2010
Novinec
julij 2010


mladi

Novinec

Bilo mi je težko, ko sem razmišljal, ali so me sprejeli. Nedavno smo se z družino preselili na drug konec države. V oddelku, kamor smo se priselili, je bila velika skupina mladih, toda tokrat sem bil prvič »novinec«. Najhuje je bilo, da sem moral v novo šolo, in takoj me je spreletela misel: »S kom bom sedel pri malici?« Mogoče bom videl koga iz cerkve, vendar se nisem hotel nikomur vsiljevati, zlasti ker nisem vedel, če me bodo sploh hoteli sprejeti.

Zdelo se je, da se prvi dan v šoli vleče v nedogled. Končno je zvonec naznanil kosilo. Ko sem počasi stopil v jedilnico, sem molil, da bi mi nebeški Oče pomagal najti koga, ki ga poznam.Bežno sem se ozrl naokrog, da bi videl, če koga poznam. Nikogar! Šel sem k mizi na drugi strani jedilnice in pomalical.

Kasneje sem istega dne pri matematiki zagledal znan obraz. Davida sem videl zjutraj na seminarju. Vprašal je, kakšen je moj urnik, in ugotovila sva, da imava istočasno odmor za malico. »Hej, kje pa si bil danes med malico?« mi je rekel.

»Sedel sem na drugem koncu jedilnice,« sem odgovoril.

»No, jutri prisedi k meni,« je rekel.

Hvaležen sem za ljubečega nebeškega Očeta, ki pozna vse naše potrebe in odgovarja na vse naše molitve. Hvaležen sem tudi za nekoga, ki je bil pripravljen ponuditi prijateljsko roko. Nekaj tako preprostega, kot je povabilo, lahko vse spremeni.