Smrt in življenje

Pionirski pogled na vstajenje

Ko so prvi spreobrnjenci v Cerkvi potovali v zahodne Združene države Amerike, da bi se pridružili svetim, so se soočali s smrtjo, vendar jim je oporo dajala nova vera in obnovljeni evangelij. Sledijo odlomki iz pionirskih poročil, ki izkazujejo upanje svetih v vstajenje, skupaj s tolažilnimi nauki prvih petih predsednikov Cerkve.

Poročilo o neimenovanem skandinavskem svetem iz poslednjih dni, katerega sin je leta 1866 umrl na potovanju iz New Yorka v Utah:

»S prijateljevo pomočjo je izkopal grobek in vanj položil posmrtne ostanke. Otrok je umrl zaradi nalezljive bolezni; ni bilo zbranih pogrebcev, ne formalnega obreda, nobenih cvetličnih šopkov, nobene duhovne pesmi, ne besede pogrebnega nagovora. Toda preden je žalujoči oče odšel, je izrekel naslednjo kratko posvetitveno molitev v svojem jeziku (danščini):

ʻNebeški Oče: Dal si mi ta mali zaklad – tega ljubega fanta, zdaj pa si ga poklical stran. Ali boš poskrbel, da bodo ti njegovi posmrtni ostanki tukaj ležali nemoteno do zore vstajenja. Tvoja volja se zgodi. Amen.ʼ

In ko se je dvignil s tal, je izrekel naslednje poslovilne besede:

ʻZbogom, moj dragi mali Hans – moj lepi fant.ʼ Nato je s sklonjeno glavo in bolečim srcem počasi upognjeno odšel v tabor.«¹

Predsednik Joseph Smith (1805 - 1844):

»Kako tolažilno je za žalujoče, ko se morajo posloviti z možem, ženo, očetom, materjo, otrokom ali dragim sorodnikom, če vedo, da bodo, čeprav je zemeljski tabernakelj položen v grob in razpade, spet vstali in bivali v večnem žaru v nesmrtni slavi, da ne bodo nikoli več žalovali, trpeli ali umrli, temveč bodo Božji dediči in skupni dediči z Jezusom Kristusom.«²

Joseph Watson Young (1828 - 1873), nečak Brighama Younga, ki je leta 1853 potoval iz Anglije v Združene države Amerike:

»To je bil žalosten prizor, ko smo tovariša izročili tihi globini bo smrtni uri noči z le nekaj osamljenimi pričami. […] Na ladji ni imel nobenega sorodnika ali koga posebnega, ki bi žaloval za njim z izjemo drugega služabnika. To so najgloblji upi človeške narave, ki se razpršijo v trenutku. Ta mladi mož se je odrekel vsemu, zato da je šel v Sion, in njegovo srce je gorelo z živim pričakovanjem prihodnosti, le malo misleč, da bo svoje zemeljsko telo predal lačnemu valu. Vendar ni umrl kakor tisti, ki so brez upanja, kajti z Bogom je sklenil mir in imel je popolno zagotovilo o veličastnem vstajenju na jutro pravičnih.«³

Predsednik Brigham Young (1801 - 1877):

»Kako globoka dolina in senca je to, kar imenujemo smrt! Kako čudno je iti iz tega stanja obstoja, kar se tiče umrljivega telesa, v stanje izčrpanosti, [praznine]! Kako temna je ta dolina! Kako skrivnostna je ta pot in po njej moramo potovati sami. Rad bi vam rekel, moji prijatelji in bratje, če bi stvari lahko videli takšne, kakršne so, in kakor jih bomo videli in jih razumeli, ta temna senca in dolina je tako neznatna, da se bomo obrnili okrog in se uzrli nanjo in pomislili, ko bomo na drugi strani, da je to največja prednost vseh mojih izkustev, kajti prešel sem iz stanja žalosti, bridkosti, žalovanja, gorja, bede, bolečine, stiske in razočaranja v stanje obstoja, kjer lahko življenje uživam do skrajnosti, kolikor je to mogoče brez telesa.«⁴

Dan Jones (1811 - 1862), valižanski spreobrnjenec, ki je leta 1849 z gospo Williams in drugimi člani Cerkve odplul v Združene države Amerike:

»Gospe Williams iz Ynysybonta blizu Tregarona [v Walesu] se zdravje naglo slabša in znaki so, da ne bo živela dolgo. […] Rekla je, da je največja čast, ki jo je kdaj prejela, to, da je lahko postala članica prave cerkve Božjega Sina, da v njenih prsih ni strahu glede naslednjega življenja in da je njena veroizpoved sedaj bolj kot kdaj prej dokazala svojo moč. […] Svojim sinovom je resno svetovala, naj ostanejo zvesti do smrti, zato da bodo skupaj z njo prejeli boljše vstajenje. […] Vso noč je bila vročična, četrt čez štiri naslednje jutro pa je njen duh odšel v miru in na njenih ustnicah pustil smehljaj.«⁵

Predsednik John Taylor (1808 - 1887):

