1 In zgodilo se je, da je kralj Limhi, ko je svojemu ljudstvu prenehal govoriti, kajti veliko jim je govoril in v to knjigo sem zapisal le malo tega, svojemu ljudstvu povedal vse glede njihovih bratov, ki so v zarahemelski deželi.

2 In naročil je, naj Amon stopi pred množico in jim pove o vsem, kar se je zgodilo njihovim bratom od časa, ko je Zenif šel iz dežele, prav do časa, ko je iz dežele prišel on sam.

3 In povedal jim je tudi o zadnjih besedah, ki jih je učil kralj Benjamin, in jih pojasnil ljudstvu kralja Limhija, da bi tako lahko razumeli vse besede, ki jih je govoril.

4 In zgodilo se je, da je potem, ko je vse to storil, kralj Limhi množico razpustil in naročil, naj se vsak vrne v svojo lastno hišo.

5 In zgodilo se je, da je naročil, naj plošče, ki so vsebovale zapis o njegovem ljudstvu od časa, ko so zapustili zarahemelsko deželo, prinesejo pred Amona, da bi jih bral.

6 Torej, brž ko je Amon zapis prebral, ga je kralj vprašal, da bi vedel, ali zna tolmačiti jezike, in Amon mu je povedal, da jih ne zna.

7 In kralj mu je rekel: Ker sem bil potrt zavoljo stisk mojega ljudstva, sem triinštiridesetim svojim ljudem naročil, naj se odpravijo na pot v divjino, da bi tako morda našli zarahemelsko deželo, da bi se morda obrnili na svoje brate, da bi nas rešili iz suženjstva.

8 In v divjini so bili izgubljeni veliko dni, vendarle so bili marljivi, in niso našli zarahemelske dežele, ampak so se vrnili v to deželo, potem ko so potovali po deželi med številnimi vodami, ko so odkrili deželo, ki so jo prekrivale kosti ljudi in živali in prekrivale so jo tudi ruševine vsakovrstnih zgradb, ko so odkrili deželo, ki jo je poseljevalo ljudstvo, ki je bilo tako številno kot izraelske množice.

9 In v pričevanje, da je to, kar so rekli, res, so prinesli štiriindvajset plošč, ki so zapolnjene z gravurami in so iz čistega zlata.

10 In glejte, prinesli so tudi naprsne oklepe, ki so veliki in so iz medenine in iz bakra in so odlično ohranjeni.

11 In spet, prinesli so meče, ročaji le-teh so propadli in rezila le-teh je razjedla rja; in v deželi ni nikogar, ki zna tolmačiti jezik oziroma gravure, ki so na ploščah. Zato sem ti rekel: Ali znaš prevajati?

12 In spet ti pravim: Mar poznaš koga, ki zna prevajati? Kajti želim, da bi bili ti zapisi prevedeni v naš jezik; kajti morda nam bodo dali spoznanje o ostanku ljudstva, ki je bilo pokončano, od koder so ti zapisi prišli; oziroma nam bodo morda dali spoznanje prav o tem ljudstvu, ki je bilo pokončano; in želim poznati vzrok njihovega uničenja.

13 Sedaj mu je Amon rekel: Zagotovo ti lahko povem, o kralj, za človeka, ki te zapise zna prevesti; saj ima nekaj, s čimer lahko pogleda in prevede vse zapise, ki so iz starodavnih dni; in to je dar od Boga. In stvári se imenujeta tolmača in nihče ne more gledati vanju, če mu ni zapovedano, da ne bi videl tega, česar ne bi smel in bi umrl. In komur je zapovedano gledati vanju, ta se imenuje videc.

14 In glej, kralj ljudstva, ki je v zarahemelski deželi, je človek, ki mu je to zapovedano delati in ki ima od Boga ta veliki dar.

15 In kralj je rekel, da je videc večji kot prerok.

16 In Amon je rekel, da je videc razodevalec in tudi prerok; in daru, ki je večji, ne more imeti nihče, razen če bi posedoval Božjo moč, kar ne more nihče; vendarle ima človek lahko veliko moč, ki mu jo da Bog.

17 Toda videc lahko ve o tem, kar je preteklost, in tudi o tem, kar bo prišlo, in po njih se bo vse razodelo, oziroma drugače, vse skrito bo razkrito in skrite stvari bodo prišle na svetlo in to, kar ni razkrito, bodo razkrili in razkrili bodo tudi vse, kar sicer ne bi bilo razkrito.

18 Tako je Bog priskrbel načine, da bi človek po veri lahko delal velike čudeže; zato postane v veliko korist svojim soljudem.

19 In sedaj, ko je Amon te besede prenehal govoriti, se je kralj silno vzradostil in se zahvalil Bogu, rekoč: Te plošče nedvomno vsebujejo veliko skrivnost in nedvomno sta bila ta tolmača priskrbljena za razkrivanje vseh takšnih skrivnosti človeškim otrokom.

20 O kako čudovita so Gospodova dela in kako dolgo prenaša svoje ljudstvo; da, in kako slepo in neobčutljivo je razumevanje človeških otrok; kajti ne prizadevajo si za modrost, niti si ne želijo, da bi jim vladala!

21 Da, kot divja čreda so, ki pobegne pastirju in se razbeži in jo preganjajo in jo požrejo gozdne živali.