1 In zgodilo se je, da so se Limhi in njegovo ljudstvo vrnili v mesto Nefi in spet v miru začeli prebivati v deželi.

2 In zgodilo se je, da so bili po veliko dneh Lamanci spet podžgani k jezi zoper Nefijce in začeli so prihajati v meje okoliške dežele.

3 Niso se jih torej drznili pobijati zaradi prisege, ki jo je njihov kralj sklenil z Limhijem; ampak so jih udarjali po licu in nad njimi izvajali oblast; in na hrbet so jim začeli nalagati težka bremena in jih gnati kakor nemega osla —

4 da, vse to je bilo storjeno, da bi se Gospodova beseda izpolnila.

5 In stiske Nefijcev so bile tako velike in ni je bilo poti, po kateri bi se lahko rešili iz njihovih rok, kajti Lamanci so jih obkolili z vseh strani.

6 In zgodilo se je, da je ljudstvo zaradi svojih stisk začelo godrnjati pri kralju; in želeli so nadnje v bitko. In s pritoževanjem so kralja hudo prizadeli; zato jim je dovolil, naj storijo glede na svoje želje.

7 In spet so se zbrali in si nadeli oklepe in šli nad Lamance, da bi jih pregnali iz svoje dežele.

8 In zgodilo se je, da so jih Lamanci premagali in jih potisnili nazaj in številne od njih pobili.

9 In med Limhijevim ljudstvom je bilo torej veliko žalovanje in objokovanje, vdove so žalovale za možmi, sinovi in hčere so žalovali za očetom in bratje za brati.

10 V deželi je bilo torej silno veliko vdov in iz dneva v dan so glasno klicale, kajti obšel jih je velik strah pred Lamanci.

11 In zgodilo se je, da so njihovi nenehni klici preostalo Limhijevo ljudstvo podžigali k jezi zoper Lamance; in spet so se šli bojevat, toda spet so bili potisnjeni nazaj in utrpeli so velike izgube.

12 Da, šli so vnovič, in sicer v tretje, in trpeli na enak način; in tisti, ki niso bili pobiti, so se spet vrnili v mesto Nefi.

13 In postali so ponižni prav do prahu in se podvrgli jarmu suženjstva in se uklonili, da so jih udarjali in preganjali sem ter tja in bili obteženi glede na želje njihovih sovražnikov.

14 In postali so ponižni prav do globin ponižnosti; in glasno so klicali k Bogu; da, in sicer so ves dan klicali k svojemu Bogu, da bi jih rešil iz njihovih stisk.

15 In sedaj je bil Gospod zaradi njihovih krivičnosti počasen v tem, da bi slišal njihov klic; vendar je Gospod njihove klice slišal in je Lamancem počasi mehčal srce, da so jim začeli lajšati bremena; vendarle se Gospodu ni zdelo primerno, da bi jih rešil iz suženjstva.

16 In zgodilo se je, da so v deželi začeli postopoma uspevati in začeli obilneje gojiti žito in drobnico in govedo, da niso trpeli lakote.

17 Bilo je torej veliko število žensk, več kakor je bilo moških; zato je kralj Limhi ukazal, naj vsak moški nameni za podporo vdov in njihovih otrok, da ne bi pomrli od lakote; in to so storili zaradi velikanskega števila teh, ki so bili pobiti.

18 Limhijevo ljudstvo se je torej držalo v skupini, kolikor je bilo to mogoče, in zavarovali so žito in drobnico;

19 in kralj sam si ni drznil iti zunaj mestnega obzidja, razen če je s seboj vzel stražarje, ker se je bal, da bi morda kako ne padel v roke Lamancev.

20 In naročil je, naj njegovi ljudje opazujejo okoliško deželo, da bi morda kako prijeli tiste duhovnike, ki so zbežali v divjino, ki so ukradli lamanske hčere in ki so povzročili, da jih je doletela tako velika poguba.

21 Kajti želeli so jih prijeti, da bi jih kaznovali; kajti ponoči so prišli v nefijsko deželo in jim odnesli žito in številne dragocenosti; zato so jim postavili zasedo.

22 In zgodilo se je, da med Lamanci in Limhijevim ljudstvom ni bilo več nemirov prav do časa, ko so v deželo prišli Amon in njegovi bratje.

23 In ko je bil kralj s svojo stražo zunaj mestnih vrat, je odkril Amona in njegove brate; in ker je predpostavljal, da so Noetovi duhovniki, je zato naročil, naj jih primejo in zvežejo in vržejo v ječo. In če bi bili Noetovi duhovniki, bi naročil, naj jih usmrtijo.

24 Ko pa je izvedel, da niso, ampak da so njegovi bratje in da so prišli iz zarahemelske dežele, ga je navdala silno velika radost.

25 Kralj Limhi je torej pred Amonovim prihodom poslal majhno število mož iskat zarahemelsko deželo; ampak je niso mogli najti in v divjini so se izgubili.

26 Vendar so našli deželo, ki je bila nekoč poseljena; da, deželo, ki so jo prekrivale gole kosti; da, deželo, ki je bila nekoč poseljena in ki je bila uničena; in ker so predpostavljali, da je to zarahemelska dežela, so se vrnili v nefijsko deželo in v meje dežele so prispeli ne veliko dni pred Amonovim prihodom.

27 In s seboj so prinesli zapis, in sicer zapis o ljudstvu, čigar kosti so našli; in vgraviran je bil na plošče iz rude.

28 In sedaj je Limhija spet navdala radost, ko je iz Amonovih ust izvedel, da ima kralj Mozija Božji dar, s katerim lahko tolmači takšne gravure; da, in radostil se je tudi Amon.

29 Vendarle je Amona in njegove brate navdala potrtost, ker je bilo toliko njihovih bratov pobitih;

30 in tudi ker so kralj Noe in njegovi duhovniki povzročili, da je ljudstvo zagrešilo toliko grehov in krivičnosti zoper Boga; in žalovali so tudi zavoljo Abinadijeve smrti; in tudi zavoljo odhoda Alma in ljudi, ki so šli z njim, ki so ustanovili Božjo cerkev z Božjo močjo in z vero v besede, ki jih je govoril Abinadi.

31 Da, žalovali so zavoljo njihovega odhoda, kajti niso vedeli, kam so zbežali. Sedaj bi se jim rade volje pridružili, kajti sami so z Bogom sklenili zavezo, da mu bodo služili in izpolnjevali njegove zapovedi.

32 In od Amonovega prihoda je torej kralj Limhi prav tako sklenil zavezo z Bogom, in tudi številni iz njegovega ljudstva, da mu bo služil in izpolnjeval njegove zapovedi.

33 In zgodilo se je, da so se kralj Limhi in številni iz njegovega ljudstva želeli krstiti; toda v deželi ni bilo nikogar, ki bi imel Božje polnomočje. In Amon je odklonil, da bi to storil, ker se je imel za nevrednega služabnika.

34 Zato se tistikrat niso oblikovali kot cerkev, ampak so čakali na Gospodovega Duha. Želeli so torej postati prav kakor Alma in njegovi bratje, ki so zbežali v divjino.

35 Želeli so se krstiti kot dokaz in pričevanje, da so z vsem srcem voljni služiti Bogu; vendar so s časom odlašali; in poročilo o njihovem krstu bo dano po temle.

36 In sedaj so bile vse misli Amona in njegovih ljudi in kralja Limhija in njegovega ljudstva usmerjene v to, da bi se rešili iz rok Lamancev in iz suženjstva.