»[Svoj] mir vam zapuščam«
Gospod je svojim učencem obljubil mir, ko je bil na tem, da jih bo zapustil. Nam je obljubil isto.
Moje drage sestre, nocoj smo blagoslovljeni z Božjim Duhom. Glasba in navdihnjena sporočila velikih voditeljic so nam okrepila vero in nam dala večjo željo po spolnjevanju svetih zavez, ki smo jih sklenili z ljubečim nebeškim Očetom. Občutimo poglobljeno ljubezen do Gospoda Jezusa Kristusa in hvaležnost za čudoviti dar njegove odkupne daritve.
Nocoj je moje sporočilo preprosto. Nocoj vsi občutimo mir. Vsi mi bi pogosto radi čutili takšen mir v sebi, v družinah in pri ljudeh okrog sebe. Gospod je svojim učencem obljubil mir, ko je bil na tem, da jih bo zapustil. Nam je obljubil isto. Toda rekel je, da bo mir dajal na svoj način, ne tako, kot ga daje svet. Opisal je, kako pošilja mir:
»Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.
Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.« (Jn 14:26–27)
Mozijevi sinovi so ta dar miru potrebovali, ko so se podali na misijon med Lamance. Z nemajhno zaskrbljenostjo, ker so občutili, kako velika je njihova naloga, so molili, da bi bili pomirjeni. In »Gospod [jih je] obiskal s svojim Duhom in jim rekel: Potolažite se. In potolažili so se.« (Al 17:10; gl. tudi Al 26:27)
Včasih morda hrepenite po miru, ko se soočate z negotovostjo in s tem, kar se vam zdijo grozeči izzivi. Mojzesovi sinovi so se naučili lekcije, o kateri je Gospod poučil Moronija. Tole je vodič za vse nas: »In če bodo ljudje prišli k meni, jim bom pokazal njihovo šibkost. Ljudem dajem šibkost, da bi bili ponižni; in moja milostljivost zadostuje za vse ljudi, da postanejo ponižni pred menoj; kajti če bodo pred menoj ponižni in bodo vame verovali, potem bom njihove šibkosti spremenil v njihovo moč.« (Etr 12:27)
Moroni je rekel, da je bil, ko je »te besede slišal«, »potolažen« (Etr 12:29). Vsem so nam lahko v tolažbo. Tisti, ki svojih šibkosti ne vidijo, ne napredujejo. To, da se svojih šibkosti zavedate, je blagoslov, ker vam pomaga, da ostanete ponižni in se obračate k Odrešeniku. Ne le, da vas Duh tolaži, temveč je tisti, po katerem odkupna daritev spremeni samo vašo naravo. Nato to, kar je šibko, postane močno.
Včasih bo Satan vašo vero izzval; to se zgodi vsem učencem Jezusa Kristusa. Vaša obramba pred temi napadi je, da poskrbite, da Sveti Duh ostane vaš družabnik. Duh vam bo v duši spregovoril z mirom. Rotil vas bo, da nadaljujte v veri. In spomnil vas bo na tiste čase, ko ste občutile luč in ljubezen Jezusa Kristusa.
Spomin je lahko eden najdragocenejših darov, ki vam jih lahko da Duh. »On vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14:26) Lahko je spomin na odgovorjeno molitev, na prejeto duhovniško uredbo, na potrditev vašega pričevanja ali na trenutek, ko ste v življenju videle Božjo roko, ki vas je vodila. Morda vas nekega dne, ko boste potrebovale moč, Duh lahko spomni na to, kar občutite na tem sestanku. Molim, da bi bilo temu tako.
