1 In zgodilo se je, da sem šel med Nefijce in se pokesal zaradi prisege, ki sem jo sklenil, da jim ne bom več pomagal; in spet so mi dali poveljstvo nad svojimi četami, kajti name so gledali, kakor da jih lahko rešim iz njihovih stisk.

2 Toda glejte, bil sem brez upanja, kajti vedel sem za Gospodove sodbe, ki jih bodo doletele; kajti niso se pokesali svojih krivičnosti, ampak so se za svoje življenje bojevali, ne da bi klicali k tistemu Bitju, ki jih je ustvarilo.

3 In zgodilo se je, da so Lamanci prišli nad nas, ko smo zbežali v mesto Jordan; toda glejte, potisnjeni so bili nazaj, da tistikrat mesta niso zavzeli.

4 In zgodilo se je, da so spet prišli nad nas in mesto smo obdržali. In bila so tudi druga mesta, ki so jih Nefijci obdržali, oporišča, ki so jim preprečevala, da niso mogli v deželo, ki je ležala pred nami, da bi pokončali prebivalce naše dežele.

5 Toda zgodilo se je, da so Lamanci uničili vsako deželo, skozi katero smo šli in katere prebivalci se niso zbrali, in njihova mesta in vasi in velika mesta so bila požgana z ognjem; in tako je minilo tristo in devetinsedemdeseto leto.

6 In zgodilo se je, da so v tristo in osemdesetem letu Lamanci prišli nad nas v bitko in smelo smo se jim zoperstavili; toda vse je bilo zaman, kajti njihovo število je bilo tako veliko, da so nefijsko ljudstvo teptali pod nogami.

7 In zgodilo se je, da smo se spet pognali v beg in tisti, ki so bežali hitreje od Lamancev, so pobegnili, in tisti, ki niso bežali hitreje od Lamancev, so bili posekani in pokončani.

8 In sedaj glejte, jaz, Mormon, ne želim mučiti človeških duš s tem, da bi jim prikazal takšen strašen krvav prizor in pokol, kakor se je odvijal pred mojimi očmi; vem pa, da mora biti to zagotovo razkrito in da mora biti vse to, kar je skrito, razodeto s streh hiš —

9 in tudi da mora te stvari spoznati ostanek tega ljudstva in tudi drugi narodi, za katere je Gospod rekel, da bodo to ljudstvo razkropili in bodo to ljudstvo imeli za ničvredno — zato pišem kratko okrajšavo, ne da bi si drznil podati celotno poročilo o stvareh, ki sem jih videl, zaradi zapovedi, ki sem jo prejel, in tudi da vi ne bi bili preveč žalostni zaradi hudobije tega ljudstva.

10 In sedaj glejte, tole govorim njihovemu potomstvu in tudi drugim narodom, ki skrbijo za Izraelovo hišo, ki se zavedajo in vedó, od kod prihajajo njihovi blagoslovi.

11 Kajti vem, da se bodo takšni žalostili zavoljo stiske Izraelove hiše; da, žalostili se bodo zavoljo pogube tega ljudstva; žalostili se bodo, da se to ljudstvo ni pokesalo, da bi jih Jezus objel s svojimi rokami.

12 Te stvari so torej zapisane za ostanek Jakobove hiše; in tako so zapisane, ker Bog ve, da jim jih hudobija ne bo prinesla; in morajo biti skrite za Gospoda, da bodo lahko prišle na dan ob njegovem lastnem času.

13 In to je zapoved, ki sem jo prejel; in glejte, na dan bodo prišle glede na Gospodovo zapoved, ko se mu bo v njegovi modrosti zdelo primerno.

14 In glejte, šle bodo k nevernim med Judi; in s tem namenom bodo šle — da jih bodo lahko prepričale, da Jezus je Kristus, Sin živega Boga; da bo Oče po svojem nadvse Ljubljenem uresničil svoj veliki in večni namen, ko bo obnovil Jude oziroma vso Izraelovo hišo v deželi njihove dediščine, ki jim jo je dal Gospod, njihov Bog, da bo izpolnil svojo zavezo.

15 In tudi da bo potomstvo tega ljudstva lahko bolj verjelo v njegov evangelij, ki bo šel k njim od drugih narodov; kajti to ljudstvo bo razkropljeno in postalo bo temno, umazano in ostudno ljudstvo, neprimerljivo s tem, kar je kdaj koli bilo med nami, da, celo tega, kar je bilo med Lamanci, in to zaradi njihove nevere in malikovanja.

16 Kajti glejte, Gospodov Duh se je že prenehal truditi z njihovimi očeti; in v svetu so brez Kristusa in Boga; in tavajo naokrog kakor veter nosi pleve.

17 Nekoč so bili očarljivo ljudstvo in Kristusa so imeli za pastirja; da, vodil jih je prav Bog Oče.

18 Toda sedaj, glejte, jih naokrog vodi Satan, in sicer kakor veter nosi pleve oziroma kakor valovi premetavajo barko brez jader ali sidra ali brez česar koli, s čimer bi jo krmarili; in prav kakor je ta, so oni.

19 In glejte, Gospod je njihove blagoslove, ki bi jih lahko prejeli v deželi, prihranil za druge narode, ki bodo deželo posedovali.

20 Toda glejte, zgodilo se bo, da jih bodo drugi narodi preganjali in razkropili; in potem ko jih bodo drugi narodi preganjali in razkropili, glejte, potem se bo Gospod spomnil zaveze, ki jo je sklenil z Abrahamom in z vso Izraelovo hišo.

21 In Gospod se bo spomnil tudi molitev pravičnih, v katerih so se zanje obračali k njemu.

22 In potem, o vi drugi narodi, kako boste lahko stali pred Božjo močjo, če se ne boste pokesali in se odvrnili od hudobnih poti?

23 Mar ne veste, da ste v Božjih rokah? Mar ne veste, da ima vso moč in na njegovo veliko zapoved se bo zemlja zvila kakor svitek?

24 Zato se pokesajte in postanite ponižni pred njim, sicer bo nad vas prišel v pravici — da ostanek Jakobovega potomstva ne bo šel med vami kakor lev in vas raztrgal na kose, in nikogar ni, ki bi vas rešil.