Povabimovse

Amber Healey

(po resnični zgodbi)

Avtorica živi v Utahu v ZDA.

Jarlom je želel, da se njegovega krsta udeleži cela družina.

»Z družino večno si živeti spet želim in mi Bog pokazal je kako.« (otroška pesmarica)

Maori family sitting outside a small building called a marae

Jarom se je usedel na travo pred babičin marae. Bilo je tik pred začetkom družinske zabave.

Pogledal je rdeč vklesan napis na strani zgradbe. »Mami, kako poveš babičino ime v znakovnem jeziku?« je vprašal. Jaromova babica je bila gluha. Včasih so se v njen spomin pogovarjali v znakovnem jeziku.

»Takole,« je rekla mami. Počasi je pokazala njeno ime z rokami. Tudi Jarom je z rokami pokazal znake. Rad se je učil o svoji družini.

»Rada bi poskusila!« Jaromova sestrična se je usedla poleg njiju. Mami je ponovno pokazala ime.

»Ali lahko naslednji mesec za moj krst zapojemo pesem v znakovnem jeziku?« je vprašal Jarom.

»Seveda,« je rekla mami.

»Kaj je krst?« je vprašala Kati.

Večina Jaromove družine niso bili člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. »Krst je v moji cerkvi nekaj posebnega,« je rekel Jarom. »Tedaj obljubiš, da boš sledil Jezusu, on pa ti obljubi, da ti bo pomagal.«

»Super,« je rekla Kati.

»Ali bi želela priti na moj krst?« je vprašal Jarom.

»Seveda!« se je nasmehnila Kati. Potem se je Jarom obrnil k mami.

»Ali lahko povabim še druge bratrance in sestrične, da pridejo? In tete in strice?«

Mami je prikimala. »Mislim, da je to super zamisel!«

Jarom in mami sta na krst povabila še preostalo družino. Tudi tete in strici niso vedeli veliko o krstu. Vendar so vedeli, da je to poseben dan za Jaroma. »Pridemo!« so rekli.

Minevali so tedni. Končno je napočil Jaromov krstni dan! V kapelo je stopil z velikim nasmehom. Vse vrste so bile zapolnjene s člani njegove družine!

family standing with boy dressed in white for baptism

Najprej je imel Jaromov oči govor o krstu in daru Svetega Duha. Govoril je tudi o tem, kako pomembne so družine. »Tako veseli smo, da se bo Jarom danes krstil. In tako veseli smo, da je z nami naša družina!« je rekel. »Kaj je najpomembnejša stvar na svetu?« je vprašal. »To so ljudje, ljudje, ljudje.«

Vsi so se nasmehnili. To je bilo maorsko reklo, ki je bilo vsem všeč.

Po dedkovem govoru sta bila na vrsti Jarom in mami. Zapela sta pesem iz Osnovne v znakovnem jeziku. Jarom se je zaradi tega počutil bližje babici.

Potem sta Jarom in očka stopila v krstni bazen. Ko je Jarom stal v vodi, se je ozrl na svojo družino. Sestrične, bratranci, tete, strice. Vsi so bili tam!

Jarom je zaprl oči. Imel je topel, miren občutek. Zdelo se je, kot bi ga nekdo močno objel. Pomislil je na babico. Pomislil je na svoje prednike. Vedel je, da so tudi oni ponosni nanj.

Jarom se je preoblekel v suha oblačila. Potem je vsakega člana družine objel. Bil je hvaležen zanje. In hvaležen je bil za družinske člane v nebesih, ki jih bo srečal nekega dne. Jarom želi še naprej sprejemati dobre odločitve, da bodo ponosni nanj.