Potujmo z inštitutom: Sami ali skupaj?
Iz govora na duhovnih minutah za mlade odrasle z evropskega in afriškega področja 7. marca 2021.
Moji ljubi mladi odrasli bratje in sestre v vsem tem širnem virtualnem občinstvu, zame je zelo oseben privilegij, da vam nocoj govorim na teh duhovnih minutah. Eden od razlogov, da sem tako vesel, je, ker nocojšnjo dejavnost sponzorira program Verskega inštituta Cerkve, ki mu je tudi posvečen, in je »prvi te vrste«. Nocoj si prizadevamo, da bi daleč presegli prejšnje meje.
V preteklosti je bilo običajno, da je en generalni voditelj oziroma generalni uradnik Cerkve šel na eno lokacijo inštituta in podal svoje sporočilo temu enemu občinstvu. Torej, ta pristop je bil v redu, ko je bila Cerkev majhna in je bilo inštitutov malo. A ko je Cerkev in populacija mladih odraslih rasla, smo morali čas naših bratov in sester uporabiti učinkoviteje. Tako nocoj ne učimo in pričujemo samo inštitutu na eni lokaciji, temveč s pomočjo tehnologije prenašamo verjetno enemu največjih občinstev inštitutov, kar smo jih kdaj imeli – od Newcastla do Novosibirska, od Kopenhagna do Cape Towna. Resnično je navdušujoče biti del tega. Nocoj pišete zgodovino.
Drug nocojšnji osebni privilegij je priložnost, da sem s škofom Géraldom Causséjem, sestro Bonnie Cordon in bratom Chadom Webbom. Predstavljeni so vam bili kot voditelji v Cerkvi, jaz pa vam jih predstavljam kot svoje drage in zelo osebne prijatelje.
In nazadnje, te duhovne minute so zame posebne, ker sem pred 55 leti diplomiral na BYU in dobil pravo, pošteno, redno službo. To, da so me uradniki v cerkvenem izobraževalnem sistemu zaposlili kot učitelja in direktorja inštituta, je bil verjetno resen napačen korak z njihove strani. Užival sem v tej izkušnji in rad imam program in učence inštituta.
Torej, prav na začetku bi rad pojasnil, da mi štirje ne bomo močno pritiskali na vas, da bi »hodili na inštitut« oziroma kot nekateri študentje rečejo »vpisali inštitut«. Ne novačimo za ta program in mladi odrasli ne bi smeli čutiti, da je polnjenje razredov inštituta namen teh duhovnih minut oziroma namen programa inštituta samega. Vi niste tu zato, da bo inštitut postal uspešen cerkveni program. Ne, je ravno obratno. Inštitut obstaja zato, da lahko postanete uspešni sveti iz poslednjih dni. Torej, ne bomo vam toliko govorili, da vpišite inštitut, kot vas bomo povabili, da dopustite, da vas inštitut odpelje s seboj. Dejansko je naslov mojega nocojšnjega govora »Potujmo z inštitutom: Sami ali skupaj?« In kam vas bo pripeljal?
Seveda, predvsem želimo, da vas pripelje bližje k vašemu Očetu v nebesih, bližje k njegovemu Sinu Jezusu Kristusu, bližje k Svetemu Duhu. Iz naših izkušenj pri različnih zadolžitvah po vsem svetu čutimo, da se nekateri od vas počutite daleč od Boga, odrezane od osebnega občutka za poslanstvo in odkupno daritev Jezusa Kristusa in da so vam vsakdanje izkušnje s Svetim Duhom in njegovim vodstvom v vašem življenju tuje. Tako očitno ne občutite vsi, številni med vami pa. To skrbi vse nas, ker je sam Odrešenik v svoji veliki molitvi rekel: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo [spoznavate] tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa [mene].«1
Torej, potovanje z inštitutom ni le prijetno duhovno doživetje oziroma malo tolažbe v težkem dnevu. Ne, naše spoznanje o članih Božje trojice in odnos do njih je v bistvu našega prizadevanja za večno življenje. Tako je eden od ciljev, do katerega vas lahko popelje inštitut, globoko, močno, čudovito spoznanje, da so vaša sreča, vaša varnost, vaš duševni mir in naposled vaša odrešitev v središču vsega, kar ta božanska bitja delajo. Torej, ne mislim samo nekaterih stvari, ki jih delajo; mislim vse, kar delajo. Vse, kar Bog, Kristus in Sveti Duh delajo – da ne omenjam nebeških angelov, ki so jim na razpolago – ima nekaj opraviti s tem, da uslišijo vaše upe in sanje in večno življenje. Če nekaj ne prispeva k vaši sreči in napredku, tega ne delajo. Kako to lahko veste? Torej, to boste spoznali v razredu inštituta, da vas »pripelje« k Božji besedi. V tem primeru vas bo morda pripeljal v Mormonovo knjigo.
