1 V Šemlonu je bil torej kraj, kjer so se lamanske hčere zbirale, da so pele in plesale in se veselile.

2 In zgodilo se je, da se jih je nekega dne zbralo majhno število, da bi pele in plesale.

3 In ker je bilo torej duhovnike kralja Noeta sram, da bi se vrnili v mesto Nefi, da, in ker so se tudi bali, da bi jih ljudstvo ubilo, zato se niso drznili vrniti k ženam in otrokom.

4 In ker so ostali v divjini in ker so odkrili lamanske hčere, so se potuhnili in jih opazovali;

5 in ko se jih je le nekaj od njih zbralo, da bi plesale, so prišli iz svojih skrivališč in jih zgrabili in jih odpeljali v divjino; da, v divjino so odpeljali štiriindvajset lamanskih hčera.

6 In zgodilo se je, da so se Lamanci, ko so ugotovili, da so njihove hčere izginile, razjezili na Limhijevo ljudstvo, kajti mislili so, da so bili to Limhijevi ljudje.

7 Zato so odposlali svoje čete; da, celo kralj sam je šel pred svojimi ljudmi; in šli so v nefijsko deželo, da bi pokončali Limhijevo ljudstvo.

8 In Limhi jih je torej odkril s stolpa, odkril je celo vse njihove priprave na vojno; zato je zbral svoje ljudstvo in jim na poljih in v gozdovih postavil zasedo.

9 In zgodilo se je, da so Limhijevi ljudje, ko so se Lamanci približali, iz zasede planili nanje in jih začeli pobijati.

10 In zgodilo se je, da je bitka postala silno huda, kajti bojevali so se kakor levi za svoj plen.

11 In zgodilo se je, da so Limhijevi ljudje začeli preganjati Lamance; vendarle niso bili pol tako številni kakor Lamanci. Toda bojevali so se za svoje življenje in za svoje žene in za svoje otroke; zato so se trudili in se bojevali kakor zmaji.

12 In zgodilo se je, da so med številnimi mrtvimi našli lamanskega kralja; vendarle ni bil mrtev, ampak je bil ranjen in pustili so ga na tleh, tako naglo so zbežali njegovi ljudje.

13 In prijeli so ga in mu obvezali rane in ga pripeljali pred Limhija in rekli: Glej, tukaj je lamanski kralj; ker je bil ranjen, je padel med mrtve in pustili so ga; in glej, pripeljali smo ga predte; in sedaj nam ga dovoli ubiti.

14 Toda Limhi jim je rekel: Ne boste ga ubili, ampak ga privedite semkaj, da ga bom lahko videl. In privedli so ga. In Limhi mu je rekel: Kakšen razlog imate, da ste se prišli vojskovat proti mojemu ljudstvu? Glejte, moje ljudstvo ni prelomilo prisege, ki sem jo sklenil z vami, zakaj bi torej vi prelomili prisego, ki ste jo sklenili z mojim ljudstvom?

15 In sedaj je kralj rekel: Prisego sem prelomil, ker so tvoji ljudje odpeljali hčere mojega ljudstva; zato sem v jezi svojemu ljudstvu naročil, naj se gre vojskovat proti tvojemu ljudstvu.

16 In sedaj Limhi glede te zadeve ni ničesar slišal; zato je rekel: Poizvedel bom med svojim ljudstvom in kdor je to storil, bo usmrčen. Zato je dal med svojim ljudstvom izvesti preiskavo.

17 Ko je torej Gideón to slišal, je kot kraljevi poveljnik šel in kralju rekel: Prosim te, opusti to in ne poizveduj med tem ljudstvom in jih za to ne obtožuj.

18 Kaj se mar ne spomniš duhovnikov svojega očeta, ki si jih je to ljudstvo prizadevalo pokončati? In ali niso v divjini? In ali niso oni tisti, ki so ukradli lamanske hčere?

19 In sedaj, glej in o tem povej kralju, da bo svojemu ljudstvu povedal, da se bodo glede nas lahko pomirili; kajti glej, že se pripravljajo, da bodo prišli nad nas; in glej tudi, da nas je samo malo.

20 In glej, pridejo s svojo številno vojsko; in če jih kralj ne pomiri glede nas, moramo umreti.

21 Kaj se mar niso izpolnile Abinadijeve besede, ki jih je prerokoval proti nam — in vse to, ker nismo hoteli prisluhniti Gospodovim besedam in se odvrniti od svojih krivičnosti?

22 In pomirimo torej kralja in izpolnimo prisego, ki smo jo sklenili z njim; kajti bolje je, da smo v suženjstvu, kot da bi izgubili življenje; zato ustavimo tolikšno prelivanje krvi.

23 In sedaj je Limhi kralju povedal vse glede svojega očeta in duhovnikov, ki so zbežali v divjino in jim pripisal ugrabitev njihovih hčera.

24 In zgodilo se je, da se je kralj pomiril glede njegovega ljudstva; in rekel jim je: Pojdimo mojim ljudem naproti brez orožja; in s prisego vam zaprisežem, da moji ljudje ne bodo pobili vaših ljudi.

25 In zgodilo se je, da so sledili kralju in šli brez orožja naproti Lamancem. In zgodilo se je, da so se srečali z Lamanci; in lamanski kralj se je priklonil pred njimi in prosil za dobro Limhijevih ljudi.

26 In ko so Lamanci videli Limhijeve ljudi, da so brez orožja, so se jih usmilili in se pomirili glede njih in se s svojim kraljem v miru vrnili v svojo lastno deželo.