»Hôdi za menoj!«
Posvetitev v duhovništvo je Gospodovo povabilo, naj hodimo z njim, naj delamo, kar dela on, naj služimo, kakor služi on.
Moji ljubi bratje v duhovništvu, moj današnji namen je, da bi vas v vašem duhovniškem služenju pomiril in vas poživil. V nekaj ozirih je podoben namenu, ki ga je po moje imel Odrešenik, ko je srečal bogatega mladeniča, ki je vprašal: »Učitelj, kaj naj dobrega storim, da prejmem večno življenje?« (Mt 19:16). Morda ste na to konferenco prišli, kakor je ta mladenič šel k Odrešeniku, sprašujoč se, ali je vaše služenje sprejemljivo. In obenem morda čutite, da je treba narediti še več - morda veliko več! Molim, da bom lahko posredoval Gospodovo ljubeče odobravanje tega, kar ste že naredili, medtem ko bom ponudil tudi spodbuden vpogled, kaj boste lahko, z njegovo pomočjo, kot možje njegovega svetega duhovništva še dosegli.
Mlademu bogatašu je bilo naročeno, naj proda vse, kar ima, zato da bo sledil Odrešeniku; vaš prihodnji napredek tega morda ne narekuje, bo pa verjetno narekoval mero žrtvovanja. Kakor koli, upam, da moje sporočilo ne bo povzročilo, da bi žalostni odšli, kakor je [ta] mladenič. (Gl. Mt 19:20–22.) Temveč zaupam, da boste šli svojo pot radostni (NaZ 84:105), ker bi se radi izboljšali.
Kljub temu je naravno občutiti nekaj nezadostnosti, ko premišljujemo, h kakšnemu delu nas je Gospod poklical. Če bi mi dejansko rekli, da se počutite popolnoma sposobne izpolniti svoje duhovniške dolžnosti, bi me morda skrbelo, da jih ne razumete. Če pa bi mi po drugi strani rekli, da čutite, da bi najraje odnehali, ker naloga preveč presega vaše sposobnosti, potem bi vam hotel pomagati, da bi razumeli, kako Gospod poveliča in okrepi može njegovega duhovništva, da naredijo, česar sami ne bi nikoli mogli narediti.
To enako velja zame v mojem poklicu, kakor za vas v vašem. Nihče od nas ne more opravljati duhovniškega dela in ga dobro opraviti, če se zanaša zgolj na lastno modrost in talente. To je zato, ker to ni naše delo – Gospodovo je. Zato je edini način za uspeh to, da se zanašamo nanj, najsi ste novo poklicani diakon, ki mu je zaupana naloga, da mero duhovne moči prinese v zakramentno uredbo; ali hišni učitelj, ki vas je Gospod zadolžil, da imate radi in služite družini, ki je ne poznate in za katero se zdi, da vaše ljubezni ali služenja noče; ali oče, ki ve, da bi moral doma pravično predsedovati, ampak ste morda negotovi, kako naj to delate, in zdi se, da se čas izteka, ker tile otroci hitro odraščajo, svet pa je videti tako krut in sovražen.
Če se zatorej čutite malce preobremenjene, to vzemite kot dobro znamenje. To kaže, da lahko zaznavate težo zaupanja, ki vam ga je podelil Gospod. To pomeni, da nekaj malega razumete, kaj duhovništvo resnično je.
Na svetu je zelo malo ljudi, ki to razume. Celo tisti, ki lahko zrecitirajo razumsko opredelitev, je morda v resnici ne razumejo. V svetih spisih je nekaj odlomkov, ki nam z močjo Duha, ki ga prinašajo, glede svetega duhovništva lahko poglobijo občutek velikega spoštovanja. Sledi nekaj teh odlomkov iz svetih spisov:
Moč in polnomočje Melkizedekovega duhovništva je, da imajo ključe vseh duhovnih blagoslovov Cerkve -
da imajo privilegij prejemanja skrivnosti nebeškega kraljestva, da se jim razpre nebo, da se sporazumevajo s splošnim zborom in cerkvijo Prvorojenega ter da so deležni stika in navzočnosti Boga Očeta in Jezusa, posrednik nove zaveze.
