Duhovniški ključi in polnomočje
Duhovniški ključi vodijo tako ženske kot moške, duhovniške uredbe in duhovniško polnomočje pa se nanašajo tako na ženske kot na moške.
I.
Na tej konferenci smo bili priča razrešitvam nekaj zvestih bratov in podprli druge, ki so bili poklicani. Pri teh menjavah – tako značilnih za Cerkev – ne »sestopimo«, ko nas razrešijo, in se ne »povzpnemo«, ko nas pokličejo. Pri služenju Gospodu ne »sestopimo ali se povzpnemo«. Gre le za »napredovanje ali za nazadovanje«, razlika pa je odvisna od tega, kako razrešitve in poklice sprejmemo in v njih delujemo. Nekoč sem predsedoval pri razrešitvi mladega kolskega predsednika, ki je devet let dobro služil ter se je zdaj radostil razrešitve in novega poklica, ki sta ga z ženo ravno prejela. V oddelku sta bila poklicana za voditelja v jaslih. Le v tej Cerkvi na to gledamo kot na enako častno!
II.
Ko je generalna predsednica Društva za pomoč Linda K. Burton nagovorila ženske na njihovem konferenčnem zasedanju, je rekla: »Upamo, da se bo v vsaki od nas zasidrala večja želja, da bi bolje razumela duhovništvo.«1 Ta potreba se nanaša na vse nas in ostal bom pri njej, tako da bom govoril o duhovniških ključih in polnomočju. Ker se te teme nanašajo enako na moške kot na ženske, mi je v zadovoljstvo, da se ti dogodki predvajajo in objavljajo za vse člane Cerkve. Duhovniška moč nas blagoslavlja vse. Duhovniški ključi vodijo tako ženske kot moške, duhovniške uredbe in duhovniško polnomočje pa se nanašajo tako na ženske kot na moške.
III.
Predsednik Joseph F. Smith je duhovništvo opisal kot »Božjo moč, poverjeno moškemu, s katero moški lahko deluje na zemlji za odrešenje človeške družine«.2 Drugi voditelji nas učijo, da je duhovništvo »dovršena moč na tej zemlji. To je moč, s katero je bila ustvarjena zemlja.«3 Sveti spisi nas učijo, da bo »to isto Duhovništvo, ki je bilo na začetku, /…/ tudi na koncu sveta« (Mojzes 6:7). Duhovništvo je potemtakem moč, zaradi katere bomo vstali in šli naprej v večno življenje.
Razumevanje, ki ga iščemo, se začne z razumevanjem duhovniških ključev. »Duhovniški ključi so polnomočje, ki ga je Bog dal neposredno duhovniškim bratom, zato da usmerjajo, nadzorujejo in vodijo uporabo njegovega duhovništva na zemlji.«4 Vsako dejanje oziroma uredbo, ki jo izvedemo v Cerkvi, storimo pod vodstvom in neposrednim pooblastilom tistega, ki ima ključe za to funkcijo. Starešina M. Russell Ballard je to pojasnil takole: »Tisti, ki imajo duhovniške ključe /…/, dobesedno omogočajo vsem, ki zvesto služijo pod njihovim vodstvom, da izvajajo duhovniško polnomočje in dostopajo do duhovniške moči.«5
Pri nadzorovanju izvajanja duhovniškega polnomočja funkcija duhovniških ključev tako razširja kot tudi omejuje. Razširja tako, da omogoča, da so duhovniško polnomočje in blagoslovi na voljo vsem Božjim otrokom. Omejuje z navodili, komu bo dano duhovniško polnomočje, kdo bo v službi slednjega ter kako bodo njegove pravice in moči podeljene. Na primer, nekdo, ki ima polnomočje, svoje službe ali polnomočja ne more podeliti drugemu, če ga ne pooblasti nekdo, ki ima ključe. Brez tega pooblastila bi bila posvetitev neveljavna. To pojasnjuje, zakaj duhovniški brat – ne glede na službo – brez pooblastila nekoga, ki ima ustrezne ključe ne more posvetiti člana svoje družine ali blagosloviti zakramenta v lastnem domu.
Z izjemo svetega dela, ki ga sestre opravljajo v templju v sklopu ključev, ki jih ima predsednik templja, kar bom opisal kasneje, duhovniške uredbe lahko izvaja le tisti, ki ima duhovniško službo. In vse odobrene duhovniške uredbe so zapisane v cerkveni dokumentaciji.
