Postanimo učenci Gospoda Jezusa Kristusa
Če želimo v teh zadnjih dneh stati trdno, si moramo prizadevati za ozvezdje lastnosti, ki izhaja iz vere v Kristusa.
Kaj pomeni biti učenec našega Gospoda Jezusa Kristusa? Učenec je nekdo, ki se je krstil in je voljan prevzeti Odrešenikovo ime in hoditi za njim. Učenec si prizadeva postati kakršen je on, tako da v življenju spolnjuje njegove zapovedi, podobno kot vajenec želi postati kakor njegov učitelj.
Številni ljudje slišijo besedo učenec in mislijo, da pomeni samo »privrženec«. Toda pristna pot učenca je stanje bivanja. To pomeni več kot preučevanje in udejanjanje posameznih lastnosti z nekega seznama. Učenci živijo tako, da so Kristusove lastnosti vtkane v vsak delček njihovega bitja kot v duhovno tapiserijo.
Prisluhnite povabilu apostola Petra, naj postanemo Odrešenikovi učenci:
»Z vso vnetostjo [dodajte] vaši veri krepost, kreposti spoznanje,
spoznanju samoobvladanje, samoobvladanju stanovitnost, stanovitnosti pravo pobožnost,
pravi pobožnosti bratoljubje, bratoljubju ljubezen.«1
Kot vidite, je za tkanje duhovne tapiserije osebne poti učenca potrebna več kot ena nit. V Odrešenikovem času jih je veliko trdilo, da so v življenju v takem ali drugačnem pogledu pravični. Udejanjali so to, kar imenujem selektivna poslušnost. Na primer, spolnjevali so zapoved, da niso delali na sobotni dan, vendar so kritizirali Odrešenika, ker je na ta sveti dan zdravil.2 Revnim so dajali miloščino, vendar so ponudili le svoje presežke - kar niso potrebovali zase.3 Postili so se, vendar so se kislo držali.4 Molili so, vendar samo zato, da bi jih ljudje videli.5 Jezus je rekel: »Približujejo [se mi] z ustnicami, toda njihovo srce je daleč od mene.«6 Takšni moški in ženske se morda osredotočajo na to, da bi osvojili določeno lastnost ali postopek, vendar v srcu nujno ne postanejo, kakor je on.
O teh je Jezus izjavil:
»Veliko mi jih bo reklo tisti dan: ʻGospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?ʼ
In takrat jim bom naznanil: ʻNikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!ʼ«7
Odrešenikove lastnosti, kot jih dojemamo, niso scenarij, ki mu moramo slediti ali seznam stvari, ki jih moramo odkljukati. So prepletene lastnosti, dodane druga k drugi, ki se v nas medsebojno razvijajo. Z drugimi besedami, ne moremo pridobiti ene Kristusu podobne lastnosti, ne da bi pri tem pridobili in vplivali na druge. Ko ena lastnost postane močna, jih tudi veliko drugih.
V Drugem Petrovem pismu in v četrtem razdelku Nauka in zavez zvemo, da je vera v Gospoda Jezusa Kristusa temelj. Vero lahko izmerimo tako, da vidimo, v kakšna dejanja nas vodi - zaradi naše poslušnosti. »Če boste verovali vame,« je obljubil Gospod, »boste imeli moč napraviti vse, kar je potrebno v meni.«8 Vera je katalizator. Brez del, brez pravičnega življenja je naša vera brez moči, da bi aktivirala pot učenca. Resnično, vera je mrtva.9
In tako Peter pojasni: »[Dodajte] vaši veri krepost.« Krepost je več kot spolna čistost. Je čistost in svetost v mislih in telesu. Krepost je tudi moč. Če bomo zvesto živeli po evangeliju, bomo imeli moč, da smo krepostni v vsaki misli, občutku in dejanju. Naše misli postanejo bolj dovzetne za navdihe Svetega Duha in Kristusove luči.10 Kristusa ne poosebljamo le v tem, kar govorimo in delamo, ampak tudi v tem, kar smo.
Peter nadaljuje: »Svoji veri dodajte krepost, /.../ spoznanje.« Če živimo pravično življenje, na poseben način spoznamo nebeškega Očeta in njegovega Sina. »Če hoče kdo uresničevati [Očetovo] voljo, bo spoznal glede nauka.«11 To spoznanje je osebno pričevanje, rojeno iz osebne izkušnje. Spoznanje je tisto, ki nas preoblikuje, zato da se naša svetloba oklene njegove svetlobe in naša krepost ljubi njegovo krepost.12 Zaradi našega pravičnega življenja, potujemo od »verjamem« do sijajnega cilja »vem«.
