Naš Dobri Pastir

starešina Dale G. Renlund

iz zbora dvanajstih apostolov

Jezus Kristus, naš Dobri Pastir, se radosti, ko vidi svoje bolne ovce, ki napredujejo k ozdravitvi.

Ko se zavemo ogromnega sočutja, ki ga ima nebeški Oče do grešnikov, in ko cenimo njegovo razlikovanje med grehom in tistimi, ki grešijo, dobimo bežen vpogled v njegov značaj. Ta vpogled nam pomaga, da »pravilneje [razumemo] njegov značaj, popolnosti in lastnosti«,¹ in je temeljen za udejanjanje vere vanj in v njegovega Sina, Jezusa Kristusa. Odrešenikovo sočutje nas navzlic našim nepopolnostim z njim zbližuje in nas spodbuja v naših nenehnih prizadevanjih, da bi se pokesali in ga posnemali. Ko mu postajamo bolj podobni, se naučimo z drugimi ravnati tako, kot to počne on, ne glede na kakršne koli zunanje lastnosti oziroma obnašanje.

Vpliv razlikovanja med posameznikovimi zunanjimi lastnostmi in posameznikom samim je osrednja nit romana Nesrečniki francoskega avtorja Victorja Hugoja.² Pripovedovalec na začetku romana predstavi Bienvenua Myriela, dignskega škofa, in razpreda o zagati, s katero se škof sooča. Ali naj obišče moškega, ki se izjavlja za ateista in ga skupnost prezira zaradi njegovega preteklega obnašanja v francoski revoluciji?³

Pripovedovalec navaja, da bi škof do tega človeka seveda lahko čutil globok odpor. Potem pripovedovalec zastavi preprosto vprašanje: »Vendar, ali naj se zaradi ovčjih garij pastir umakne?«⁴ Pripovedovalec, ki odgovarja škofu, poda jasen odgovor: »Ne« in potem šaljivo pripomni: »Toda kakšna ovca!«⁵

V tem odlomku Hugo človeško »hudobijo« primerja s kožno boleznijo ovac, škofa pa primerja s pastirjem, ki se ne umakne, ko se sooči z bolno ovco. Škof je razumevajoč in kasneje v romanu izkaže podobno sočutje do drugega človeka, glavnega junaka romana, ponižanega bivšega obsojenca, JeanaValjeana. Škofova milost in empatija Jeana Valjeana spodbudita, da spremeni svoje življenje.

Ker v svetih spisih Bog bolezen vseskozi uporablja kot prispodobo za greh, je upravičeno vprašati: »Kako se Jezus Kristus odzove, ko se sooči z našimi metaforičnimi boleznimi - našimi grehi?« Odrešenik je navsezadnje rekel, da na greh ne more gledati z najmanjšo mero dopustnosti,⁶ kako torej lahko gleda na nas, nepopolne kot smo, ne da bi se zgrožen in ogorčen umaknil?

Odgovor je preprost in jasen. Jezus Kristus kot Dobri Pastir⁷ na bolezen svojih ovac gleda kot na stanje, za katero je potrebno zdravljenje, nega in sočutje. Ta pastir, naš Dobri Pastir, se radosti, ko vidi svoje bolne ovce, ki napredujejo k ozdravitvi.

Odrešenik je napovedal, da bo »kakor pastir [pasel] svojo čredo«,⁸ poiskal izgubljene, »razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal«.⁹ Čeprav je bil odpadli Izrael opisan, kot da je prizadet z bolečimi ranami, podplutbami in gnojnimi vnetji,¹⁰ ga je Odrešenik spodbujal, rotil in obljubil ozdravitev.¹¹

Za Odrešenikovo delovanje na zemlji je bila resnično značilna ljubezen, sočutje in empatija. Ni prezirljivo hodil po prašnih galilejskih in judejskih poteh in se zdrznil ob pogledu na grešnike. Ni se jih izogibal v brezmejni grozi. Ne, z njimi je jedel.¹² Pomagal je in blagoslavljal, opogumljal in učil ter strah in obup nadomestil z upanjem in radostjo. Prav kakor pravi pastir, kakršen je, nas išče in nas najde, da nam nudi pomoč in vliva upanje.¹³ Razumevanje njegovega sočutja in ljubezni nam pomaga udejanjati vero vanj - da se pokesamo in smo ozdravljeni.

