Zakaj Cerkev
starešina D. Todd Christofferson
iz zbora dvanajstih apostolov
Vredno se je ustaviti, da bi razmislili, zakaj se je Jezus Kristus odločil uporabiti cerkev, svojo Cerkev, da bi opravil svoje in Očetovo delo.
Vse moje življenje so bile cerkvene generalne konference duhovni dogodki, ki sem se jih veselil, Cerkev sama pa je bila kraj, kamor si prišel spoznat Gospoda. Zavedam se, da obstajajo ljudje, ki se imajo za verne ali duhovne, in vendar zavračajo sodelovanje v cerkvi ali celo potrebo po takšni ustanovi. Verska praksa je zanje nekaj čisto osebnega. Vendar je Cerkev ustvaril tisti, na katerega se osredotoča naša duhovnost – Jezus Kristus. Vredno si je vzeti čas za razmislek, zakaj se je odločil uporabiti cerkev, svojo Cerkev, Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, da bi opravil svoje in Očetovo delo, da uresniči »človekovo nesmrtnost in večno življenje«1.
Evangelij Jezusa Kristusa se je pridigal vse od Adama, preko duhovniškega reda, katerega osnova je bila družina, pa so se predajale bistvene odrešenjske uredbe, kot je krst.2 Ko so družbe postajale kompleksnejše od le razširjenih družin, je Bog poklical tudi druge preroke, glasnike in učitelje. Beremo, da je bila v Mojzesovem času bolj uradna sestava, ki je zajemala starešine, duhovnike in sodnike. V zgodovini, opisani v Mormonovi knjigi, je Alma ustanovil cerkev z duhovniki in učitelji.
Jezus je potem ob polnosti časa svoje delo organiziral tako, da se je evangelij lahko vpeljalo istočasno v več državah in med različnimi narodi. Ta organizacija, Cerkev Jezusa Kristusa, je bila osnovana na temelju »apostolov in prerokov. Vogalni kamen pa je sam Kristus Jezus«3. Vključevala je še druge, ki so služili, kot so sedemdeseteri, starešine, škofje, duhovniki, učitelji in diakoni. Jezus je po svojem vstajenju podobno ustanovil Cerkev na zahodni polobli.
Gospod je po odpadu in razpadu Cerkve, ki jo je organiziral, ko je bil na zemlji, Cerkev Jezusa Kristusa ponovno ustanovil po preroku Josephu Smithu. Starodavni namen ostaja: to je oznanjanje dobrih novic o evangeliju Jezusa Kristusa in izvajanje odrešenjskih uredb – drugače rečeno, ljudi pripeljati h Kristusu.4 In sedaj je s pomočjo te obnovljene Cerkve obljuba o odrešenju dosegljiva celo duhovom mrtvih, ki so za časa življenja o Odrešenikovi milostljivosti vedeli bolj malo, če sploh kaj.
Kako Gospodova Cerkev uresničuje njegove namene? Pomembno se je zavedati, da je najvišji cilj Boga naš napredek. Želi, da bi še naprej vztrajali »od milostljivosti do milostljivosti, dokler [ne prejmemo] polnosti«5 vsega, kar lahko da. Za to je potrebno več kot zgolj to, da smo prijazni ali da imamo občutek duhovnosti. Zahteva vero v Jezusa Kristusa, kesanje, krst z vodo in Duhom in vztrajanje v veri do konca.6 Človek tega ne more popolnoma doseči v osami, zato je glavni razlog, zakaj ima Gospod cerkev, ta, da ustvari skupnost svetih, ki bodo podpirali drug drugega na tej ‘tesni in ozki poti, ki vodi v večno življenje’7.
»In [Kristus] je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi evangelisti, spet drugi pastirji in učitelji,
/…/ za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa,
dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti.«8
Jezus Kristus je »povzročitelj in dopolnitelj [naše] vere«9. Pomemben del tega, da prevzamemo Kristusovo ime, je, da postanemo eno s Kristusovim telesom – Cerkvijo. 10 Rečeno nam je, da so se v starodavni Cerkvi često sestajali, da so se postili in molili in da so drug z drugim govorili glede dobrobiti svojih duš11 in da so poslušali »Gospodove besede«12. Tako je v Cerkvi tudi danes. Združeni v veri drug drugega učimo in utrjujemo ter si prizadevamo priti do mere doraslosti učenca, »do mere doraslosti Kristusove polnosti«. Prizadevamo si, da bi drug drugemu pomagali »do spoznanja Božjega Sina«13 do tistega dne, ko »ne bodo več učili vsak svojega rojaka /…/ in [bodo] rekli: ‘Spoznajte Gospoda!’, ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi, govori Gospod«14.
