2010–2019
Hvaležni v vsakršnih okoliščinah
april 2014


Hvaležni v vsakršnih okoliščinah

predsednik Dieter F. Uchtdorf

Mar nimamo razloga zato, da nas navdaja hvaležnost ne glede na okoliščine, v katerih se znajdemo?

V preteklih letih sem imel sveto priložnost, da sem se srečal s številnimi ljudmi, katerim je, kot je videti, gorje seglo prav v globino duše. V tistih trenutkih sem poslušal svoje ljube brate in sestre in z njimi žaloval zaradi njihovih bremen. Razmišljal sem, kaj naj jim rečem, in močno sem si prizadeval, da bi vedel, kako naj jih v preizkušnjah potolažim in podpiram.

Pogosto so žalostni zaradi nečesa, kar se jim zdi kot konec. Nekateri se soočajo s koncem ljubečega odnosa, denimo s smrtjo ljubljenega ali odtujitvijo družinskega člana. Drugi občutijo, da se soočajo s koncem upanja – upanja, da se bodo poročili ali imeli otroke ali premagali bolezen. Spet drugi se morda soočajo s koncem svoje vere, saj jim zmedo ustvarjajoči in nasprotujoči si glasovi v svetu prigovarjajo, naj dvomijo, celo opustijo to, za kar so nekoč vedeli, da je res.

Verjamem, da vsi prej ali slej doživimo takšne trenutke, ko se samo bistvo našega sveta razpara po šivih in se počutimo osamljene, razočarane in zbegane.

To se lahko zgodi vsakomur. Nihče ni imun.

Lahko smo hvaležni

Vsak je v drugačnem položaju in podrobnosti vsakega življenja so edinstvene. Navzlic temu sem spoznal, da obstaja nekaj, kar odvzame grenkobo, ki nas lahko doleti v življenju. Obstaja nekaj, kar lahko naredimo, da bo življenje prijetnejše, bolj radostno, celo veličastno.

Lahko smo hvaležni!

Predlagati, naj se nekdo, ki ga bremeni žalost, zahvaljuje Bogu, lahko zveni v nasprotju z modrostjo sveta. Toda tisti, ki odložijo steklenico grenkobe in namesto tega dvignejo čašo hvaležnosti, lahko najdejo očiščevalni napitek ozdravljenja, miru in razumevanja.

Kot Kristusovim učencem nam je zapovedano, naj se »Gospodu, svojemu Bogu, /…/ zahvaljuj[emo] za vse«,1 »[pojemo] Gospodu zahvalo«2 in »naj gre vsa [naša] predanost srca Gospodu«.3

Zakaj nam Bog zapoveduje, naj bomo hvaležni?

Vse njegove zapovedi so dane zato, da nam omogočijo blagoslove. Zapovedi so priložnosti za to, da udejanjamo svobodno voljo in prejmemo blagoslove. Ljubeči nebeški Oče ve, da nam bo odločitev, da bomo razvijali duha hvaležnosti, prinesla pravo radost in veliko srečo.

Hvaležnost za stvari

Nekateri bi utegnili reči: »Za kaj naj bom hvaležen, ko pa se mi podira svet?«

Morda je osredotočanje na to, za kaj smo hvaležni, napačen pristop. Težko je razviti duha hvaležnosti, če je naša hvaležnost sorazmerna le s številom blagoslovov, ki jih lahko naštejemo. Res je pomembno, da pogosto »naštejemo svoje blagoslove« – in vsak, ki je to poskusil, ve, da jih je veliko – toda ne verjamem, da Gospod od nas pričakuje, da smo manj hvaležni med preizkušnjami kot smo v obilju in ko gre vse zlahka. Dejansko večina odlomkov iz svetih spisov ne govori o hvaležnosti za stvari, temveč predlaga splošnega duha hvaležnosti oziroma naravnanost nanjo.

Lahko je biti hvaležen za stvari, ko se zdi, da gre življenje našo pot. Toda kaj pa takrat, ko se nam zdi, da je tisto, kar si želimo, izven našega dosega?

Ali lahko predlagam, da na hvaležnost gledamo kot na držo, način življenja, ki je neodvisen od našega trenutnega položaja? Drugače rečeno, predlagam, da se namesto tega, da smo hvaležni za stvari, osredotočimo na to, da smo hvaležni v okoliščinah – kakršne že so.