Moč in polnomočje Aronovega duhovništva je, da imajo ključe za delovanje angelov (NaZ 107:18–20).
Zatorej se v duhovniških uredbah odraža Božja moč. /.../
Kajti brez tega noben človek ne more videti Božjega obličja, in sicer Očeta, in živeti (NaZ 84:20, 22).
»To véliko duhovništvo, ki je bilo po redu [Božjega Sina], po redu, ki je bil od osnovanja sveta; oziroma z drugimi besedami brez začetka dni oziroma konca let, pripravljen od večnosti do vse večnosti po njegovem predvidevanju vsega.« (Al 13:7)
»Vsak, ki je bil posvečen po tem redu in poklicu, bi moral imeti moč, po veri, da bi razklal gore, razmahnil morja, izsušil vodovja in jih preusmeril iz njihovih strug;
da bi kljuboval vojskam narodov, da bi razklal zemljo, pretrgal vsako vez, da bi stal v Božji navzočnosti; da bi vse naredil po njegovi volji, glede na njegovo zapoved, podvrgel oblasti in moči; in to po volji Božjega Sina, ki je bil pred nastankom sveta.« (Joseph Smith Translation, 1 Mz 14:30–31 [v dodatku Svetega pisma])
Eden od načinov, da se odzovemo na takšne spoštovanje zbujajoče duhovniške moči, je, da predpostavljamo, da se ne nanašajo na nas. Drug način odziva je z vprašanji, ki preiščejo dušo, ki si jih zastavimo v srcu, kot so naslednja: Ali sem kdaj občutil, da so se mi odprla nebesa? Ali bi besedno zvezo »delovanje angelov« kdo uporabil za opis mojega duhovniškega služenja? Ali »moč pobožnosti« prinašam v življenja tistih, ki jim služim? Ali sem kdaj razklal goro, kljuboval vojski, pretrgal spone koga ali pokoril posvetne moči - čeprav le v prenesenem smislu - zato da bi izpolnil Božjo voljo?
Takšen vpogled vase vedno prinese občutek, da bi v služenju Gospodu lahko naredili več. Upam, da vam prav tako prinaša občutek, da želite narediti več – hrepenenje, da bi v večji meri sodelovali pri Gospodovem čudežnem delu. Takšni občutki so prvi korak k temu, da postanete takšne vrste možje, ki naj bi jih dalo duhovniško služenje.
Naslednji korak je opisan v pogovoru med Jahvejem in Henohom. Henoha poznamo kot velikega preroka, ki je sredi velike hudobije ustanovil Sion. Toda preden je bil Henoh velik prerok, je sebe videl le kot fanta, ki je govoril počasi in so ga vsi ljudje sovražili (Moses 6:31). Prisluhnite besedam, ki jih je Gospod uporabil, da bi Henoha spodbudil. To so prav tako njegove besede vam, ki ste kot duhovniški bratje poklicani služiti drugim:
In Gospod je Henohu rekel, naj gre in napravi, kakor mu je zapovedal, in nihče ga ne bo zabodel. Odpre naj usta in bodo napolnjena in dal mu bo govor, kajti vse meso je v njegovih rokah in naredil bo, kakor se mu zdi dobro. /.../
Rekel je, da ga spremlja njegov Duh, zato bo upravičil vse njegove besede; in gore bodo pobegnile pred njim in reke bodo spremenile svoje struge; in ostal bo v Bogu in Bog v njem, zato naj hodi z njim (Moses 6:32, 34).
Bratje, naša posvetitev v duhovništvo je Gospodovo povabilo, naj hodimo z njim. In kaj pomeni hoditi z Gospodom? To pomeni, da delamo, kar dela on, da služimo tako, kot služi on. Žrtvoval je lastno udobje, da bi blagoslovil tiste v stiski, zato to skušamo delati tudi mi. Zdi se, da je zlasti opazil ljudi, ki jih je družba spregledala ali celo izločila, zato to skušamo delati tudi mi. Drzno, vendar ljubeče je pričeval o pravem nauku, ki ga je prejel od Očeta, čeprav je bil nepriljubljen, in tako moramo tudi mi. Vsem je rekel: »Pridite k meni!« (Mt 11:28) in mi rečemo vsem: »Pridite k njemu!« Kot duhovniški bratje smo njegovi predstavniki. Ne delujemo zase, ampak zanj. Ne govorimo svojih besed, temveč njegove. Ljudje, ki jim služimo, ga zaradi našega služenja bolje spoznajo.
