Pijmo iz studenca

Aaron L. West

Urednik cerkvenih publikacij

Jezus Kristus je studenec žive vode.

Kadar govorimo o lepoti templjev, običajno omenimo stolpe, okna in freske. Spoštljivo govorimo o krstnih bazenih, sobah za obdaritev in pečatenje ter celestialnih sobanah.

Toda ko prerok tempelj posveti Gospodu, posveti celotno poslopje, ne samo lepih delov, ki napravijo vtis na vsakogar. Predsednik Thomas S. Monson je v posvetitveni molitvi za misurijski tempelj Kansas City rekel: »Posvečujemo tla, na katerih tempelj stoji. Posvečujemo vsak del te prelepe zgradbe, od temeljev, ki se jih ne vidi, do veličastnega Moronijevega kipa, ki krona njegovo najvišjo točko.«¹ Ko je predsednik Joseph Fielding Smith izrekel posvetitveno molitev za utaški tempelj Ogden, je posvetil »temelje, zidove, tla, strope, stolp in vse dele zgradbe« in je molil za zaščito »vseh mehanskih delov, napeljave za razsvetljavo, prezračevalnega sistema in dvigal ter vsega, kar pripada tej zgradbi«².

Hvaležen sem, da Gospod navdihne svoje preroke, da posvetijo vsak del vsakega templja. Čeprav ima tečaj vrat ali stenska luč gotovo manjši pomen kot oltar v sobi za pečatenje, ti manj pomembni deli prispevajo k najvišjemu, povzdigujočemu namenu templja.

Eden teh manj pomembnih delov mi je pomagal, da sem se naučil večne lekcije. Nekega dne sem se, potem ko sem se udeležil uredbe za mrtve, v templju Salt Lake pripravljal, da bom odšel iz garderobe. Opazil sem pitnik in se ovedel, da sem žejen, zato sem se sklonil, da bi na hitro pil. Prešinila me je misel:

To vodo piješ v templju, ampak ali resnično piješ živo vodo, ki je na voljo tukaj?

To ni bila težka obsodba – zgolj blag opomin in v dušo segajoče vprašanje.

Moj odgovor na to vprašanje je bil nikalen. Nisem v celoti pil tempeljske žive vode. Moral sem si priznati, da so mi pred nekaj minutami, ko sem prejemal uredbe za mrtve, misli odtavale. Čeprav sem opravil dobro delo za ljudi, ki so rabili mojo pomoč, sebi nisem dovolil, da bi prejel vso pomoč, ki jo potrebujem.

Zdaj vsakič, ko grem v tempelj, poiščem pitnik in se ustavim, da bi pil. Vprašam se, kako globoko pijem iz studenca žive vode. Moj odgovor: še vedno ne dovolj. Vendar sem vedno bolj žejen.