Neka stara zgodba govori o natakarju, ki je stranko vprašal, ali ji je bil obrok všeč. Gost je odgovoril, da je bilo vse v redu, vendar bi bilo bolje, če bi postregli več kruha. Ko se je možakar naslednji dan vrnil, je natakar podvojil količino kruha in mu namesto dveh rezin dal štiri, toda možakar še vedno ni bil zadovoljen. Naslednji dan je natakar spet podvojil količino kruha, vendar brez uspeha.

Četrti dan je bil natakar res odločen, da bo poskrbel, da bo možakar zadovoljen. Zato je vzel štruco kruha, dolgo tri metre, jo prerezal na pol in jo z nasmehom postregel stranki. Natakar je komaj čakal na možakarjev odziv.

Po jedi je možakar dvignil pogled in dejal: »Dobro kot vselej. Toda vidim, da ste mi spet dali samo dve rezini kruha.«

Hvaležnost v vseh okoliščinah

Dragi bratje in sestre, odločitev je naša. Lahko se odločimo, da bomo svojo hvaležnost omejili na osnovi blagoslovov, za katere menimo, da jih nimamo. Ali pa se odločimo, da bomo kakor Nefi, ki je bil v srcu vselej hvaležen. Ko so ga bratje privezali na ladjo – ki jo je naredil, da bi jih odpeljala v obljubljeno deželo – so ga gležnji in zapestja tako boleli, da so »silno otekli«, in divji vihar je pretil, da jih bodo pogoltnile globine morja. »Vendar,« je rekel Nefi, »sem se ozrl k svojemu Bogu in slavil sem ga ves dan; in zaradi svojih stisk nisem godrnjal nad Gospodom.«4

Lahko se odločimo, da bomo kakor Job, za katerega se je zdelo, da ima vse, nakar je vse izgubil. A Job se je odzval z besedami: »Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem /…/. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!«5

Odločimo se lahko, da bomo kakor mormonski pionirji, ki so na počasnem in mučnem potovanju v Dolino Slanega jezera ohranili duha hvaležnosti, celo peli in plesali so in slavili Božjo dobroto.6 Številni od nas bi se nagibali k temu, da bi zaradi težavnosti potovanja odnehali, se pritoževali in hudo trpeli.

Lahko se odločimo, da bomo kakor prerok Joseph Smith, ki je kot zapornik v klavrnih razmerah v ječi Liberty zapisal naslednje navdihnjene besede: »[D]ragi ljubljeni bratje, vedro delajmo vse, kar je v naši moči; in da bi potem stali mirno z največjo gotovostjo, da bomo videli Božjo odrešitev in da se bo njegova roka razodela.«7

Lahko se odločimo, da bomo hvaležni ne glede na vse.

Tovrstna hvaležnost presega vse, kar se dogaja okrog nas. Prekaša razočaranje, malodušje in obup. Enako lepo uspeva v ledenih zimskih pokrajinah kakor v prijetni poletni toploti.

Če smo Bogu v svojih okoliščinah hvaležni, lahko sredi stisk doživljamo blagi mir. V žalosti vseeno lahko v srcu izrekamo zahvalo. V bolečini lahko slavimo v Kristusovi odkupni daritvi. V mrazu grenke žalosti lahko doživimo bližino in toploto nebeškega objema.

Včasih mislimo, da bi morali biti hvaležni potem, ko so naše težave razrešene, toda kako strašno kratkovidno je to. Koliko življenja zamudimo, ker čakamo, da bomo videli mavrico, preden se Bogu zahvalimo, ker dežuje?

Če smo hvaležni v stiski, to ne pomeni, da smo s svojimi okoliščinami zadovoljni. Pomeni, da z očmi vere gledamo preko izzivov današnjega dne.

Ne zahvaljujemo se z ustnicami, temveč v duši. To je hvaležnost, ki ozdravi srce in širi obzorje.

Hvaležnost kot dejanje vere

Če smo v svojih okoliščinah hvaležni, udejanjamo vero v Boga. Zato je potrebno zaupati Bogu in upati na to, česar nemara ne vidimo, vendar je resnično.8 Če smo hvaležni, sledimo vzoru našega ljubega Odrešenika, ki je rekel: »[N]e moja volja, ampak tvoja naj se zgodi.«9

Resnična hvaležnost je izraz upanja in pričevanja. Izhaja iz priznanja, da življenjskih preizkušenj vedno ne razumemo, toda zaupamo, da jih nekega dne bomo.

