1 Da, mar Izaija ne pravi celo: Kdo je verjel našemu poročilu in komu se razodene Gospodova roka?

2 Kajti pred njim bo rasel kot nežna rastlina in kot korenina iz suhih tal; nima ne oblike ne lepote; in ko ga bomo videli, ne bo lepote, da bi si ga želeli.

3 Ljudje ga prezirajo in zavračajo; mož potrtosti je in pozna gorje; in kakor da bi pred njim skrivali obraz; prezirali smo ga in ga nismo cenili.

4 Zagotovo je prenašal naše gorje in nosil našo potrtost, vendarle smo ga imeli za trpečega, od Boga udarjenega in prizadetega.

5 On pa je bil ranjen zavoljo naših prestopkov, udarjen je bilo zavoljo naših krivičnosti; graja za naš mir je bila na njem; in po njegovih ranah smo ozdravljeni.

6 Mi vsi smo skrenili kakor ovce; vsak se je obrnil na svojo pot; in njemu je Gospod naložil krivičnosti nas vseh.

7 Zatirali so ga in prizadeli, vendarle ni odprl svojih ust; kakor jagnje je pripeljan v zakol in kakor je ovca nema pred svojimi strižci, tako ni odprl svojih ust.

8 Iz ječe je bil vzet in obsodbe izvzet; in kdo se bo razglasil za njegov rod? Kajti bil je odrezan iz dežele živih; zavoljo prestopkov mojega ljudstva je bil udarjen.

9 In grob si je napravil pri hudobnih in pri bogatem v svoji smrti; ker ni storil hudega, niti ni bilo prevare v njegovih ustih.

10 Vendarle je bilo Gospodu po volji, da ga udari; zadal mu je gorjé; ko boš njegovo dušo daroval za greh, bo videl svoje potomstvo, podaljšal bo njegove dneve in Gospodovo zadovoljstvo bo uspevalo po njegovi roki.

11 Videl bo muko svoje duše in bo zadovoljen; s svojim spoznanjem bo moj pravični služabnik opravičil številne; kajti nosil bo njihove krivičnosti.

12 Zato mu bom dal delež z mogočnimi, on pa bo plen delil z vélikimi; ker je svojo dušo izlil v smrt; in prišteli so ga k prestopnikom; in nosil je grehe številnih in posredoval za prestopnike.