1 In sedaj je kralj Mozija naročil, naj se zbere vse ljudstvo.

2 Sedaj ni bilo toliko Nefijevih otrok oziroma toliko tistih, ki so bili Nefijevi potomci, kot je bilo ljudstva Zarahemla, ki je bil Mulekov potomec, in tistih, ki so šli z njim v divjino.

3 In Nefijevega ljudstva in zarahemelskega ljudstva ni bilo toliko, kot je bilo Lamancev; da, niti pol tako številni niso bili.

4 In sedaj se je zbralo vse Nefijevo ljudstvo in tudi vse zarahemelsko ljudstvo in zbrali so se v dveh skupinah.

5 In zgodilo se je, da je Mozija svojemu ljudstvu bral in dal brati Zenifove zapise; da, bral je zapise Zenifovega ljudstva od časa, ko so zapustili zarahemelsko deželo, dokler se niso spet vrnili.

6 In prebral je tudi poročilo o Almu in njegovih bratih in o vseh njihovih stiskah od časa, ko so zapustili zarahemelsko deželo, do časa, ko so se spet vrnili.

7 In sedaj, ko je Mozija zapise prenehal brati, je njegovo ljudstvo, ki je ostalo v deželi, zajelo čudenje in osuplost.

8 Kajti niso vedeli, kaj naj si mislijo; kajti ko so videli tiste, ki so bili rešeni iz suženjstva, jih je navdala silno velika radost.

9 In spet, ko so pomislili na svoje brate, ki so jih Lamanci pobili, jih je navdala potrtost in potočili so celo veliko solza potrtosti.

10 In spet, ko so pomislili na neposredno Božjo dobroto in njegovo moč, da je Alma in njegove brate rešil iz rok Lamancev in iz suženjstva, so dvignili svoj glas in se Bogu zahvalili.

11 In spet, ko so pomislili na Lamance, ki so bili njihovi bratje, o njihovem grešnem in omadeževanem stanju, sta jih navdala bolečina in tesnoba glede blaginje njihovih duš.

12 In zgodilo se je, da so bili tisti, ki so bili otroci Amulona in njegovih bratov, ki so si za žene vzeli lamanske hčere, nezadovoljni z ravnanjem svojih očetov in se niso več hoteli imenovati z očetovim imenom, zato so prevzeli Nefijevo ime, da bi se imenovali Nefijevi otroci in bili prišteti med tiste, ki so se imenovali Nefijci.

13 In vse zarahemelsko ljudstvo je bilo torej prišteto k Nefijcem in to zato, ker se kraljestvo ni predalo nikomur drugemu kakor tistim, ki so bili Nefijevi potomci.

14 In sedaj se je zgodilo, da si je Mozija, ko je ljudstvu prenehal govoriti, želel, naj ljudstvu govori tudi Alma.

15 In Alma jim je govoril, ko so bili zbrani v velike skupine, in šel je od ene skupine do druge, pridigajoč ljudstvu kesanje in vero v Gospoda.

16 In opominjal je Limhijevo ljudstvo in svoje brate, vse te, ki so bili rešeni iz suženjstva, naj pomnijo, da je bil Gospod tisti, ki jih je rešil.

17 In zgodilo se je, da se je, potem ko je Alma ljudi poučeval veliko tega in ko jim je prenehal govoriti, kralj Limhi želel krstiti; in krstiti se je želelo tudi vse njegovo ljudstvo.

18 Zato je šel Alma v vodo in jih krstil; da, krstil jih je tako, kakor je v Mormonovih vodah krstil svoje brate; da, in toliko, kolikor jih je krstil, jih je pripadalo Božji cerkvi; in to zaradi njihovega verovanja v Almove besede.

19 In zgodilo se je, da je kralj Mozija Almu dovolil, da lahko po vsej zarahemelski deželi ustanavlja cerkve; in dal mu je moč, da v vsaki cerkvi posveti duhovnike in učitelje.

20 To je bilo torej storjeno, ker je bilo toliko ljudi, da jih en učitelj ni mogel vseh voditi; niti niso mogli vsi na enem zborovanju slišati Božje besede;

21 zato so se zbirali v različnih skupinah, ki so se imenovale cerkev; vsaka cerkev je imela svoje duhovnike in svoje učitelje in vsak duhovnik je besedo pridigal, kakor mu je bila predana po Almovih ustih.

22 In tako so bile, navkljub številnim cerkvam, vse ena cerkev, da, in sicer Božja cerkev; kajti v vseh cerkvah se ni pridigalo drugega kakor kesanje in vero v Boga.

23 In v zarahemelski deželi je bilo torej sedem cerkva. In zgodilo se je, da se je, kdor je želel prevzeti Kristusovo ime oziroma Božje, pridružil Božjim cerkvam;

24 in imenovali so se Božje ljudstvo. In Gospod je nanje razlil svojega Duha in bili so blagoslovljeni in v deželi so uspevali.