V vsakih okoliščinah se občutek hvaležnosti napaja iz številnih in svetih resnic, ki jih verjamemo: Da je Oče svojim otrokom dal veliki načrt sreče, da bomo zaradi odkupne daritve njegovega Sina Jezusa Kristusa lahko vekomaj živeli s svojimi ljubljenimi, da bomo imeli na koncu veličastno, popolno in nesmrtno telo, ki ga ne bodo bremenile bolezni ali invalidnosti, in da bo naše solze žalosti in izgube nadomestilo obilje sreče in radosti, »dobro potlačeno, potreseno in zvrhano mero«.10

Zagotovo je bilo tovrstno pričevanje tisto, ki je Odrešenikove apostole preobrazilo iz boječih, dvomljivih mož v neustrašne, radostne Učenikove sle. V urah po njegovem križanju sta jih zajela obup in žalost, ker niso zmogli razumeti, kaj se je ravno zgodilo. Toda en dogodek je vse to spremenil. Gospod se jim je prikazal in izjavil: »Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam.«11

Ko so apostoli vstalega Kristusa prepoznali – ko so doživeli veličastno vstajenje svojega ljubega Odrešenika – so postali drugačni možje. Nič jih ni moglo zadržati pred tem, da bi izpolnili svoje poslanstvo. Pogumno in odločno so sprejeli mučenje, ponižanje in celo smrt, ki jih je doletela zaradi pričevanja.12 To jih ni odvrnilo od tega, da bi Gospoda slavili in mu služili. Spreminjali so življenja ljudi vsepovsod. Spreminjali so svet.

Odrešenika vam ni treba videti, kakor so ga apostoli, da bi doživeli enako preobrazbo. S pomočjo pričevanja o Kristusu, ki izhaja iz Svetega Duha, lahko zrete preko klavrnih koncev v zemeljskem življenju in vidite svetlo prihodnost, ki jo je pripravil Odkupitelj sveta.

Nismo ustvarjeni za konce

Se je mar v luči tega, kar vemo o svoji večni usodi, čuditi, da se nam grenki življenjski konci zdijo nesprejemljivi, kadarkoli se soočimo z njimi? Zdi se, da je v nas nekaj, kar se koncem upira.

Zakaj je temu tako? Ker smo narejeni iz testa večnosti. Smo večna bitja, otroci vsemogočnega Boga, ki se imenuje Neskončni13 in obljublja neštete večne blagoslove. Konci niso naš cilj.

Bolj spoznavamo evangelij Jezusa Kristusa, bolj se zavedamo, da konci tukaj na zemlji sploh niso konci. So zgolj prekinitve – začasni premori, ki bodo nekoč videti neznatni v primerjavi z večno radostjo, ki čaka zveste.

Kako hvaležen sem nebeškemu Očetu, da v njegovem načrtu ni pravih koncev, samo večni začetki.

Tisti, ki so hvaležni, bodo postali veličastni

Bratje in sestre, mar nimamo razloga za to, da nas ne glede na okoliščine, v katerih se znajdemo, navdaja hvaležnost?

Ali potrebujemo še večji razlog, da bi nam »srce navdaja[la] zahvala Bogu«?14

»Mar nimamo /…/ velikega razloga za radost?«15

Kako blagoslovljeni smo, če v čudoviti tapiseriji življenja prepoznamo Božje delo! Hvaležnost nebeškemu Očetu nam izostri zaznavanje in zbistri pogled. Navdihuje nas s ponižnostjo in v nas goji sočutje do soljudi in vseh Božjih stvaritev. Hvaležnost je katalizator za vse Kristusove lastnosti! Vse vrline izvirajo iz hvaležnega srca.16

Gospod nam je obljubil, da bodo tisti, »ki vse sprejme[jo] hvaležno, /…/ posta[i]l veličast[ni]; in stvari te zemlje [jim] bodo navržene, in sicer stokratno, da, več«.17

Da bi »živeli v vsakdanjem zahvaljevanju«18 – zlasti med navidez nerazložljivimi konci, ki so del življenja na zemlji! Da bi svoji duši dovolili, da bi se razširila zaradi hvaležnosti do našega milostnega nebeškega Očeta! Da bi vedno in stalno dvigali glas ter z besedami in dejanji kazali hvaležnost Očetu v nebesih in njegovemu ljubemu Sinu Jezusu Kristusu! Za to molim in vam pričujem ter vas blagoslavljam v imenu našega Učitelja, Jezusa Kristusa, amen.