Naj vas vodi Sveti Duh
Po božanski zadolžitvi nas navdihuje, nam pričuje, nas uči in nam šepeče, naj hodimo v Gospodovi luči.
Bratje in sestre, tako kot vsi vi se tudi sam zavedam, da vidimo pospeševanje Gospodovega dela preko predsednika Thomas S. Monsona in njegovega sporočila današnjega dopoldneva. Predsednik Monson, radi vas imamo, podpiramo vas in vselej molimo za vas, »našega preroka dragega«.1
Ta konec tedna smo občutili izliv Duha. Najsi ste tukaj v tej veliki dvorani ali nas gledate od doma ali ste zbrani v zgradbah za bogoslužje v oddaljenih delih sveta, imate priložnost občutiti Gospodovega Duha. Ta Duh vam v srcih in mislih potrjuje resnice, o katerih se je učilo na tej konferenci.
Premislite besede naslednje znane hvalnice:
Iz razodetja poslednjih dni vemo, da Božjo trojico sestavljajo tri različna in ločena bitja: naš Oče v nebesih, njegov edinorojeni Sin Jezus Kristus in Sveti Duh. Vemo, da ima Oče telo iz mesa in kosti, tako otipljivo kakor človeško; Sin prav tako; Sveti Duh pa nima telesa iz mesa in kosti, temveč je duhovna oseba. Če ne bi bilo tako, Sveti Duh ne bi mogel bivati v nas.3
Moje današnje sporočilo se osredotoča na pomembnost Svetega Duha v naših življenjih. Oče v nebesih je vedel, da se bomo na zemlji soočali z izzivi, stiskami in nemirom; vedel je, da se bomo borili z vprašanji, razočaranji, skušnjavami in šibkostmi. Da bi nam dal življenjsko moč in božansko vodstvo, nam je poslal Svetega Duha.
Sveti Duh nas povezuje z Gospodom. Po božanski zadolžitvi nas navdihuje, nam pričuje, nas uči in nam šepeče, naj hodimo v Gospodovi luči. Imamo sveto odgovornost, da se v življenju naučimo prepoznati njegov vpliv in se nanj odzvati.
Spomnite se Gospodove obljube, v kateri pravi, da nam bo dal svojega Duha, ki nam bo razsvetlil um, ki nas bo v duši navdal z radostjo.4 To zagotovilo mi je več. Radost, ki nas navdaja v duši, v nasprotju z vsakdanjim življenjem s seboj prinaša večno perspektivo. Ta radost prihaja kot mir sredi težav ali srčnih bolečin. Nudi tolažbo in pogum, razkriva evangelijske resnice in v nas veča ljubezen do Gospoda in vseh Božjih otrok. Čeprav je potreba po takšnih blagoslovih tako velika, jih je svet na veliko načinov pozabil in opustil.
Ko vsak teden vzamemo sveti zakrament, se zavežemo, da se bomo »vselej spominjali« Gospoda Jezusa Kristusa in njegovega odkupnega žrtvovanja. Če spolnjujemo to sveto zavezo, prejmemo obljubo, da nas bo »vselej /.../ spremljal njegov Duh«.5
Kako to naredimo?
Prvič, prizadevamo si, da bi živeli vredni Duha.
Sveti Duh spremlja tiste, ki »iz dneva v dan strogo pomnijo Gospoda, svojega Boga«.6 Kakor je Gospod svetoval, moramo stvari sveta dati na stran in si prizadevati za stvari boljšega,7 kajti »Gospodov Duh ne prebiva v nesvetih templjih«.8 Vselej si moramo prizadevati spolnjevati Božje zakone, preučevati svete spise, moliti, hoditi v tempelj in zvesto živeti po trinajstem členu vere, [da verujemo] »v poštenje, resnico, čistost, dobrohotnost, krepost in v dobrotnost do vseh ljudi«.
Drugič, Duha moramo biti pripravljeni sprejeti.
Gospod je obljubil, da nam bo v mislih in srcu vse povedal po Svetem Duhu, ki bo prišel na nas in ki bo bival v našem srcu.9 To sem začel razumevati kot mlad misijonar v Scotch Plainsu v New Jerseyju. Nekega vročega julijskega dopoldneva sva z družabnikom začutila navdih, naj greva na naslov, ki sva ga dobila na Tempeljskem trgu. Potrkala sva na vrata doma Elwood Schaffer. Gospa Schaffer naju je vljudno odslovila.