Ko se je življenje preroka Nefija vse bolj bližalo koncu, so njegove pridige in nauki postajali odločnejši in, zame, čudovitejši. Njegovi zapisi predstavljajo prvih 117 strani Mormonove knjige v sedanji angleški izdaji, a prosim, bodite pozorni na zaključnih 20 strani tega gradiva, strani, ki predstavljajo njegovo zadnje pričevanje. Tam je za nas napisal to preprosto resnico, ki je bistvo njegove vere: »[P]ovem vam, da Gospod Bog /…/ ničesar ne stori, kar ne bi bilo v korist sveta.«2
Kakšna preprosta enostavna izjava, a kako močna tolažba, ko spoznamo, da smo vi in jaz njegov svet. Ta verz skupaj z veliko drugimi odlomki iz svetih spisov mi govori, da smo najvišja Božja prioriteta, da je njegov najvišji namen – njegovo delo – da nas blagoslavlja. Kot tak nas ni nikoli zapustil, pozabil ali obupal nad nami in tega ne bo nikoli storil. In ta ljubezen, ta skrb za nas, se nikoli ne konča. Mormon je učil: »[T]o, kar je od Boga, vabi in zvablja, da nenehno delamo dobro.«3 Nenehno. Navkljub dejstvu, da upravlja vesolje – planete ohranja v njihovih krožnicah, sončni sistem, da ne bi zgorel, zvezde brez števila, ki jih ima kljub temu preštete in pozna njihova imena ter vse tiste cvetlice, da spomladi poženejo – ali moram še naštevati? Ali naj povzamem vse delo in odgovornosti in dolžnosti, ki jih ima Bog, da pojasnim, da je vse to usmerjeno k nam, a je drugotnega pomena v primerjavi z nami, našimi otroki, njegovimi otroki – in da je vpliv – draž njegove ljubezni za naše dobro, našo srečo, našo odrešitev – nenehen?
»[T]o je moje delo in moja slava,« je rekel, »da uresničim človekovo nesmrtnost in večno življenje.«4
»Ničesar ne stori, kar ne bi bilo v korist [njegovih otrok].«5
»[T]o, kar je od Boga, vabi in zvablja, da nenehno delamo dobro.«6
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina.«7
Torej, lahko bi še naštevali. Program inštituta je posvečen temu, da vas pripelje bližje k razumevanju tovrstnega zvestega, zanesljivega, stanovitnega Boga.
Ti primeri iz svetih spisov, ki sem jih pravkar uporabil, kažejo na čudovito potovanje, na katerega vas lahko popelje razred inštituta. Gre za potovanje v svete spise in da najdemo čudežno, ki je tam. Ena mojih številnih duhovnih izkušenj s svetimi spisi je bila tedaj, ko sem preučeval 5. razdelek Nauka in zavez v razredu na BYU. (Po programu Pridi in hodi za menoj letos preučujemo Nauk in zaveze.)
V tem razdelku svetih spisov Gospod Josephu Smithu daje navodila o obelodanjenju Mormonove knjige. Joseph je star le 23 let, enake starosti kot nekateri od vas. Zlate plošče je imel v posesti skoraj 18 mesecev, a je bil zasut s tako številnimi izzivi in se je soočal s tako številnimi ovirami, da ni mogel kaj dosti prevajati.