Brž ko sprejmemo Gospodov povabilo »Hôdi za menoj«, se narava našega duhovniškega služenja spremeni. Kar naenkrat postane višja in bolj plemenita, vendar tudi bolj dosegljiva, ker vemo, da nismo sami. To sem nadvse močno občutil, ko mi je predsednik Thomas S. Monson pred devetimi leti, ko sem začel služiti v sedanjem poklicu, na glavo položil roke in me blagoslovil. V tem blagoslovu je ponovil naslednje Odrešenikove besede: da kdor nas sprejme, tam bo Gospod, kajti šel bo pred našim obličjem. Na naši desnici bo in na naši levici, da bo njegov Duh v našem srcu in njegovi angeli okrog nas, da nas bodo bodrili (gl. NaZ 84:88).
Velikokrat sem se zanašal na to obljubo in v vseh svojih 72 letih duhovniškega služenja sem videl, da se je na veliko načinov izpolnila. Zgodilo se je, ko sem bil novi brat z Aronovim duhovništvom z zadolžitvijo, da razdeljujem zakrament. Prestrašen, da bom naredil napako, sem šel iz kapele, preden se je sestanek začel, in v obupu moli, da naj mi Bog pomaga. Odgovor je prišel. Čutil sem, da je Gospod z menoj. Čutil sem njegovo zaupanje vam in tudi zaupanje v moje sodelovanje pri njegovem delu.
Spet se je zgodilo, ko sem služil kot škof. Prejel sem telefonski klic ženske, ki je naredila resno napako in se je sedaj soočala s težko odločitvijo. Ko sem se z njo pogovarjal, sem čutil, da poznam odgovor za njeno težavo, toda zelo močno sem tudi čutil, da ji tega odgovora ne smem dati jaz – dobiti ga mora sama. Moje besede njej so bile: »Verjamem, da vam bo Bog povedal, kaj narediti, če ga boste vprašali.« Kasneje je sporočila, da ga je vprašala in da ji je povedal.
Ob drugi priložnosti sem prejel drug telefonski klic – tokrat od policije. Povedali so mi, da se je pijan voznik z avtomobilom zaletel v vežo banke. Ko je zmedeni voznik zagledal varnostnika, ki je uperil orožje, je zaklical: »Ne streljajte! Mormon sem!«
Ugotovljeno je bilo, da je pijani voznik, ki se je krstil le nedavno, član mojega oddelka. Ko sem čakal, da bom z njim govoril v svoji škofovi pisarni, sem načrtoval, kaj mu bom rekel, da bo občutil obžalovanje nad tem, ker je prekršil zaveze in osramotil Cerkev. Toda ko sem ga gledal s svojega stola, sem zaslišal, kako mi je glas v glavi rekel: »Dovolil ti ga bom videti, kakor ga vidim sam.« In nato se je za kratek trenutek vsa pojavnost spremenila. Sedaj nisem videl zbeganega mladeniča, temveč pametnega, plemenitega Božjega sina. Nenadoma sem do njega občutil Gospodovo ljubezen. To videnje je spremenilo najin pogovor. Spremenilo je tudi mene.
Iz teh izkušenj, ko sem hodil z Gospodom, ko sem opravljal njegovo delo, sem se naučil pomembnih lekcij. Rad bi vam povedal tri od njih. Prva je, da Bog opazi in bo podprl celo najnovejšega in najmlajšega diakona. Ni treba, da bi kdaj čutili, da ste zanj premajhni ali preveč nepomembni, da bi opazil vas in vaše služenje v njegovem imenu.
