Mladina
Večno povezani s svojo družino
Avtorica živi v Utahu v ZDA.
Ko so me pri treh letih posvojili, je moja rojstna mati posvojitev dovolila le, če bodo moji starši privolili, da se cerkvene uredbe zame naredijo šele, ko bom dopolnila dvanajst let. Prepričana je bila, da moram biti dovolj stara, da se bom sama odločila, toda čakanje je bilo res težko.
Da, težko mi je bilo gledati, kako se je veliko mojih prijateljev krstilo, ko so dopolnili osem let, še težje pa je bilo, ker sem vedela, da se k svojim posvojiteljem ter pet drugim bratom in sestram ne bom mogla pečatiti, dokler ne bom stara dvanajst let. Bala sem se, da bi se mi kaj zgodilo in da se ne bi mogla pečatiti k njim.
Ko se je moj dvanajsti rojstni dan približeval, smo začeli z načrti za moj krst in pečatenje k družini. Starša sta mi dovolila izbrati, v katerem templju se bomo pečatili. Vedno se mi je zdelo, da je kalifornijski tempelj San Diego najlepši, zato je vsa družina privolila, da se na pečatenje odpeljemo v Kalifornijo.
Komaj sem čakala, da bomo s starši ter brati in sestrami postali večna družina. Med pečatenjem sem tako močno čutila Duha, da je to težko ubesediti. Sedaj ko sem končno pečatena k svoji družini, sta moje občutke skrbi nadomestila tolažba in mir, ker vem, da sem z njimi povezana za večno.