»Kako tolažilno je vedenje za tiste, ki so poklicani objokovati smrt dragih prijateljev, da se bomo ponovno združili z njimi! Kako spodbudno je za vse, ki živijo v skladu z razodetimi načeli resnice, morda zlasti za tiste, katerih življenje se je skoraj že končalo, ki so prenašali vročino in breme dneva, ker vedo, da ne bo dolgo, ko bomo razbili ovire grobov in vstali kot žive in nesmrtne duše, da se bomo radostili družbe svojih preizkušenih in zaupanja vrednih prijateljev, da nas seme smrti ne bo nič več prizadelo in da bomo dokončali delo, ki nam ga je naročil opraviti Oče!«⁶

Andrew Jenson (1850 - 1941), danski priseljenec, ki je leta 1866 s skupino s cizami Andrewa H. Scotta potoval iz Nebraske v Utah v ZDA:

»Ko smo gledali, kako so njihove (naših sopotnikov) zemeljske posmrtne ostanke v divjini položili v mater zemljo, smo vsi jokali ali pa smo bili na robu joka; kajti misel, da te ljubljene pokopavamo na tak način, ko morajo prijatelji in sorodniki takoj pohiteti dalje, brez upanja, da bodo še kdaj prišli na kraj počitka svojih mrtvih, je resnična žalost in preizkušnja. […] Toda njihovi grobovi se bodo našli, ko bo Gabriel zatrobil s trobento na jutro prvega vstajenja. Ti so odšli, potem ko so pustili za seboj svoje telo, ko so hodili proti Sionu. Gospod jih je poklical domov, preden so dosegli svoj cilj; Siona jim ni bilo dovoljeno videti v mesu; toda prejeli bodo slavo in se radostili po tem; umrli so, ko so si prizadevali ubogati Boga in spolnjevati njegove zapovedi, in blagoslovljeni so tisti, ki umrejo v [Gospodu].«⁷

Predsednik Wilford Woodruff (1807 - 1998):

»Brez Kristusovega evangelija je ločitev s smrtjo ena najbolj zamegljenih stvari, o katerih je možno premišljevati; toda brž ko prejmemo evangelij in izvemo o načelu o vstajenju, megla, žalost in trpljenje, ki jih povzroči smrt, v veliki meri izginejo. […] Vstajenje mrtvih se predstavlja pred razsvetljenim umom človeka in ima temelje, na katerih lahko počiva njegov duh. To je položaj svetih iz poslednjih dni danes. Sami vemo, da nismo v temi, kar se tiče te zadeve; Bog nam jo je razodel in razumemo načelo vstajenja mrtvih in da evangelij osvetljuje življenje ter nesmrtnost.«⁸

William Driver (1837 - 1920), pionir, ki je leta 1866 potoval iz Anglije v New York v ZDA:

»Willie, moj najdražji otrok, je bil zelo bolan vso noč do pol osmih zjutraj, ko je bil odrešen trpljenja. Bog blagoslovi njegovo ljubo dušo. Kako je trpel! Smrt ga je doletela, ko se je gospodu Poulterju na hribu Sv. Ane v Wandswortju v Surreyju v Angliji pokvaril voz. O, kako žalujem zaradi tega velikega gorja! O Gospod, pomagaj mi s svojo močjo, da bom to prenašal, ker prihaja s tvoje roke, in me spodbudi, da ti bom služil bolj plemenito in zvesto, in da bom živel tako, da se bom pripravljal, da se bom z njim srečal v srečnejšem in boljšem svetu z njegovo drago sestro Elizabeth Maryann in da bom ob vstajenju pravičnih tamkaj, da se bom srečal z obema.«⁹

Predsednik Lorenzo Snow (1814 - 1901):

»V naslednjem življenju bo naše telo poveličano in brez bolezni in smrti. Nič ni tako lepo kot nekdo, ki je v vstalem in poveličanem stanju. Nič ni bolj ljubko kot to, da si v tem stanju in so ob tebi tvoja žena in otroci in prijatelji.«¹⁰

Ilustriral: Michael T. Malm MALM, OZADJE: WELDEN C. Andersen © IRI

Levo: predsednik Brigham Young. Zgoraj: Joseph Watson Young.

Desno: predsednik John Taylor. Zgoraj: Dan Jones.

Priloga: John Willard Clawson: Brigham Young; fotografija Josepha Watsona Younga, z dovoljenjem Knjižnice cerkvene zgodovine; fotografija Dana Jonesa © IRI; A. Westwood: John Taylor,, z dovoljenjem Muzeja cerkvene zgodovine.

Levo: predsednik Wilford Woodruff. Zgoraj: Andrew Jenson.

Desno: predsednik Lorenzo Snow. Zgoraj: William Driver.

Priloga: H. E. Peterson © IRI: Wilford Woodruff,; Harold Howell Jenson: fotografija Andrewja Jensona, z dovoljenmem Knjižnice cerkvene zgodovine; fotografija Williama Driverja, z dovoljenjem Knjižnice cerkvene zgodovine; Lewis Ramsey: Lorenzo Snow, z dovoljenjem Muzeja cerkvene zgodovine © IRI.