Poleg tega je v mislih imel tako številne stvari, za katere je vedel, da jih mora še opraviti. Samo pomislite, kaj vse je zajemala obnovitev vsega, kar se nanaša na Božje kraljestvo. Bil je odgovoren za obnovitev Cerkve z njenimi apostoli in preroki in uradniki in duhovništvi. Prejel je razodetja glede desetine in misijonov, Besede modrosti in vodenja Cerkve. Učiti je moral načela samostojnosti, organizirati Društvo za pomoč, graditi templje. Narediti je moral načrte za Novi Jeruzalem in poslati misijonarje na štiri strani sveta. Narediti je moral vse to in, kot se je izkazalo, ni živel zelo dolgo v svojih prizadevanjih, da bi to opravil. A v vsakem primeru je bilo vse to in še več pred njim spomladi leta 1829.
A tukaj je, kar je rekel Gospod:
»[Joseph], imaš dar, da boš plošče prevedel; in to je prvi dar, ki sem ti ga podaril; in zapovedal sem, da se ne sklicuj na noben drug dar, dokler moj namen v tem ne bo izpolnjen, kajti ne bom ti dal nobenega drugega daru, dokler ne bo končano.«8
Spomnim se, ko smo preučevali ta verz iz svetih spisov v verskem razredu. Spoznal sem – domala prvič – kako ključni so sveti spisi za Očeta v nebesih in za obnovo evangelija in za nas v vsakdanjem življenju. Sporočilo 5. razdelka je, da navzlic vsemu, kar je čakalo Josepha, da opravi, ni smel narediti ničesar – ni smel stremeti k nobenemu drugemu daru – dokler ni končal prevoda Mormonove knjige in ponudil te veličastne svetospisne priče za Kristusa svetu. Bilo je najpomembnejše in sveti spisi so morali biti prva od Josephovih dolžnosti. Šele potem se je lahko lotil drugih nalog, ki so ga čakale. Ni moglo biti uspešne obnove ali organiziranja Cerkve brez temelja teh razodetih svetih spisov. V tem istem duhu, v svojem življenju ne moremo naprej v predpisani smeri brez temelja svetih spisov, na katerem naj napredujemo in gradimo. Za to lahko poskrbi razred inštituta. Tja vas lahko »pripelje«.
Preučevanje svetih spisov nudi bistveno pripravo za drugo pomembno potovanje, na katerega se moramo odpraviti številni od nas. Upamo, da bo vsak zmožen odrasel fant in toliko odraslih deklet, kot se jih bo odločilo, služil redni misijon. A pred tem morate preučevati in vzljubiti svete spise. To je Gospod učil Hyruma Smitha, ko je hotel iti na misijon, preden je bila Cerkev uradno organizirana. Samo dva meseca potem, ko je Gospod povedal Josephu, naj bo njegova najvišja prioriteta prevajanje Mormonove knjige, je dal to razodetje prerokovemu čudovitemu in zvestemu starejšemu bratu. Bodite pozorni na vlogo, ki jo igrajo sveti spisi pri prinašanju moči misijonarskemu poučevanju.