Spomin, ki mi ga Duh pogosto prinaša v misli, je na večerni zakramentni sestanek, ki je pred veliko leti potekal v lopi v Avstriji. Lpa je bila pod železniško progo. Navzočih je bilo le okrog ducat ljudi, ki so sedeli na lesenih stolih. Večinoma so bile ženske, nekatere mlade, druge starejše. Videl sem solze hvaležnosti, ko so med tem malim občestvom razdeljevali zakrament. Občutil sem Odrešenikovo ljubezen do tistih svetih, in tudi oni so jo. Toda čudež, ki se ga najbolj jasno spominjam, je bila svetloba, za katero se je zdelo, da napolnjuje tisto pločevinasto lopo, in z njo občutek miru. Bila je noč in ni bilo oken in vendar je bila soba, kakor da bi jo razsvetljevalo opoldansko sonce.
Tistega večera je bilo tam svetlobe Svetega Duha v obilju. Okna, skozi katera je prihajala, pa so bila ponižna srca tistih svetih, ki so pred Gospoda prišli v iskanju odpuščanja za svoje grehe in se zavezali, da se ga bodo vselej spominjali. Takrat se ga ni bilo težko spominjati in zaradi spomina na tisti dan sem se njega in njegove odkupne daritve lažje spominjal v letih, ki so sledila. Tistega dne se je izpolnila obljuba v zakramentni molitvi, da nas bo Duh spremljal in nam tako prinašal občutke svetlobe in miru.
Kakor vi sem hvaležen za številne načine, na katere me je Gospod obiskal s Tolažnikom, ko sem potreboval tolažbo. Vendar se Oče v nebesih ne zavzema samo za našo tolažbo, temveč še veliko bolj za naš napredek proti nebu. »Tolažnik« je samo eden od načinov, kako je Sveti Duh opisan v svetih spisih. Tule je še eden: »In sedaj, resnično, resnično, povem ti, zaupaj v tistega Duha, ki vodi k dobrim delom.« (NaZ 11:12) Najpogosteje bo dobro, h kateremu vas bo vodil, vključevalo to, da boste nekomu pomagale prejeti tolažbo Boga.
Gospod vas je v svoji modrosti v svoji Cerkvi zbral v organizacijah in razredih. To je naredil, da bi vam dal več moči za dobra dela. V teh organizacijah imate konkretne naloge, da zanj služite drugim. Na primer, če ste mladenka, vas bo škof, ali voditeljica Mladenk, morda prosil, da pomagate lovoriki, ki je postala to, čemur včasih rečemo »manj dejavna«. Morda jo poznate bolje, kot jo škof ali voditeljica Mladenk. Morda veste, da se doma ali v šoli, ali nemara oboje, ne počuti dobro. Vaši voditelji morda ne vedo, zakaj so začutili navdih, da bi vas prosili, da ji pomagate, Gospod pa ve in svoje delo vodi preko navdiha svojega Duha.
Za uspeh pri vaših prizadevanjih bo potreben čudež spremembe tako v vaših srcih kot v srcu dekleta, ki ste ga poslane rešiti - in za to je potrebno družabništvo Svetega Duha. Duh vam lahko dovoli, da manj dejavno lovoriko vidite, kakor jo vidi Gospod. Gospod pozna njeno srce in vaša srca in pozna možnosti, da se srca spremenijo. Vas in njo lahko obišče s svojim Duhom, da vas navdihne s ponižnostjo, odpuščanjem in ljubeznijo.
Ta Duh lahko navdihne besede, dejanja in potrpežljivost, potrebne, da jagnje povabite nazaj v čredo. In lahko se dotakne src črede v razredu lovorik, da imajo izgubljeno ovco rade in jo sprejmejo, zato da bo, potem ko se bo vrnila, čutila, da je prišla domov.
Vaša moč, da boste kot skupina Božjih hčera delale dobra dela, bo v veliki meri odvisna od enotnosti in ljubezni, ki obstajata med vami. To je še en dar miru, ki prihaja preko Svetega Duha.
Alma je to razumel. Zato je svoje ljudstvo rotil, »naj med njimi ne bo sporov, pač pa naj se ozirajo naprej zedinjeni v pogledu, ker so ene vere in enega krsta, ker so se jim srca prepletla v eno in medsebojno ljubezen« (Moz 18:21).