Nazadnje ima vse duhovniške ključe Gospod Jezus Kristus, katerega duhovništvo to je. On je tisti, ki odloča, kateri ključi so poverjeni smrtnikom in kako se bodo ti ključi uporabljali. Navajeni smo misliti, da so bili Josephu Smithu vsi duhovniški ključi podeljeni v kirtlandskem templju, toda sveti spisi navajajo, da so bili podeljeni le »ključi tega razdobja« (NaZ 110:16). Predsednik Spencer W. Kimball nas je pred veliko leti na generalni konferenci opomnil, da so še drugi duhovniški ključi, ki človeku na zemlji niso bili dani, vključno s ključi stvarjenja in vstajenja.6
Božanska narava omejitev, ki veljajo za izvajanje duhovniških ključev, pojasnjuje bistveno razliko med odločitvami, ki se nanašajo na cerkvene upravne zadeve, in tistimi, ki se nanašajo na duhovništvo. Prvo predsedstvo in svet Prvega predsedstva in zbor dvanajsterih, ki predsedujejo Cerkvi, imajo moč za sprejemanje številnih odločitev, ki se nanašajo na cerkvena pravila in postopke – zadeve, kakor so lokacije cerkvenih zgradb in starostna meja misijonarjev. Toda čeprav ti predsedujoči voditelji imajo in izvajajo vse ključe, ki so trenutno poverjeni ljudem na zemlji, ne morejo po svoji volji spreminjati božansko odrejenega vzorca, da imajo službe v duhovništvu samo moški.
IV.
Sedaj prihajam na temo duhovniškega polnomočja. Začel bom s tremi načeli, o katerih smo pravkar razpravljali: Prvič, duhovništvo je Božja moč, poverjena moškim, da delujejo za odrešenje človeške družine, drugič, duhovniško polnomočje vodijo duhovniški bratje, ki imajo duhovniške ključe, in tretjič, ker sveti spisi navajajo, da so »vse druge osebnosti [in] službe v cerkvi /…/ dodatek temu [Melkizedekovemu] duhovništvu,« (NaZ 107:5) je vse, kar je storjeno pod vodstvom teh duhovniških ključev, storjeno z duhovniškim polnomočjem.
Kako se to nanaša na ženske? Predsednik Joseph Fielding Smith, ki je bil takrat predsednik zbora dvanajstih apostolov, je v nagovoru Društvu za pomoč dejal naslednje: »Čeprav sestram duhovništvo ni dano, jim ni bilo podeljeno, to ne pomeni, da jim Gospod ni dal polnomočja. /…/ Nekomu je lahko dano polnomočje, ali sestri, da v Cerkvi dela določene stvari, ki so zavezujoče in absolutno potrebne za naše odrešenje, kakor je delo, ki ga sestre opravljajo v Gospodovi hiši. Imajo polnomočje, ki jim je bilo dano, da delajo nekatere velike in čudovite stvari, svete za Gospoda, in zavezujejo prav tako temeljito kakor blagoslovi, ki jih dajo moški, ki imajo duhovništvo.«7
Predsednik Smith je v tem znamenitem nagovoru vedno znova dejal, da je ženskam dano polnomočje. Ženskam je rekel: »Lahko govorite s polnomočjem, ker vam je Gospod polnomočje dal.« Rekel je tudi, da sta bila Društvu za pomoč »dana moč in polnomočje za izvajanje prenekatere stvari. Delo, ki ga opravljajo, je storjeno z božanskim polnomočjem.« In seveda je cerkveno delo, ki ga opravljajo ženske in moški, naj bo v templju ali v oddelku ali veji, storjeno pod vodstvom tistih, ki imajo duhovniške ključe. Ko je predsednik Smith torej govoril Društvu za pomoč, je pojasnil: »[Gospod] jim je dal to čudovito organizacijo, kjer imajo polnomočje, da služijo pod vodstvom škofov oddelkov /…/, prizadevajoč si za interese naših ljudi tako duhovno kot posvetno.«8
Resnično je rečeno, da Društvo za pomoč za ženske potemtakem ni le razred, temveč nekaj, čemur pripadajo – božansko ustanovljen dodatek duhovništvu.9
Nismo navajeni govoriti o ženskah, da imajo v svojih cerkvenih poklicih duhovniško polnomočje, toda katero drugo polnomočje bi to lahko bilo? Ko je ženska – mlada ali stara – oddeljena, da kot redna misijonarka pridiga evangelij, ji je dano duhovniško polnomočje za izvajanje duhovniške vloge. Isto velja, ko se žensko oddeli, zato da deluje kot uradnica ali učiteljica v cerkveni organizaciji pod vodstvom nekoga, ki ima duhovniške ključe. Kdor deluje v službi ali poklicu, ki ga je prejel od nekoga, ki ima duhovniške ključe, izvaja duhovniško polnomočje, ko opravlja dolžnosti, ki so mu dodeljene.