In navajam: »Glej, polje je belo že za žetev; kdor si torej želi žeti, naj na moč zamahne s srpom /…/ in si prizadev[a] izvajati in utrjevati Sionovo stvar. /…/ Glej, zapovedujem ti, da ti ni treba predpostavljati, da si [že] poklican pridigati. Še malo počakaj, dokler ne boš imel moje besede, moje skale /…/ in mojega evangelija, da boš zagotovo poznal moj nauk.«
»Moje besede si ne prizadevaj razglašati, temveč si mojo besedo najprej prizadevaj pridobiti in potem se ti bo jezik razvezal; potem boš, če si boš želel, imel mojega Duha in mojo besedo, da, Božjo moč za prepričanje ljudi.«9
Spomnim se zgodbe predsednika Hugha B. Browna, ko je nekoč obiskal misijon. Med konferenco je hotel, da bi imeli sestanek za pričevanja. Vedno znova je misijonar za misijonarjem vstal in rekel: »Vem, da je evangelij pravi.« Na koncu sestanka je predsednik Brown vstal in rekel: »Hvaležen sem, da vsi ‘veste, da je evangelij pravi’, a čakam, da bi eden od vas rekel ‘poznam evangelij’. Potem bi name naredilo močnejši vtis, ko rečete, da veste, da je evangelij pravi.«10
Seveda je misijonarje poskušal nekaj naučiti. Igral je vlogo raziskovalca, ki prvič posluša misijonarske lekcije. Hotel je, da bi starešine in sestre vedeli, da bi morali do neke razumne mere obvladati nauk Cerkve, preden bo njihovo pričevanje o njem lahko imelo neki vpliv. To še vedno velja tako danes za vse vas misijonarje in bodoče misijonarje, kot je za Hyruma Smitha. Poznajte svete spise. Potem vam bo Duh pomagal pri poučevanju z »Božjo moč[jo] za prepričanje ljudi«.11 Kako dobra formula za misijonarski uspeh. In za vse vas, ki ste že služili svoj misijon, ohranite misijonarsko miselnost. Ostanite v svetih spisih. Ostanite močni v njih v razredih inštituta. Potrebujemo vas, da boste učili in pričevali o njih do konca svojega življenja.
Naj vam povem o enem zaključnem potovanju, na katerega vas lahko peljejo standardna dela in inštitut. To je potovanje poslušanja Gospodovega glasu, izkušnja, po kateri gotovo vsi hrepenimo. Prisluhnite temu nauku.
Po predhodnem razodetju, ki je postalo 18. razdelek Nauka in zavez, dano tik preden so Peter, Jakob in Janez prišli, da so obnovili Melkizedekovo duhovništvo, je Gospod o teh razodetjih, ki so bila zdaj zapisana in zbrana, rekel:
»Te besede niso od ljudi ne od človeka, temveč od mene, /…/
kajti moj glas je tisti, ki vam jih govori; kajti dane so vam po mojem Duhu in z mojo močjo jih lahko berete drug drugemu; in če ne bi bilo po moji moči, jih ne bi mogli imeti;
zatorej« – zdaj poslušajte – »lahko pričujete, da ste slišali moj glas, in poznate moje besede.«12
Brati svete spise »drug drugemu«? To mi zveni kot razred inštituta. A bodisi je razred ali zakramentni sestanek, kolska konferenca ali zaseben čas za preučevanje, kadar beremo ali poslušamo svete spise, slišimo Božji glas in to je posebna sveta stvar. To je potovanje, na katerega se je vredno podati.
Naj vam ga razred inštituta pomaga priskrbeti. Torej, moji ljubi mladi prijatelji, čaka vas veliko delo. Bili ste – tako kot Estera – rojeni za čas, kakršen je ta. Ne bojte se in ne obupajte. Bog bo vselej z vami na vaši poti. Samo poskrbite, da boste njega in njegovo besedo vzeli sabo. Vedno molite, da boste slišali njegov glas v teh svetih spisih.
Ob zaključku tega sestanka bom imel priložnost pričevati, a naj vam zdaj povem, da imam rad svete spise in se sprašujem, kam bi me moje življenjsko potovanje pripeljalo brez njih. Vem, da Jezus je Kristus, in vem, da je evangelij pravi, vsaj deloma zaradi svetih spisov in zaradi izkušenj v razredih, kot so tisti, ki jih nudijo verski inštituti. Rečem lahko »Vem, da Jezus je Kristus in da je evangelij pravi«, ker lahko rečem »Poznam Jezusa Kristusa in poznam evangelij« – vsaj začenjam ju spoznavati in to je vseživljenjski privilegij. Vabim vas, da se podate na isto potovanje. V imenu Jezusa Kristusa, amen.