Ne le, da se v Cerkvi učimo Božji nauk; izkusimo ga tudi v praksi. Člani Cerkve kot Kristusovo telo drug drugemu pomagamo v vsakdanjem dejanskem življenju. Vsi smo nepopolni; lahko užalimo in nas užalijo. S svojevrstnimi značilnostmi pogosto preizkušamo drug drugega. V Kristusovem telesu moramo preseči pojmovanja in visoke besede in imeti prave »konkretne« izkušnje, ko se učimo »živeti skupaj v ljubezni«15.
Pri veri se ne ukvarjamo le s sabo, temveč smo vsi poklicani, da služimo. Smo oči, roke, glava, noge in drugi deli Kristusovega telesa, in celo tisti »telesni deli, /…/ ki se zdijo slabotnejši, so potrebni«16. Te poklice potrebujemo in moramo služiti.
Eden od mož v mojem oddelku ni odraščal le brez podpore staršev, temveč so starši njegovi dejavnosti v Cerkvi nasprotovali. Na zakramentnem sestanku je podal naslednjo ugotovitev: »Moj oče ne razume, zakaj bi človek sploh šel v cerkev, ko bi lahko šel smučat, ampak sam res rad prihajam v cerkev. V Cerkvi smo vsi na istem potovanju in na tem potovanju me navdihuje močna mladina, nedolžni otroci in to, kar vidim in izvem od drugih odraslih. Druženje me krepi in navdušen sem nad radostnim življenjem po evangeliju.«
Cerkveni oddelki in veje vsak teden nudijo srečanje, kjer podahnemo in se prenovimo, čas in kraj, kjer svet pustimo za seboj – sobotni dan. To je dan, da se »[veselimo] pred Gospodom«17, da izkusimo duhovno ozdravitev, ki jo prinaša zakrament, in da ponovno prejmemo obljubo, da bo njegov Duh z nami 18.
Eden največjih blagoslovov tega, da smo del Kristusovega telesa, čeprav morda tisti hip ni videti kot blagoslov, je graja zaradi greha in napak. Nagnjeni smo k temu, da svoje napake opravičujemo in racionaliziramo, včasih pa preprosto ne vemo, kje bi se morali izboljšati ali kako to narediti. Brez tistih, ki nas lahko ob pravem trenutku ostro pograjajo, kadar jih »k temu vodi Sveti Duh«19, morda ne bi imeli poguma, da bi se spremenili in popolnejše sledili Učitelju. Kesanje je osebno, toda na tej včasih boleči poti so prijatelji v Cerkvi.20
V razpravi o Cerkvi kot o Kristusovem telesu moramo vedno imeti v mislih dvoje. Prvič, ne prizadevamo se spreobrniti v Cerkev, temveč h Kristusu in njegovemu evangeliju – to spreobrnitev njegova cerkev olajša.21 Mormonova knjiga to najbolje izrazi, ko reče, da so se ljudje »spreobrnili /…/ h Gospodu in se pridružili Kristusovi cerkvi«22. Drugič, zapomniti si moramo, da je bila Cerkev na začetku družina, in celo danes družina in Cerkev kot ločeni instituciji druga drugi služita in si dajeta moč. Nobena ne izrine druge in Cerkev zagotovo, celo v najboljšem primeru, ne more nadomestiti staršev. Bistvo cerkvenega poučevanja evangelija in izvajanja duhovniških uredb je, da bi družine izpolnjevale pogoje za večno življenje.
Obstaja še en pomemben razlog, zakaj Odrešenik deluje preko cerkve, svoje Cerkve, in to je, da bi opravil potrebne stvari, ki jih posamezniki ali manjše skupine ne morejo opraviti. En jasen primer je spopadanje z revščino. Drži, da se kot posamezniki in družine zavzemamo za telesne potrebe drugih in da drug drugemu dajemo »tako posvetno kot duhovno glede na svoje potrebe in pomanjkanje«23. Toda ker smo skupaj v Cerkvi, je naša zmožnost, da poskrbimo za širše potrebe revnih in ljudi v stiski, večja, in upi po samostojnosti se številnim uresničijo.24 Nadalje, Cerkev, njena Društva za pomoč in njeni duhovniški zbori so zmožni nuditi pomoč veliko ljudem na veliko krajih, ki so jih prizadele naravne nesreče, vojne in preganjanja.
Odrešenikovo naročilo, naj evangelij prinesemo vsemu svetu, se brez zmožnosti njegove Cerkve ne bi moglo uresničiti.25 Ne bi bilo apostolskih ključev, strukture, finančnih sredstev ter predanosti in žrtvovanja na tisoče in tisoče misijonarjev, da bi opravljali delo. Pomnite, »ta evangelij kraljestva se bo pridigalo po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec«26.
