Popolna ljubezen prežene strah

predsednik Dieter F. Uchtdorf

drugi svetovalec v Prvem predsedstvu

Strahove dajmo na stran in raje živimo z radostjo, ponižnostjo, upanjem in neustrašnim zaupanjem, da je Gospod z nami.

Moji ljubi bratje in sestre, dragi prijatelji, kakšen privilegij in radost se je sestati kot svetovna Cerkev, združena v veri in ljubezni do Boga!

Zlasti sem hvaležen za prisotnost našega ljubega preroka Thomas S. Monsona. Predsednik, vaše besede navodil, nasveta in modrosti se nam bodo vselej vtisnile v srce. Predsednik Monson, imamo vas radi in vas podpiramo in vedno molimo za vas.

Ko sem pred leti služil kot kolski predsednik v Frankfurtu v Nemčiji, je na koncu enega od kolskih sestankov k meni pristopila draga, a nezadovoljna sestra.

»A ni grozno?« je rekla. »Med vašim govorom je gotovo štiri ali pet ljudi trdno spalo!«

Trenutek sem premišljeval in odgovoril: »Precej prepričan sem, da je cerkveno spanje med najbolj zdravimi od vseh spanj.«

Moja čudovita žena Harriet je ta bežni pogovor slišala in kasneje omenila, da je bil to eden najprijaznejših odgovorov, kar sem jih kdaj dal.

Veliko prebujenje

Pred nekaj sto leti se je v Severni Ameriki razširilo gibanje po imenu »Veliko prebujenje«. Eden od njegovih osnovnih ciljev je bil, da bi prebudil ljudi, ki so bili videti, kakor da glede duhovnih zadev spijo.

Na mladega Josepha Smitha je vplivalo, kar je slišal od pridigarjev, ki so bili del tega verskega prebujenja. To je eden od razlogov, zakaj se je odločil, da bo v zasebni molitvi iskreno poiskal Gospodovo voljo.

Ti pridigarji so imeli dramatičen, čustven način pridiganja s pridigami, ki so bile znane po močnem poudarjanju strašnih peklenskih grozot, ki čakajo grešnika.¹ Njihovi govori ljudi niso uspavali – lahko pa da so povzročili nekaj nočnih mor. Zdelo se je, da je njihov namen in vzorec, da bi ljudi prestrašili, zato da bi prišli v cerkev.

Strah kot manipulacija

V zgodovini se je strah pogosto uporabilo kot sredstvo, da so ljudi pripravili, da so nekaj naredili. Starši so ga uporabljali pri otrocih, delodajalci pri zaposlenih in politiki pri volivcih.

Strokovnjaki tržnega marketinga razumejo moč strahu in ga pogosto uporabljajo. Zato se zdi, da nekateri oglasi vsebujejo implicitno sporočilo, da če ne bomo kupili njihovih kosmičev za zajtrk ali če bomo zamudili najnovejšo video igro ali prenosni telefon, tvegamo, da bomo živeli nesrečno, da bomo umrli sami ali nesrečni.

Ob tem se nasmehnemo in mislimo, da nikdar ne bi podlegli takšni manipulaciji, ampak včasih ji. Še huje, včasih podobne metode uporabljamo zato, da druge pripravimo, da naredijo, kar hočemo.

Danes ima moje sporočilo dvojni namen: prvi je, da bi premotrili in premislili, v kakšni meri sami uporabljamo strah pri motivaciji drugih – tudi pri sebi. Z drugim bom predlagal boljši način.

Problem strahu

Prvič, najprej naslovimo problem strahu. Navsezadnje, koga med nami strah ni nikoli primoral, da bi jedel bolj zdravo, si pripel varnostni pas, se več gibal, varčeval ali se celo pokesal greha?

Res je, da strah lahko močno vpliva na naša dejanja in obnašanje. Toda ta vpliv je navadno začasen in plitek. Strah ima le redko moč, da nas v srcu spremeni, in nikdar nas ne bo preoblikoval v ljudi, ki ljubijo to, kar je prav, in ki želijo biti poslušni nebeškemu Očetu.

Ljudje, ki se bojijo, lahko govorijoin delajo, kar je prav, toda tega, kar je prav, ne čutijo. Pogosto se počutijo nemočne in so zamerljivi, celo jezni. Ti občutki sčasoma pripeljejo do nezaupanja, kljubovanja in upora.

Na žalost ta zgrešeni pristop do življenja in vodenja ni omejen na posvetni svet. Žalosti me, ko slišim za člane Cerkve, ki izvajajo nepravično oblast – bodisi doma, v cerkvenih poklicih, v službi ali v svojih vsakodnevnih odnosih z drugimi.