Kdor izvaja duhovniško polnomočje, bi moral pozabiti na svoje pravice in se osredotočiti na svoje odgovornosti. To je načelo, ki ga potrebuje družba na splošno. Rečeno je, da je slavni ruski pisatelj Aleksander Solženicin dejal: »Čas je /…/, da se bolj postavimo v bran človeškim dolžnostim kot pa človeškim pravicam.«10 Sveti iz poslednjih dni se zagotovo zavedajo, da to, da izpolnjujejo pogoje za povzdignjenje, ni vprašanje zagovarjanja pravic, temveč izpolnjevanja dolžnosti.
V.
Gospod je naročil, naj bodo v službe v duhovništvu oddeljeni samo moški. Toda kakor so poudarili različni cerkveni voditelji, moški niso »duhovništvo«.11 Možje imajo duhovništvo in sveto dolžnost, da ga uporabljajo za blagoslavljanje vseh Božjih otrok.
Največje moči, ki jo je Bog dal svojim sinovom, se ne more izvajati brez družabništva ene od Božjih hčera, kajti Bog je le svojim hčeram dal moč, da so »stvarnice teles /…/, zato da bo Božji načrt in veliki načrt lahko obrodil«.12 To so besede predsednika J. Reubena Clarka.
Nadaljeval je: »To je mesto naših žena in naših mater v večnem načrtu. Nimajo duhovništva; ni jim naročeno opravljati dolžnosti in vlog duhovništva; niti jim niso naložene odgovornosti slednjega; so gradbenice in organizatorke pod njegovo močjo in prejemnice blagoslovov, posedujoč polnost duhovniških moči in posedujoč vlogo kakor božansko poklicane, ki je večno tako pomembna na svojem mestu kakor samo duhovništvo.«13
Predsednik Clark je s temi navdihnjenimi besedami govoril o družini. Kakor navaja razglas o družini, družini predseduje oče, on in mati imata različne odgovornosti, vendar »[sta] si kot [enakopravna partnerja] pri izpolnjevanju teh svetih odgovornosti [dolžna] pomagati«.14 Predsednik Spencer W. Kimball je nekaj let pred razglasom o družini podal naslednjo razlago: »Ko o zakonski zvezi govorimo kot o partnerstvu, govorimo o njej kot o celovitem partnerstvu. Nočemo, da bi bile naše ženske SPD pri tej večni zadolžitvi tihe partnerke oziroma partnerke z omejitvami! Prosimo, prispevajte in bodite v celoti partnerke.«15
Tako so v Božjih očeh, bodisi v Cerkvi bodisi v družini, ženske in moški enakopravni, vendar imajo različne odgovornosti.
Zaključujem z nekaj resnicami o duhovniških blagoslovih. V nasprotju z duhovniškimi ključi in duhovniškimi posvetitvami so duhovniški blagoslovi ženskam in moškim na voljo pod istimi pogoji. Dar Svetega Duha in tempeljski blagoslovi so znane ponazoritve te resnice.
Starešina M. Russell Ballard je v čudovitem govoru na izobraževalnem tednu BYU lansko poletje takole učil:
»Naš cerkveni nauk ženske obravnava enakovredno, vendar drugače od moških. Za Boga en spol ni boljši ali pomembnejši od drugega. /…/
Ko gredo moški in ženske v tempelj, so tako eni kot drugi obdarjeni z isto močjo, ki je duhovniška moč. /…/ Dostop do duhovniške moči in blagoslovov je na voljo vsem Božjim otrokom.«16
Pričujem o moči in blagoslovih Božjega duhovništva, ki so Božjim sinovom in hčeram enako na voljo. Pričujem o polnomočju duhovništva, ki deluje v vseh službah in dejavnostih Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Pričujem o božansko vodeni vlogi duhovniških ključev, ki jih v vsej njihovi polnosti ima in izvaja naš prerok in predsednik Thomas S. Monson. Nazadnje in najpomembnejše, pričujem o našem Gospodu in Odrešeniku Jezusu Kristusu, katerega duhovništvo to je in katerega služabniki smo, v imenu Jezusa Kristusa, amen.