Enotnost je potrebna, zato da imamo v razredih in v družini Duha. Toda kakor jaz veste iz izkušenj, da je takšno ljubečo enotnost težko ohranjati. Za družabnika je potrebno imeti Svetega Duha, da nam odpira oči in brzda čustva.
Spomnim se, kako je najin sedem ali osemletni sin nekoč tako divje skakal po postelji, da sem pomislil, da se bo podrla. Začutil sem preblisk frustracije in hitro sem se premaknil, da bi svojo hišo spravil v red. Sina sem zgrabil za drobna ramena in ga dvignil do višine, kjer sta se najina pogleda srečala.
Duh mi je v misli položil besede. Glas se je zdel tih, vendar mi je prodrl v srce: »Držiš veliko osebnost.« Nežno sem ga postavil nazaj na posteljo in se opravičil.
Zdaj je postal veliki mož, ki mi ga je Sveti Duh dovolil videti pred štiridesetimi leti. Neskončno sem hvaležen, da me je Gospod rešil pred neprijaznimi občutki, tako da mi je poslal Svetega Duha, da sem Božjega otroka lahko videl, kakor ga je videl on.
Do enotnosti, za katero si prizadevamo v družinah in Cerkvi, bo prišlo, ko bomo Svetemu Duhu dopustili, da bo vplival na to, kar vidimo, ko pogledamo drug drugega in celo ko pomislimo drug na drugega. Duh vidi s čisto Kristusovo ljubeznijo. Prisluhnite besedam, ki jih je Mormon uporabil za opis dobrotljivosti. Spomnite se časov, ko ste jo občutili:
»In dobrotljivost je potrpežljiva, je prijazna in ne zavida in se ne napihuje, ne išče svojega, se ne da zlahka razdražiti, ne misli hudega in se ne radosti krivičnosti, pač pa se radosti resnice, vse prenaša, vse verjame, vse upa, vse prestane.
Zatorej, moji ljubi bratje [in dodajam sestre], če niste dobrotljivi, niste nič, kajti dobrotljivost nikoli ne mine. Zatorej se oklenite dobrotljivosti, ki je največja od vsega, kajti vse mora preminiti -
dobrotljivost pa je čista Kristusova ljubezen in traja na vekomaj; in kdor jo poslednji dan poseduje, bo zanj dobro.
Zatorej, moji ljubi bratje [in sestre], molite k Očetu z vso močjo svojega srca, da vas bo navdala ta ljubezen, ki jo je podelil vsem, ki resnično sledijo njegovemu Sinu, Jezusu Kristusu; da boste postali Božji sinovi [in hčere]; da bomo mi, ko se bo prikazal, kakor je on; da bomo v to upali; da bomo mi očiščeni, prav kakor je čist on.« (Mor 7:45–48)
To je cilj, ki ga ima vaš Oče v nebesih za vas, svoje dragocene hčere. Morda se vam zdi kakor oddaljen cilj, toda z njegovega vidika niste tako oddaljene. Zato vas obiskuje s svojim Duhom, da vas tolaži, spodbuja in navdihuje, da vztrajate.
Zapuščam vam svoje zanesljivo pričevanje, da vas Oče pozna - pozna vaše potrebe in vaše ime - ljubi in sliši vaše molitve. Njegov ljubi Sin vas vabi, da pridite k njemu. In pošiljata vam Svetega Duha, da bi vam bil na razpolago v vaših prizadevanjih, da bi zanju služile drugim.
Zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa bo stalno družabništvo Svetega Duha na vašega duha učinkovalo posvetilno in prečiščevalno. Potem boste občutile mir, za katerega je Odrešenik obljubil, da ga bo pustil svojim učencem. S tem mirom bo prišlo svetlo upanje ter občutek svetlobe in ljubezni Očeta in njegovega ljubega Sina, ki svoje kraljestvo na zemlji vodi preko razodetij svojemu živemu preroku. In tako vam pričujem v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.