Cerkev lahko zgradi in upravlja templje, Gospodove hiše, kjer lahko izvajamo bistvene uredbe in zaveze. Joseph Smith je izjavil, da Bog zbira svoje ljudstvo v katerikoli dobi zato, »da bi se Gospodu zgradila hiša, v kateri bi svojemu ljudstvu razodel uredbe svoje hiše in slave svojega kraljestva in ljudi učil o poti odrešitve; kajti obstajajo določene uredbe in načela, ki se jih mora, ko se o njih uči in se jih izvaja, izvajati na kraju oziroma v hiši, zgrajeni za ta namen«27.
Če človek verjame, da vse poti vodijo v nebesa ali da ni posebnih zahtev za odrešitev, ne bo videl nobene potrebe po oznanjanju evangelija ali uredbah in zavezah za odrešitev bodisi živih bodisi mrtvih. Vendar ne govorimo samo o tem življenju, temveč tudi o večnem življenju, in za to so evangelijska pot in evangelijske zaveze bistvene. In Odrešenik potrebuje cerkev, zato da jih omogoči vsem Božjim otrokom – tako živim kot mrtvim.
Zadnji razlog, ki ga bom navedel, zakaj je Gospod ustanovil svojo Cerkev, je najbolj edinstven – Cerkev je navsezadnje Božje kraljestvo na zemlji.
Ko je bila Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni ustanovljena v tridesetih letih 19. stoletja, je Gospod preroku Josephu Smithu rekel: »Povzdignite svoje srce in se radostite, kajti dano vam je bilo kraljestvo, oziroma drugače rečeno, ključi cerkve.«28 V polnomočju teh ključev cerkveni duhovniški uslužbenci ohranjajo čistost Odrešenikovega nauka in celovitost njegovih odrešilnih uredb.29 Pomagajo pripraviti tiste, ki jih želijo sprejeti, presodijo pripravljenost in vrednost tistih, ki zanje zaprosijo, in jih nato izvajajo.
Gospodovi služabniki lahko s ključi kraljestva prepoznajo tako resnico kot krivoverstvo in spet avtoritativno izjavijo: »Tako govori Gospod.« Na žalost nekateri Cerkev zavračajo, ker hočejo resnico opredeliti po svoje, toda v resnici je izreden blagoslov, če prejmemo »spoznanje stvari, kakršne so in kakršne so bile in kakor se bodo zgodile«30, če Gospod to želi razodeti. Cerkev hrani in objavlja Božja razodetja – kanon svetih spisov.
Ko je Daniel pojasnil sanje babilonskega kralja Nebukadnezarja, s čimer je kralju povedal, »kaj se bo zgodilo v poslednjih dneh«31, je izjavil, da »bo Bog nebes ustanovil kraljestvo, ki na veke ne bo razdejano. Njegovo kraljestvo ne bo prepuščeno drugemu ljudstvu. Razdrobilo in pokončalo bo vsa ta kraljestva, sámo pa bo ostalo na veke«32. Cerkev je to prerokovano kraljestvo poslednjih dni. Ni ga ustanovil človek, temveč ga je postavil Bog nebes, in kotali se dalje kakor kamen, ki se je »brez človeških rok utrgal z gore«, da bo napolnil zemljo.33
Njegova usoda je, da ustanovi Sion kot pripravo za vrnitev in tisočletno vladanje Jezusa Kristusa. Pred tem dnem to ne bo kraljestvo v političnem smislu – kakor je rekel Odrešenik: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.«34 Temveč je vir njegovega polnomočja na zemlji, izvajalec njegovih svetih zavez, oskrbnik njegovih templjev, varuh in oznanjevalec njegove resnice, zbirališče za razkropljeni Izrael ter za »obrambo in /…/ zatočišče pred nevihto in pred srdom, ko se bo nemešan izlil po vsej zemlji«35.
Zaključujem s prerokovo priprošnjo in molitvijo:
»Kličite h Gospodu, da se bo njegovo kraljestvo na zemlji lahko nadaljevalo, da ga bodo prebivalci le-te lahko prejeli in bodo pripravljeni na prihodnje dneve, v katerih se bo Sin človekov spustil v nebesih, oblečen v sijaj svoje slave, da bo srečal Božje kraljestvo, ki je ustanovljeno na zemlji.
Zatorej naj se Božje kraljestvo nadaljuje, da bo nebeško kraljestvo lahko prišlo, da boš ti, o Bog, lahko poveličan tako v nebesih kot na zemlji, da si boš lahko podvrgel svoje sovražnike; kajti tvoja je čast, moč in slava na veke vekov.«36
V imenu Jezusa Kristusa, amen.