Mozijeva knjiga

1 In v vsej zarahemelski deželi torej ni bilo več prepirov med vsem ljudstvom, ki je pripadalo kralju Benjaminu, tako da je imel kralj Benjamin preostanek vseh svojih dni nepretrgan mir.

2 In zgodilo se je, da je imel tri sinove; in imenoval jih je Mozija in Helorum in Helaman. In naročil je, naj se jih poučuje v vsem jeziku njegovih očetov, da bi s tem lahko postali možje razumevanja; in da bi vedeli glede prerokb, ki so jih govorila usta njihovih očetov, katere jim je izročila Gospodova roka.

3 In učil jih je tudi glede zapisov, ki so bili vgravirani na medeninastih ploščah, rekoč: Sinovi moji, želel bi, da bi pomnili, da bi, če ne bi bilo teh plošč, ki vsebujejo te zapise in te zapovedi, morali celo v tem sedanjem času trpeti v nevednosti, ker ne bi poznali Božjih skrivnosti.

4 Kajti ne bi bilo mogoče, da bi si oče, Lehi, vse to zapomnil, da bi o tem učil svoje otroke, če si ne bi pomagal s temi ploščami; kajti ker je bil poučen v jeziku Egipčanov, je zato te gravure znal brati in o njih učil svoje otroke, da bi tako o tem oni lahko učili svoje otroke in tako izpolnjevali Božje zapovedi prav do tega sedanjega časa.

5 Povem vam, sinovi moji, če ne bi bilo tega, kar se je ohranjalo in obvarovalo po Božji roki, da bi lahko brali in razumeli njegove skrivnosti in imeli njegove zapovedi vselej pred očmi, da bi celo naši očetje shirali v neveri in bi mi bili kakor naši bratje Lamanci, ki ne vedo ničesar glede teh stvari oziroma celo ne verjamejo, ko jih o tem učijo, zaradi izročil svojih očetov, ki niso pravilna.

6 O sinovi moji, želel bi, da bi pomnili, da so te besede prave, in tudi, da ti zapisi izpričujejo resnico. In glejte, tudi Nefijeve plošče, ki vsebujejo zapise in besede naših očetov od časa, ko so zapustili Jeruzalem, do sedaj, in govorijo resnico; in mi lahko vemo o njihovi gotovosti, ker jih imamo pred očmi.

7 In sedaj, sinovi moji, bi želel, da bi jih pomnili marljivo raziskovati, da vam bo to lahko koristilo; in želel bi, da bi izpolnjevali Božje zapovedi, da boste v deželi lahko uspevali glede na obljube, ki jih je Gospod dal našim očetom.

8 In kralj Benjamin je svoje sinove učil veliko več, česar ni zapisano v tej knjigi.

9 In zgodilo se je, da se je kralj Benjamin, potem ko je svoje sinove prenehal učiti, postaral in videl je, da mora zelo kmalu po poti vsega zemeljskega; zato se mu je zdelo potrebno, da kraljestvo preda enemu od svojih sinov.

10 Zato je dal predse privesti Mozija; in to so besede, ki mu jih je govoril, rekoč: Sin moj, želel bi, da razglasiš po vsej tej deželi med vsem tem ljudstvom oziroma zarahemelskim ljudstvom in Mozijevim ljudstvom, ki prebiva v deželi, da se bodo tako lahko zbrali; kajti jutri bom temu svojemu ljudstvu z lastnimi usti razglasil, da si kralj in vladar temu ljudstvu, ki nama ga je dal Gospod, naš Bog.

11 In nadalje bom temu ljudstvu dal ime, da se bodo tako lahko razlikovali od vseh ljudstev, ki jih je Gospod Bog izpeljal iz jeruzalemske dežele; in to delam, ker je to ljudstvo marljivo izpolnjevalo Gospodove zapovedi.

12 In dal jim bom ime, ki nikoli ne bo izbrisano, razen zaradi prestopka.

13 Da, in nadalje ti povem, da jih bo, če bo to ljudstvo, ki je močno priljubljeno pri Gospodu, zapadlo v prestopek in postalo hudobno in prešuštniško ljudstvo, Gospod izročil, da bodo tako postali šibki kakor njihovi bratje; in nič več jih ne bo ohranjal s svojo neprimerljivo in neverjetno močjo, kakor je doslej ohranjal naše očete.

14 Kajti povem ti, da bi, če ne bi podal svoje roke, ko je ohranjal naše očete, morali pasti v roke Lamancev in postati žrtev njihovega sovraštva.

15 In zgodilo se je, da je dal kralj Benjamin svojemu sinu, potem ko mu je to prenehal govoriti, naročilo glede vseh zadev kraljestva.

16 In nadalje, dal mu je tudi naročilo glede zapisov, ki so bili vgravirani na medeninastih ploščah; in tudi glede Nefijevih plošč; in tudi glede Labanovega meča in krogle oziroma usmerjevalca, ki je naše očete vodila skozi divjino, katero je pripravila Gospodova roka, da bi jih s tem vodil, vsakega glede na pozornost in marljivost, ki so mu jo izkazovali.

17 Ko so bili torej nezvesti, niso uspevali ne napredovali na poti, ampak jih je potiskalo nazaj in nakopali so si Božje nezadovoljstvo; in zato jih je udarila lakota in hude stiske, da bi se v njih obudil spomin na njihovo dolžnost.

18 In sedaj, zgodilo se je, da je Mozija šel in storil, kakor mu je oče zapovedal, in razglasil vsem ljudem, ki so bili v zarahemelski deželi, da bi se tako lahko zbrali, da bodo šli v tempelj, da bodo slišali besede, ki jim jih bo govoril njegov oče.