Ko je začela zapirati vrata, sem začutil, naj naredim nekaj, česar nisem naredil nikdar prej in nikdar kasneje! Nogo sem postavil med vrata in vprašal: »Ali je tu kdo drug, ki bi ga morda zanimalo najino sporočilo?« Zanimanje je pokazala njena šestnajstletna hči Marti, ki je le dan prej goreče molila za vodstvo. Marti se je sestala z nama in čez čas je pri razgovorih sodelovala njena mama. Obe sta se pridružili Cerkvi.
Kot posledica Martinega krsta se je krstilo in evangelijske zaveze sklenilo 136 ljudi, vključno z veliko člani njene družine. Kako hvaležen sem, da sem poslušal Duha in tistega vročega julijskega dne med vrata postavil nogo. Marti in številni njeni družinski člani so danes tukaj.
Tretjič, prepoznati moramo Duha, ko pride.
Moje izkušnje so, da se Duh najpogosteje sporazumeva preko čustev. »To čutite v besedah, ki so vam znane, ki se vam zdijo smiselne, ki vas navdihnejo. /.../ Premislite o odzivu Nefijcev, ko so prisluhnili Gospodovi molitvi zanje: »In množica je slišala in pričuje; in srca so se jim odprla in v srcu so razumeli besede, ki jih je molil.«10 V srcih so občutili besede njegove molitve. Glas Svetega Duha je miren in tih.
Elija iz Stare zaveze se je kosal bil Baalovimi duhovniki. Duhovniki so pričakovali, da bo Baalov »glas« prišel dol kot grom in zanetil njihovo žrtvovanje. Toda glasu ni bilo in ni bilo ognja.11
Elija je ob kasnejši priložnosti molil. »In glej, Gospod je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred Gospodom; a Gospod ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a Gospod ni bil v potresu.
In za potresom ogenj; a Gospod ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta.«12
Ali poznate ta glas?
Predsednik Monson je učil: »Ko nadaljujemo življenjsko potovanje, se dajmo učit jezika Duha.«13 Duh govori besede, ki jih »čutimo«. Ti občutki so blagi, nas drezajo k dejanjem, naj nekaj naredimo, nekaj rečemo, naj se na določen način odzovemo. Če smo v svojem čaščenju ravnodušni in samozadovoljni, če nas posvetne težnje od slednjega odvračajo in smo zaradi njih izgubili dojemljivost, ugotovimo, da imamo zmanjšano sposobnost čutenja. Nefi je o Svetem Duhu Lamanu in Lemuelu rekel: »Slišala [sta] njegov glas; in govoril vama je s tihim nežnim glasom, vidva pa sta bila brezčutna, da nista mogla začutiti njegovih besed.«14
Lanskega junija sem bil po zadolžitvi v južni Ameriki. Ko smo obiskali Kolumbijo, Peru in Ekvador, smo imeli natrpan, desetdnevni urnik. V obsežnem potresu jih je umrlo na stotine, na deset tisoče je bilo ranjenih, poškodovani in uničeni so bili domovi in skupnosti v ekvadorskih mestih Portoviejo in Manta. Začutil sem navdih, naj na urnik dodam obisk članov, ki so živeli v teh mestih. Zaradi poškodovanih cest nismo bili prepričani, da bomo tja lahko prišli. Pravzaprav nam je bilo rečeno, da tja ne bomo mogli, toda navdih ni hotel stran. Posledično smo bili blagoslovljeni in smo lahko obiskali obe mesti.
Ker je bilo obvestilo poslano tako pozno, sem pričakoval, da se bo v naglici organiziranih zborovanj udeležilo le nekaj lokalnih duhovniških voditeljev. Toda ko smo prispeli v vsako kolsko središče, smo našli kapele, ki so bile polne vse do zadnje vrste. Nekateri so bili stebri področja, pionirji, ki so se trdno oklepali Cerkve, spodbujajoč druge, naj se jim pridružijo pri čaščenju, da bodo v življenju občutili Duha. V sprednjih vrstah so sedeli člani, ki so v potresu izgubili svoje ljube in bližnje. Čutil sem navdih, da naj nad vsemi, ki so bili navzoči, izrečem apostolski blagoslov, enega prvih, ki sem jih dal. Čeprav sem stal v sprednjem delu sobe, je bilo, kakor da bi bile moje roke na glavi vsakega od njih, in čutil sem, kako se izlivajo Gospodove besede.