Ljudje lahko pogosto obsojajo ustrahovanje pri drugih, pri sebi pa ga ne vidijo. Zahtevajo prilagajanje svojim samovoljnim pravilom, toda če teh pravil drugi ne upoštevajo, jih kaznujejo besedno, čustveno in včasih celo fizično.

Gospod je rekel, da se takrat, ko nad dušami človeških otrok v kakršni koli meri izvajamo nadvlado ali gospodovanje ali prisilo, nebesa umaknejo in je Gospodov Duh žalosten.²

So trenutki, ko smo skušani, da bi svoja dejanja upravičili s prepričanjem, da cilj opravičuje sredstva. Nemara celo mislimo, da bo to, da izvajamo nadzor, da smo manipulatorski in strogi, za dobro drugih. Sploh ne, kajti Gospod je jasno povedal, da je »sad Duha /.../ ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost [in] samoobvladanje«.³

Boljša pot

Bolj spoznavam nebeškega Očeta, bolj vidim, kako svoje otroke navdihuje in jih vodi. Ni jezen, maščevalen ali ne vrača milo za drago.⁴ Njegov edini namen - njegovo delo in njegova slava - je, da nas vodi, povzdigne in pripelje do svoje polnosti.⁵

Bog je Mojzesu sebe opisal, da je »usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi«.⁶

Ljubezen Očeta v nebesih do nas, njegovih otrok, zdaleč presega našo sposobnost dojemanja.⁷

Ali to pomeni, da Bog naše obnašanje, ki je v nasprotju z njegovimi zapovedmi, opravičuje ali prezre? Ne, zagotovo ne!

Toda spremeniti želi veliko več kot zgolj naše obnašanje. Spremeniti hoče samo našo naravo. Spremeniti hoče naša srca.

Želi, da sežemo po železnem drogu in se ga trdno oklenemo, se soočimo s strahovi in pogumno stopimo naprej ter navzgor po tesni in ozki poti. To nam želi zato, ker nas ljubi in ker je to pot do sreče.

Kako torej Bog v današnjih dneh spodbuja svoje otroke, da mu sledijo?

Poslal je svojega Sina!

Bog je poslal svojega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa, da nam kaže pravo pot.

Bog spodbuja s prigovarjanjem, veliko potrpežljivostjo, blagostjo, krotkostjo in nehlinjeno ljubeznijo.⁸ Bog je na naši strani. Ljubi nas in ko se spotaknemo, želi, da vstanemo in poskusimo ponovno in postanem močni.

On je naš mentor.

On je naše veliko in dragoceno upanje.

Spodbujati nas želi z vero.

Zaupa nam, da se bomo iz svojih napačnih korakov učili in se odločali pravilno.

To je najboljši način!⁹

Kaj pa hudobije sveta?

Eden od načinov, kako Satan hoče, da manipuliramo z drugimi, je, da o hudobiji sveta premišljujemo in glede nje celo pretiravamo.

Naš svet je zagotovo vedno bil in bo še naprej nepopoln. Vse preveč nedolžnih ljudi trpi zaradi naravnih okoliščin, kakor tudi zaradi človekove nečloveškosti. Pokvarjenost in hudobija sta v našem svetu edinstvena in zaskrbljujoča.

Toda navzlic temu življenja v tem času ne bi zamenjal z nobenim drugim časom v zgodovini sveta. Prekomerno smo blagoslovljeni, ker živimo v dneh neprimerljive blaginje, razsvetljenja in napredka. Predvsem pa smo blagoslovljeni, ker imamo polnost evangelija Jezusa Kristusa, ki nam daje edinstven pogled na nevarnosti sveta in nam kaže, kako naj se tem nevarnostim bodisi izognemo bodisi se z njimi soočimo.

Ko premišljujem o teh blagoslovih, bi najraje padel na kolena in slavil nebeškega Očeta zaradi njegove neskončne ljubezni do vseh njegovih otrok.

Ne verjamem, da Bog hoče, da bi se njegovi otroci bali ali premišljevali o hudobijah sveta. »Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti.«¹⁰

Dal nam je obilico razlogov za radost. Samo poiskati jih moramo in videti. Gospod nas pogosto opominja, naj se ne bojimo, naj bomo pogumni¹¹ in naj se ne bojimo, mala čreda.¹²

Gospod bo bojeval naše bitke

Bratje in sestre, Gospodova »mala čreda« smo. Smo sveti iz poslednjih dni. Z našim imenom je neločljivo povezana zaveza, da pričakujemo Odrešenikov prihod ter sebe in svet pripravljamo, da ga bomo sprejeli. Zato služímo Bogu in ljubímo bližnje. To storimo s spontanim zaupanjem ter ponižnostjo in nikoli ne glejmo zviška na nobeno verstvo ali skupino ljudi. Naročeno nam je, naj preučujemo Božjo besedo in prisluhnemo glasu Duha, da bomo prepoznali znamenja časov in znamenja prihoda Sina človekovega.¹³

