Pa čeprav ne …

Dennis E. Simmons

iz drugega zbora sedemdeseterih

Ljudje dosežejo čudovite stvari, če zaupajo v Gospoda in spolnjujejo njegove zapovedi – tako da udejanjajo vero, tudi kadar ne vejo, kako jih Gospod oblikuje.

Ko sem bil fant, sem se s košarkarskega turnirja osmih razredov vrnil domov potrt, razočaran in zbegan. Mami sem zavpil: »Ne vem, zakaj smo izgubili – verjel sem, da bomo zmagali!«

Zdaj vem, da tedaj nisem vedel, kaj je vera.

Vera ni junačenje, ni le želja, ni le upanje. Resnična vera je vera v Gospoda Jezusa Kristusa – zaupanje in prepričanje v Jezusa Kristusa, ki vodi človeka, da mu sledi.¹

Pred stoletji so Daniela in njegove mlade družabnike nenadoma pahnili iz varnosti v svet – tuj in zastrašujoč svet. Ko so Šadrah, Mešah in Abed Nego zavrnili, da bi se priklanjali in častili zlato podobo, ki jo je postavil kralj, jim je besni Nebukadnezar rekel, da jih bodo nemudoma pahnili v gorečo, ognjeno peč, če ne bodo častili, kot je zapovedano. »In kdo je tisti bog, ki bi vas rešil iz mojih rok?«²

Trije mladeniči so hitro in z zaupanjem odgovorili: »Če nas naš Bog, ki ga častimo, more osvoboditi, nas bo rešil tudi iz goreče, ognjene peči in iz tvoje roke, o kralj [če nas boste pahnili v peč].« To se sliši kot moja vera v osmem razredu. Potem pa so pokazali, da so resnično razumeli, kaj je vera. Nadaljevali so: »Pa čeprav ne, /…/ ne bomo častili tvojih bogov in ne bomo molili zlate podobe, ki si jo postavil.«³ To je izraz resnične vere.

Vedeli so, da lahko zaupajo Bogu – tudi če se ne bi izšlo, kot so upali.⁴ Vedeli so, da je vera več kot razumska privolitev, več kot priznanje, da Bog živi. Vera pomeni, da povsem zaupamo vanj.

Vera pomeni, da verjamemo, da četudi vsega ne razumemo, Bog razume. Vera je vedenje, da četudi je naša moč omejena, njegova ni. Vera v Jezusa Kristusa pomeni popolno zanašanje nanj.

Šadrah, Mešah in Abed Nego so vedeli, da se vedno lahko zanesejo nanj, ker so poznali njegov načrt in so vedeli, da se Bog ne spreminja.⁵ Vedeli so, kot vemo mi, da smrtnost ni naključje narave, temveč kratek del velikega načrta⁶ našega ljubečega Očeta v nebesih, da bi omogočil nam, svojim sinovom in hčeram, doseči iste blagoslove, ki jih sam uživa, če to želimo.

Vedeli so, kot vemo mi, da nas je v predzemeljskem življenju učil o namenu zemeljskega življenja: »[N]aredili [bomo] zemljo, na kateri bodo ti prebivali; in s tem jih bomo preizkusili, da bomo videli, ali bodo storili vse, kar jim bo Gospod, njihov Bog, zapovedal.«⁷

No, to je to – gre za preizkušnjo. Svet je kraj preizkušnje za smrtnike in smrtnice. Ko razumemo, da je vse preizkušnja, ki nam jo je dal nebeški Oče, ki želi, da mu zaupamo in mu pustimo, da nam pomaga, potem vse lahko vidimo jasneje.

Povedal nam je, da je njegovo delo in slava uresničiti »človekovo nesmrtnost in večno življenje.«⁸ On je že dosegel božanskost. Zdaj je njegov edini cilj pomagati nam – omogočiti, da se vrnemo k njemu in mu postanemo podobni in večno živimo tako, kot živi on.

Ker so trije mladi Hebrejci vedeli vse to, jim ni bilo težko sprejeti odločitve. Sledili bodo Bogu; udejanjali bodo vero vanj. On jih bo rešil, pa čeprav ne – in poznamo preostanek zgodbe.