Druga lekcija je, da Gospodovo delo ni le reševanje težav; gre za izgrajevanje ljudi. Torej ko z njim hodite v duhovniškem služenju, lahko spoznate, da včasih to, kar je videti kot najbolj učinkovita rešitev, ni Gospodova najljubša rešitev, ker ljudem ne dopušča rasti. Če boste poslušali, vas bo učil svojih poti. Pomnite, da Božje delo in slava ni preprosto voditi učinkovite organizacije; gre za to, da bi človek prejel nesmrtnost in večno življenje. (Moses 1:39) Prav zaradi tega navsezadnje svoje duhovniško polnomočje daje smrtnikom z napakami, kot ste vi in jaz, in nas vabi, naj sodelujemo pri njegovem delu. Naš napredek je njegovo delo!
Sedaj pa tretja lekcija: Če boste v duhovniškem služenju hodili z Odrešenikom, bo to spremenilo vaš način gledanja na druge. Učil vas bo, da jih boste videli skozi njegove oči, kar pomeni gledati preko zunanjega videza v srce (gl. 1 Sam 16:7). Odrešenik je Simona tako lahko videl, ne kot vročekrvnega ribiča, temveč kot Petra, kot prihodnjega voditelja Cerkve, trdnega kot skala (gl. Lk 5:1–11). Zaheja je tako lahko videl, ne kot pokvarjenega pobiralca davkov, kakor so ga videli drugi, temveč kot poštenega, pokončnega Abrahamovega sina (gl. Lk 19:1–9). Če z Odrešenikom hodite dovolj dolgo, se boste vsakega naučili gledati kot Božjega otroka z neomejenim potencialom, ne glede kakšna je nemara njegova ali njena preteklost. In če boste z Odrešenikom hodili še naprej, boste razvili še en dar, ki ga ima – zmožnost, da boste ljudem pomagali uvideti potencial v njih samih in se pokesati.
Moji dragi duhovniški bratje, na veliko načinov smo kakor dva učenca, ki sta tisto prvo velikonočno nedeljo hodila po poti v Emavs. Bilo je jutro vstajenja, vendar še nista bila gotova, da je vstajenje bilo oziroma kaj vstajenje sploh pomeni. Zaupala sta, da bo Jezus iz Nazareta odrešil Izrael, toda v srcu sta počasi verjela vsemu, kar so sveti spisi učili o vstajenju. Ko sta hodila naprej in poskusila vse skupaj razumeti, »se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. (Gl. Lk 24:13–32.)
Pričujem, da takrat, ko hodimo po poti duhovniškega služenja, Odrešenik Jezus Kristus hodi z nami, kajti to je njegova pot. Njegova luč gre pred nami in njegovi angeli so okrog nas. Morda ne bomo v celoti razumeli, kaj duhovništvo je ali kako ga izvajati, kakor ga on. Toda če smo pozorni v tistih trenutkih, ko nam srca gorijo (Lk 24:32), se nam oči lahko odprejo in v svojem življenju in v svojem služenju bomo videli njegovo roko. Pričujem, da ga najbolje spoznamo tako, če z njim delamo in mu služimo v tem velikem delu, povezanim s prinašanjem odrešenja Božjim otrokom. »Kajti, kako pozna človek gospodarja, kateremu ni služil in kateri mu je tuj in je daleč od misli in vzgibov njegovega srca?« (Moz 5:13). Jezus Kristus je naš Gospodar. To je njegova Cerkev. Duhovništvo, ki ga imamo, je njegovo. Da bi se vsak od nas odločil hoditi z njim in prepoznal, kako on hodi z nami!
Z vso resnostjo vam pričujem, da je Jezus Kristus naš vstali Gospod. Pričujem vam, da je duhovništvo, ki nam ga je zaupal, moč, s katero govorimo in delujemo v njegovem imenu. Smo otroci ljubečega nebeškega Očeta, ki odgovarja na naše molitve in pošilja Svetega Duha, da nas krepi v vsaki duhovniški odgovornosti, katero imamo blagoslov prejeti. Joseph Smith je videl Očeta in Sina. Prejel je duhovniške ključe, ki so bili predani predsedniku Thomas S. Monsonu, ki jih uporablja danes. O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.