Ni se končalo s tem. Čutil sem navdih, naj jim spregovorim, prav kakor je storil Jezus Kristus, ko je prišel med ljudi v Ameriki. »Vzel [je] njihove majhne otroke in jih blagoslovil in molil zanje k Očetu.«15 Bili smo v Ekvadorju, opravljali smo Očetovo delo in to so bili njegovi otroci.
Četrtič, odzvati se moramo na prvinavdih.
Spomnite se Nefijevih besed: »In Duh me je vodil, ne da bi jaz vnaprej vedel, kaj mi bo storiti.16
In tako moramo tudi mi. Biti moramo prepričani v prvi navdih. Včasih premišljujemo, sprašujemo se, ali občutimo duhovni navdih, ali pa so to le naše lastne misli. Ko glede svojih čustev začnemo ugibati drugič, celo tretjič – in vsi smo – odslovimo Duha; pod vprašaj postavljamo božanski nasvet. Prerok Joseph Smith je dejal: »Če boste prisluhnili prvemu navdihu, boste devetkrat od desetkrat naredili prav.«17
Sedaj pa svarilo: ne pričakujte ognjemeta, ker ste se odzvali na Svetega Duha. Pomnite, izpolnjujete delo »mirnega, nežnega glasu«.
Ko sem služil kot predsednik misijona v New York Cityju, sem bil z nekaj našimi misijonarji v restavraciji v Bronxu. Prišla je mlada družina in se usedla blizu nas. Videti so bili idealni za evangelij. Opazoval sem naše misijonarje, ko so se še naprej pogovarjali z menoj, potem pa sem opazil, da je družina z obedom končala in se izmuznila skozi vrata. Nato sem rekel: »Starešine, tole danes je lekcija. Videli ste, da je v to restavracijo prišla ljubka družina. Kaj bi morali narediti?«
Eden od starešin je hitro spregovoril. »Premišljeval sem, da bi vstal in šel tja, da bi jih ogovoril. Čutil sem priganjanje, vendar se nisem odzval.«
»Starešine,« sem rekel, »vedno se moramo odzvati na prvi navdih. Tisto priganjanje, ki si ga občutil, je bil Sveti Duh!«
Prvi navdih je čisti navdih iz nebes. Ko nam potrjuje oziroma pričuje, ga moramo prepoznati za to, kar je, in nikoli dovoliti, da bi se izgubil. Tako pogosto nas Duh navdihne, naj pomagamo nekomu v stiski, zlasti družini in prijateljem. Tako nas tihi mirni glas, ki šepeče in prodre skozi vse,18 usmerja k priložnostim, da poučujemo evangelij, pričujemo o obnovi in Jezusu Kristusu, nudimo podporo in skrb ter rešimo enega dragocenih Božjih otrok.
Na to glejte, kakor če bi bili tisti, ki se imenuje »prvi odzivnik«. V večini skupnosti so tisti, ki se prvi odzovejo na tragedije, nesreče ali katastrofe, gasilci, policisti in zdravniki reševalci. Prihitijo z utripajočimi lučmi in, če smem dodati, smo zanje neverjetno hvaležni. Gospodov način je manj očiten, vendar narekuje prav tak takojšen odziv. Gospod pozna potrebe vseh svojih otrok - in ve, kdo je pripravljen pomagati. Če Gospodu v svojih jutranjih urah povemo, da smo pripravljeni, nas bo poklical, naj se odzovemo. Če se odzovemo, nas bo vedno znova poklical in spoznali bomo, da smo, kakor to imenuje predsednik Monson, »po Gospodovem opravilu«.19 Duhovno bomo duhovni prvi odzivniki, ki smo pomoč prinesli z višave.
Če smo pozorni na navdihe, ki prihajajo, bomo rasli v duhu razodetja in prejeli vse več vpogleda in vodstva, ki ga spodbuja Duh. Gospod je rekel, naj zaupamo v tistega Duha, ki vodi k dobremu.20
Da bi resno jemali Gospodov klic, naj se radostimo, kajti on nas bo vodil naprej!21 Vodi nas s Svetim Duhom. Da bi živeli povezani z Duhom, se hitro odzivali na prvi navdih, vedoč, da prihaja od Boga! Pričujem o moči Svetega Duha, ki nas vodi, nas varuje in nas vedno spremlja, v imenu Jezusa Kristusa, amen.