1 Jaz, Zenif, sem bil poučen v vsem nefijskem jeziku in imam znanje o nefijski deželi oziroma o prvi dedni deželi naših očetov, in med Lamance so me poslali kot izvidnika, da bi vohunil za njihovimi silami, da bi naša vojska prišla nadnje in jih pokončala — ko pa sem videl, kar je bilo med njimi dobrega, sem si želel, da ne bi bili pokončani.

2 Zato sem se s svojimi brati v divjini prepiral, kajti želel sem, da bi naš vladar z njimi sklenil dogovor; ker pa je bil surov in krvoločen človek, je ukazal, naj me ubijejo; toda zaradi veliko prelivanja krvi sem se rešil; kajti oče se je bojeval zoper očeta in brat zoper brata, dokler v divjini ni bil pobit večji del naše vojske; in vrnili smo se, tisti, ki nam je bilo prizanešeno, v zarahemelsko deželo, da bi to vest prinesli njihovim ženam in njihovim otrokom.

3 In vendarle, ker sem preveč goreče želel podedovati deželo naših očetov, sem jih zbral toliko, kolikor jih je želelo iti posedovat deželo, in spet šel na pot v divjino, da bi šli v deželo; ampak udarila nas je lakota in hude stiske; kajti počasni smo bili v tem, da bi pomnili Gospoda, svojega Boga.

4 Vendar smo si po veliko dneh tavanja po divjini postavili šotore na kraju, kjer so bili naši bratje pobiti, ki je bil blizu dežele naših očetov.

5 In zgodilo se je, da sem s štirimi od svojih mož spet šel v mesto h kralju, da bi izvedel o kraljevi volji in da bi izvedel, ali bi s svojimi ljudmi lahko šel in v miru posedoval deželo.

6 In šel sem h kralju in z menoj se je zavezal, da lahko posedujem lehi-nefijsko deželo in šilomsko deželo.

7 In ukazal je tudi, naj njegovo ljudstvo odide iz dežele, in jaz in moji ljudje smo šli v deželo, da bi jo posedovali.

8 In začeli smo graditi zgradbe in obnavljati mestno obzidje, da, in sicer obzidje mesta Lehi-Nefi in mesta Šilom.

9 In začeli smo obdelovati zemljo, da, in sicer z vsakovrstnim semenom, s semenom koruze in pšenice in ječmena in neasa in šeuma in s semenom vsakovrstnega sadja; in v deželi smo se začeli množiti in uspevati.

10 Prekanjenost in zvitost kralja Lamana je torej bila, da je deželo predal, da bi jo mi posedovali, da bi moje ljudstvo zasužnjil.

11 Zato se je zgodilo, da je kralj Laman, potem ko smo v deželi prebivali za razdobje dvanajstih let, postajal nekoliko nemiren, da se moje ljudstvo v deželi ne bi kakor koli okrepilo in da jih ne bi premagali in jih zasužnjili.

12 Bili so torej leno in malikovalsko ljudstvo; zato so nas želeli zasužnjiti, da bi se nasitili z delom naših rok; da, da bi se gostili z drobnico z naših poljan.

13 Zato se je zgodilo, da je kralj Laman začel hujskati svoje ljudstvo, da bi se borili z mojim ljudstvom; zato so se v deželi začele vojne in prepiri.

14 Kajti v trinajstem letu moje vladavine v nefijski deželi, tam na jugu šilomske dežele, ko so moji ljudje pojili in hranili svojo drobnico in obdelovali svojo zemljo, je nadnje prišla številna lamanska vojska in jih začela pobijati in jim jemati drobnico in koruzo z njihovih polj.

15 Da, in zgodilo se je, da so zbežali vsi, katerih niso dohiteli, in sicer v mesto Nefi, in se name obrnili po zaščito.

16 In zgodilo se je, da sem jih oborožil z loki in s puščicami, z meči in z zakrivljenimi sabljami in s kiji in s pračami in z vsakovrstnim orožjem, ki smo ga mogli iznajti, in jaz in moje ljudstvo smo se šli bojevat zoper Lamance.

17 Da, v Gospodovi moči smo se šli bojevat zoper Lamance; kajti jaz in moje ljudstvo smo glasno klicali h Gospodu, da bi nas rešil iz rok naših sovražnikov, kajti v nas se je prebudil spomin na rešitev naših očetov.

18 In Bog je slišal naše klice in odgovoril na naše molitve; in šli smo v njegovi moči; da, šli smo nad Lamance in v enem dnevu in noči smo jih pobili tri tisoč in triinštirideset; pobijali smo jih, prav dokler jih nismo pregnali iz naše dežele.

19 In sam sem s svojimi lastnimi rokami pomagal pokopati njihove mrtve. In glejte, na našo veliko žalost in obžalovanje je bilo pobitih dvesto in devetinsedemdeset naših bratov.