Zatorej nismo nevedni glede izzivov sveta, niti ni, da se ne bi zavedali težav našega časa. Toda to ne pomeni, da bi sebe ali druge morali bremeniti s stalnim strahom. Mar ne bi bilo bolje, da bi se, namesto da premišljujemo o razsežnosti svojih izzivov, osredotočili na neskončno veličino, dobroto in absolutno moč našega Boga, mu zaupali in se z radostnim srcem pripravljali na vrnitev Jezusa Kristusa?

Ni potrebno, da bi nas kot njegovo ljudstvo zaveze hromil strah, ker se lahko zgodi kaj slabega. Namesto tega gremo lahko naprej z vero, pogumom, odločnostjo in zaupanjem v Boga, ko pristopimo k izzivom in priložnostim pred seboj.¹⁴

Po poti učenca ne hodimo sami. »Kajti Gospod /.../ hodi s teboj; ne bo te pustil samega in ne bo te zapustil.«¹⁵

»Gospod se bo bojeval za vas, vi pa ostanite mirni!«¹⁶

Ko se soočamo s strahom, poiščimo pogum, zberimo vero in zaupajmo v obljubo, da »nobeno oblikovano orožje ne bo uspelo proti tebi«.¹⁷

Ali živimo v času nevarnosti in nemira? Seveda.

Bog sam je rekel: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.«¹⁸

Ali lahko udejanjamo vero, zato da verujemo in ravnamo skladno s tem? Ali lahko živimo skladno s svojimi obvezami in svetimi zavezami? Ali Božje zapovedi lahko spolnjujemo celo v težkih okoliščinah? Seveda lahko!

Kajti Bog je obljubil, da se bo vse odvilo v naše dobro, če bomo hodili pokončno.¹⁹ Zatorej strahove odložimo na stran in namesto tega živimo z radostjo, ponižnostjo, upanjem in smelim zaupanjem, da je Gospod z nami.

Popolna ljubezen prežene strah

Moji ljubi prijatelji, moji dragi bratje in sestre v Kristusu, če se v življenju kdaj znajdemo v strahu in tesnobi, ali če kdaj ugotovimo, da naše besede, naravnanost ali dejanja povzročajo strah v drugih, z vso močjo svoje duše molim, da se bomo tega strahu osvobodili z božansko določenim protistrupom za strah: čisto Kristusovo ljubeznijo, kajti »popolna ljubezen prežene strah«.²⁰

Kristusova popolna ljubezen premaga skušnjave, da bi škodovali, silili, ustrahovali ali zatirali.

Kristusova popolna ljubezen nam omogoča, da kot privrženci našega ljubljenega Odrešenika hodimo ponižno, dostojanstveno in z neustrašnim zaupanjem. Kristusova popolna ljubezen nam daje zaupanje, da se prebijemo skozi strahove in popolnoma zaupamo v moč in dobroto nebeškega Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa.

Doma, v službi, v cerkvenih poklicih, v srcih strah zamenjajmo s Kristusovo popolno ljubeznijo. Kristusova ljubezen bo strah zamenjala z vero!

Njegova ljubezen nam bo omogočila, da bomo prepoznali, zaupali in imeli vero v dobroto nebeškega Očeta, njegov božanski načrt, njegov evangelij in njegove zapovedi.²¹ Če bomo ljubili Boga in bližnje, se bo naša poslušnost Božjim zapovedim spremenila v blagoslov namesto v breme. Kristusova ljubezen nam bo pomagala, da bomo postali malo bolj prijazni, bolj odpuščajoči, bolj skrbni in bolj predani njegovemu delu.

Ko bomo svoje srce navdali s Kristusovo ljubeznijo, se bomo prebudili s poživljeno duhovno svežino in bomo hodili radostno, samozavestno, prebujeno ter živi v luči in slavi našega ljubljenega Odrešenika Jezusa Kristusa.

Skupaj z apostolom Janezom pričujem, da »v ljubezni ni strahu«.²² Bratje in sestre, dragi prijatelji, Bog vas popolnoma pozna. Popolnoma vas ljubi. Ve, kaj vam prinaša prihodnost. Želi, da se ne bi bali, samo verjeli²³ in »ostali v [njegovi] ljubezni«.²⁴ To je moja molitev in blagoslov, v imenu Jezusa Kristusa, amen.