V Evangeliju po Janezu so zapisani učinki Odrešenikove empatije na grešnika. Pismouki in farizeji so k Odrešeniku pripeljali žensko, ki so jo zalotili pri samem prešuštvovanju. Tožniki so namigovali, da jo je treba kamenjati v skladu z Mojzesovo postavo. Jezus pa jim je na njihovo vztrajno spraševanje končno rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.«

Tožniki so odšli »in ostal je sam in žena v sredi«.

Ko Jezus ni videl nikogar več kot le žensko, ji je rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsodil?

Rekla je: ‘Nihče, Gospod.’ In Jezus ji je dejal: ‘Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!’«¹⁴

Seveda Odrešenik prešuštvovanja ni opravičeval. Vendar ženske tudi ni obsojal. Spodbudil jo je, naj svoje življenje spremeni. Njegovo sočutje in milost sta jo spodbudili, da se je spremenila. Prevod Svetega pisma po Josephu Smithu pričuje o njeni posledični poti učenke. In ženska je od tiste ure naprej slavila Boga in verjela v njegovo ime.¹⁵

Čeprav je Bog sočuten, ne smemo zmotno misliti, da greh sprejema in ga odobrava. Ga ne! Odrešenik je prišel na zemljo, da bi nas grehov odrešil, še pomembneje pa je, da nas ne bo odrešil v naših grehih.¹⁶ Vešč zasliševalec, Zezrom, je nekoč skušal ukaniti Amuleka, ko je vprašal: »Ali bo [prihajajoči Mesija] odrešil svoje ljudstvo v njihovih grehih? In Amulek je odgovoril in mu rekel: Povem ti, da jih ne bo, kajti nemogoče mu je zanikati svojo besedo. /.../ Ne more [jih] odrešiti v njihovih grehih.«¹⁷ Amulek je spregovoril o temeljni resnici, da moramo, če želimo biti odrešeni grehov, upoštevati »pogoje kesanja,« ki sprostijo Odkupiteljevo moč za reševanje naših duš.¹⁸

Odrešenikovo sočutje, ljubezen in milost nas z njim zbližujejo.¹⁹ Zaradi njegove odkupne daritve s svojim grešnim stanjem nismo več zadovoljni.²⁰ Bog je jasen glede tega, kaj je prav in sprejemljivo zanj in kaj je narobe in grešno. To ni zato, ker si želi brezumnih, poslušnih učencev. Ne, nebeški Oče želi, da bi se njegovi otroci vede in hote odločili, da bi postali kakor on,²¹ in bili upravičeni do takšnega življenja, kot ga živi on.²² Njegovi otroci s tem izpolnijo svojo božansko usodo in postanejo dediči vsega, kar ima²³. Iz tega razloga voditelji Cerkve ne morejo spremeniti Božjih zapovedi ali nauka v nasprotju z njegovo voljo, da bi bili bolj prikladni oziroma priljubljeni.

Vendar je v našem vseživljenjskem prizadevanju, da bi sledili Jezusu Kristusu, še zlasti poučen njegov vzor prijaznosti do tistih, ki grešijo. Mi, ki smo grešniki, moramo tako kot Odrešenik sočutno in ljubeče pomagati drugim. Naša vloga je tudi, da pomagamo in blagoslavljamo, opogumljamo in učimo ter da strah in obup nadomestimo z upanjem in radostjo.

Odrešenik je okaral posameznike, ki so se odmaknili od drugih, na katere so gledali kot na nečiste in ki so pravičniško presojali druge za bolj grešne od sebe.²⁴ To je ostra lekcija, ki jo je Odrešenik namenil tistim, ki so »zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge«. Povedal je naslednjo priliko:

»Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar.

Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ‘Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar.

Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.’

Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ‘Bog, bodi milostljiv meni grešniku!’«

Jezus je potem zaključil: »Povem vam, ta [cestninar] je šel opravičen domov, oni [farizej] pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«²⁵

Sporočilo za nas je jasno, skesani grešnik se Bogu približa bolj, kot se licemerec, ki tega grešnika obsoja.