Peter nas opominja, naj dodamo »spoznanju samoobvladanje, samoobvladanju stanovitnost«. Kot umirjeni učenci evangelij živimo na uravnovešen in stanoviten način. Ne »[tečemo] hitreje, kot [imamo] moči«13. Kljub prečiščujočim izzivom zemeljskega življenja gremo iz dneva v dan naprej neomajni.
Če bomo umirjeni na tak način, bomo razvili potrpežljivost in zaupanje v Gospoda. Zmožni se bomo zanašati na njegove namene za naše življenje, čeprav tega ne moremo videti z naravnimi očmi.14 Zato lahko mirujemo, ker je on Bog.15 Ko se soočamo z nevihtami stisk, vprašamo: »Kaj želiš, da se naučim iz te izkušnje?« Z njegovim načrtom in nameni v srcu gremo naprej, ne le da prestajamo vse, temveč da vse prestajamo tudi potrpežljivo in dobro.16
Ta potrpežljivost, ki jo Peter uči, vodi v pobožnost. Kakor je Oče potrpežljiv z nami, njegovimi otroki, postanemo potrpežljivi drug z drugim in s sabo. Radostimo se v svobodni volji drugih in priložnosti, ki jim jo daje, da rastejo vrstico za vrstico17, vse svetlejše, dokler ni popoln dan18.
Naša narava se spremeni od zmernosti do potrpežljivosti in od potrpežljivosti do pobožnosti. Pridobimo bratoljubje, ki je značilnost vseh pravih učencev. Kot dobri Samarijan, prečkamo cesto, da bi služili vsem, ki potrebujejo pomoč, četudi niso v krogu naših prijateljev.19 Blagoslavljamo tiste, ki nas preklinjajo. Dobro delamo tistim, ki nas kruto zlorabljajo.20 Ali je kakšna lastnost bolj Božja ali Kristusu podobna?
Pričujem, da je našim prizadevanjem, da bi postali Odrešenikovi učenci, resnično dodano, dokler nas ne »poseduje«21 njegova ljubezen. Ljubezen je odločilna lastnost Kristusovega učenca:
»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale.
In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič.«22
Za Božje delo pa nas usposobijo vera, upanje in dobrotljivost.23 »Za zdaj pa [ostane] /.../ to troje. In največja od teh je ljubezen.«24
Bratje in sestre, sedaj bolj kot kdaj prej, ne moremo biti »učenci za polovični čas«! Ne moremo biti učenci samo pri eni ali drugi točki nauka. Če želimo v teh zadnjih dneh stati trdno, si moramo prizadevati za ozvezdje lastnosti, ki so posledica vere v Kristusa - vključno s tistimi, o katerih smo danes govorili.
Ko si goreče prizadevamo, da bi bili pravi učenci Jezusa Kristusa, se bodo te lastnosti prepletale, k njim se bo dodajalo in v nas se bodo medsebojno krepile. Ne bo nobene razlike med prijaznostjo, ki jo pokažemo svojim sovražnikom in prijaznostjo, ki jo namenimo svojim prijateljem. Bili bomo pošteni takrat, ko nas nihče ne opazuje, kot tudi takrat, ko nas opazujejo drugi. Bogu bomo predani tako v javnosti kot v svoji sobi.
Pričujem, da je vsakdo lahko Odrešenikov učenec. Pot učenca se ne omejuje na starost, spol ali etnično poreklo. Kot sveti iz poslednjih dni z našo osebno potjo učenca gradimo skupno moč za blagoslavljanje bratov in sester po vsem svetu. Zdaj je čas, da se ponovno obvežemo, da bomo z vso marljivostjo njegovi učenci.
Bratje in sestre, vsi smo poklicani, naj bomo Odrešenikovi učenci. Naj bo ta konferenca vaša priložnost, da »[začnete] kakor v starodavnih časih in [pridete] h Gospodu z vsem srcem«25. To je njegova Cerkev. Rad bi vam posebej pričeval, da živi. Naj nas blagoslovi v našem večnem prizadevanju, da postanemo predani in pogumni učenci. V imenu Jezusa Kristusa, amen.