Gospod nam je dal svobodno voljo, pravico in odgovornost, da se odločamo.⁹ Preizkuša nas tako, da dopušča, da smo postavljeni pred izzive. Zagotavlja nam, da ne bo dopustil, da bi bili skušani bolj, kot lahko prenesemo.¹⁰ Moramo pa razumeti, da veliki izzivi izoblikujejo velike ljudi. Ne prizadevamo si za trpljenje, a če se bomo odzvali v veri, nas bo Gospod okrepil. Pa čeprav ne lahko postane neverjeten blagoslov.

Apostol Pavel se je v desetletjih predanega misijonarskega dela naučil to pomembno lekcijo in izjavil: »[C]elo ponašamo [se] s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti.«¹¹

Odrešenik mu je zagotovil: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.«¹²

Pavel je odgovoril: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.«¹³ Ko se je Pavel s svojimi izzivi spopadel na Gospodov način, se je njegova vera okrepila.

»Po veri je preizkušani Abraham v dar nesel Izaka.«¹⁴ Abrahamu je bilo zaradi velike vere obljubljeno, da bo njegovo potomstvo številčnejše kot zvezde na nebu in bo to potomstvo prišlo preko Izaka. A Abraham se je takoj podredil Gospodovi zapovedi. Bog je držal svojo obljubo, pa čeprav ne tako, kot je Abraham pričakoval, mu je Abraham še vedno popolnoma zaupal.

Ljudje dosežejo čudovite stvari, če zaupajo v Gospoda in spolnjujejo njegove zapovedi – tako da udejanjajo vero, tudi kadar ne vejo, kako jih Gospod oblikuje.

»Po veri je Mojzes odklonil, /…/ da bi ga imenovali sina faraonove hčere.

Raje si je skupaj z Božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno uživanje greha.

Zasramovanje maziljenca je imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. /…/

Po veri je zapustil Egipt. Ni se ustrašil kraljeve jeze. /…/

Po veri so šli skozi Rdeče morje kakor po suhem. /…/

Po veri se je zrušilo obzidje Jerihe.«¹⁵

Drugi »so po veri premagovali kraljestva, /…/ prejeli obljube. Levom so gobce zaprli,

silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju.«¹⁶

Vendar so bile med temi čudovitimi izidi, na katere so udeleženci upali in jih pričakovali, vedno tudi možnosti za pa čeprav ne:

»Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje, /…/ verige in ječo.

Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili, /…/ trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje.«¹⁷

Bog je zanje preko njihovega trpljenja priskrbel nekaj boljšega, ker brez trpljenja ne bi dosegli popolnosti.¹⁸

Naši sveti spisi in naša zgodovina so polni zgodb o velikih Božjih možeh in ženah, ki so verjeli, da jih bo Bog rešil, pa čeprav ne, so pokazali, da zaupajo in so zvesti.

Ima moč, vendar je preizkušnja naša.

Kaj Gospod od nas pričakuje glede naših izzivov? Pričakuje, da naredimo vse, kar lahko. On naredi ostalo. Nefi je rekel: »[K]ajti vemo, da smo odrešeni po milostljivosti, po vsem kar lahko storimo.«¹⁹

Imeti moramo enako vero kot Šadrah, Mešah in Abed Nego.

Naš Bog nas bo rešil pred zasmehovanjem in preganjanjem, a tudi če nas ne bo. … Naš Bog nas bo rešil slabosti in bolezni, a tudi če nas ne bo. … Rešil nas bo osamljenosti, depresije ali strahu, a tudi če nas ne bo. … Naš Bog nas bo rešil pred grožnjami, obtožbami in negotovostjo, a tudi če nas ne bo. … Rešil nas bo pred smrtjo oziroma prizadetostjo ljubljenih, a tudi če nas ne bo, … bomo zaupali v Gospoda.

Naš Bog bo poskrbel, da bomo prejeli pravico in poštenost, a tudi če ne bo. … Poskrbel bo, da bomo ljubljeni in da nam bodo hvaležni, a tudi če ne bo. … Dobili bomo popolnega sopotnika in pravične ter poslušne otroke, a tudi če ne, … bomo verovali v Gospoda Jezusa Kristusa, vedoč, da če naredimo vse, kar lahko, bomo ob njegovem času in po njegovo rešeni in bomo prejeli vse, kar ima on.²⁰ O tem pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.