Človeško nagnjenje k licemerstvu in sodbi je bilo prisotno tudi v Almovih dneh. Ko so ljudje v večji meri »začeli ustanavljati cerkev«, /.../ je cerkev začela postajati ponosna, /.../ ljudje iz cerkve [so se] začeli povzdigovati v ponosu svojih oči in /.../ so se med seboj začeli zaničevati in začeli so preganjati tiste, ki niso verjeli, po svoji lastni volji in zadovoljstvu«²⁶.

To preganjanje je bilo izrecno prepovedano: »Sedaj, ljudje v cerkvi so imeli strogo postavo, da se nihče, ki pripada cerkvi, ne sme dvigniti in preganjati tistih, ki niso pripadali cerkvi, in da med njimi ne sme biti preganjanja.«²⁷ Vodilno načelo za svete iz poslednjih dni ostaja enako. Ne smemo biti krivi preganjanja nekoga znotraj ali zunaj Cerkve.

Tisti, ki so preganjani iz kakršnega koli razloga vedo, kako je občutiti nepravičnost in fanatičnost. Ko sem kot najstnik v šestdesetih letih prejšnjega stoletja živel v Evropi, se mi je zdelo, da se zato, ker sem Američan in ker sem član Cerkve, nenehno spravljajo name in me ustrahujejo. Nekateri sošolci so z mano ravnali, kot da bi bil osebno odgovoren za nepriljubljeno ameriško zunanjo politiko. Z mano so tudi ravnali, kot da bi bila moja veroizpoved sramota za države, v katerih sem živel, ker se je razlikovala od veroizpovedi, ki so jo države finančno podpirale. Kasneje sem v različnih državah po svetu imel nekoliko vpogleda v grdobijo predsodkov in diskriminacije, ki ju trpijo tisti, ki so zaradi svoje rase ali etničnosti tarča tega.

Preganjanje pride v številnih oblikah: zasmehovanje, nadlegovanje, ustrahovanje, izključitev in osamitev ali medsebojno sovraštvo. Obvarovati se moramo pobožnjakarstva, ki svoj grdi glas dviga nad tiste, ki imajo drugačna mnenja. Pobožnjakarstvo se kaže deloma v nepripravljenosti, da bi priznali enako svobodo izražanja.²⁸ Vsakdo, vključno z verniki, ima pravico, da javno izrazi svoje mnenje. Nihče pa nima dovoljenja, da je sovražen do drugih, ko so ta mnenja izražena.

Zgodovina Cerkve podaja obilo dokazov o tem, kako se je z našimi člani ravnalo sovražno in pobožnjakarsko. Kako ironično žalostno bi bilo, če bi z drugimi ravnali tako, kot se je ravnalo z nami. Odrešenik je učil: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!«²⁹ Če želimo, da nas spoštujejo, moramo biti spoštljivi. Nadalje, naše pristno spreobrnjenje prinese »krotkost in ponižnost v srcu«, kar privabi »Svetega Duha in nas navda s popolno ljubeznijo«³⁰ in nehlinjeno ljubeznijo³¹ do drugih.

Naš Dobri Pastir je nespremenljiv in o grehu in grešnikih danes čuti enako, kot je takrat, ko je hodil po zemlji. Od nas se ne odmika, ker grešimo, čeprav nemara občasno misli: »Le kakšna ovca!« Tako zelo nas ima rad, da je priskrbel način, da se pokesamo in postanemo čisti, da se lahko vrnemo k njemu in nebeškemu Očetu.³² Jezus Kristus nam je s tem tudi dal vzor, ki naj bi mu sledili tako - da spoštovanje izkazujemo vsem, sovraštva pa nikomur.

Kot njegovi učenci dajmo v celoti zrcaliti njegovo ljubezen in drug drugega ljubimo tako odkrito in popolno, da se nihče ne bo počutil zapuščenega, osamljenega ali obupanega. Pričujem, da je Jezus Kristus naš Dobri Pastir, ki nas ima rad in skrbi za nas. Pozna nas in je svoje življenje dal za svoje ovce.³³ Za nas prav tako živi in želi, da bi ga poznali in udejanjali vero vanj. Rad ga imam in ga občudujem in sem zanj globoko hvaležen, v imenu Jezusa Kristusa, amen.