Poklicani na delo
Dodelitev, da služimo v določenem kraju, je bistvena in pomembna, vendar drugotnega pomena v primerjavi s tem, da smo poklicani na delo.
Predsednik Monson, navdušeni smo, da bomo slišali vaš glas in prejeli vaša navodila. Imamo vas radi in vas podpiramo in vedno molimo za vas.
Molim za pomoč Svetega Duha, ko bomo skupaj premišljevali o načelih, ki se nanašajo na veliko delo, povezano s pridiganjem evangelija vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu.1
Poklicani na služenje in dodeljeni za delo
Vsako leto na deset tisoče mladeničev in mladenk in veliko starejših parov nestrpno pričakuje, da bodo iz Salt Laka prejeli posebno pismo. Vsebina pisma za vedno vpliva na tega, na katerega je naslovljena, kakor tudi na družinske člane in na veliko število drugih ljudi. Po prejemu je ovojnica morda odprta lepo in potrpežljivo ali raztrgana navdušeno in v veliki naglici. Branje tega posebnega pisma je izkušnja, ki ni nikdar pozabljena.
V pismu je podpisan predsednik Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, prva dva stavka pa se glasita takole: »S tem ste poklicani na služenje kot misijonar Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Dodeljeni ste za delo v misijonskem področju ___________________.«
Prosimo, bodite pozorni na to, da je prvi stavek vpoklic rednega misijonarja na služenje v Gospodovi obnovljeni Cerkvi. Drugi stavek navaja dodelitev za delo na konkretnem kraju in misijonskem področju. Bistveno je, da pomembno razliko, ki ga izražata ta dva stavka, razumemo vsi.
V kulturi Cerkve pogosto govorimo o tem, da smo na služenje poklicani v državo, kot so Argentina, Poljska, Koreja ali Združene države. Toda misijonar ni poklican v kraj; temveč je poklican na služenje. Gospod je preroku Josephu Smithu leta 1829 izjavil: »Če imaš željo, da bi služil Bogu, si poklican na delo.«2
Vsak misijonarski vpoklic in dodelitev ali kasnejša ponovna dodelitev je rezultat razodetja preko Gospodovih služabnikov. Poziv na delo prihaja od Boga preko predsednika Cerkve. Dodelitev na enega od več kot štiristo misijonskih področij, ki trenutno delujejo širom sveta, prihaja od Boga preko člana zbora dvanajstih apostolov, ki deluje s pooblastilom Gospodovega živega preroka. Vse misijonarske poklice in dodelitve spremljajo duhovni darovi prerokovanja in razodetij.
80. razdelek Nauka in zavez je zapis vpoklica Stephena Burnetta na misijon, ki mu ga je leta 1832 predal prerok Joseph Smith. Preučevanje tega vpoklica bratu Burnettu nam lahko pomaga, prvič, jasneje razumeti razliko med tem, da smo kot misijonarji »poklicani na delo« in »dodeljeni za delo« v določen kraj, ter drugič, da v večji meri cenimo svojo osebno in božansko določeno dolžnost, da oznanjamo evangelij.
Prvi verz tega razdelka je vpoklic na služenje. Gospod svojemu služabniku Stephenu Burnettu resnično pravi, naj gre v svet in evangelij pridiga vsakemu bitju, ki pride v doseg njegovega glasu.3
Zanimivo je, da drugi verz brata Burnetta obvešča o misijonarskem družabniku, ki mu je dodeljen. Če si želi družabnika, mu bo Gospod dal svojega služabnika Edena Smitha.4
Tretji verz nakazuje, kje bosta ta dva misijonarja delala. Zatorej naj gresta Gospodov evangelij pridigat bodisi na sever ali na jug, na vzhod ali na zahod, ni pomembno, kajti ne moreta se zmotiti5.
Ne verjamem, da besedna zveza »ni pomembno«, kakor jo Gospod uporabi v tem odlomku iz svetih spisih, daje misliti, da Bogu ni mar, kje delajo njegovi služabniki. Dejansko mu je zelo mar. A ker je delo, povezano s pridiganjem evangelija, Gospodovo delo, svoje pooblaščene služabnike navdihuje, vodi in usmerja. Če si misijonarji prizadevajo, da bi bili vse bolj vredno in zmožno orodje v njegovih rokah in da bi dolžnosti izpolnjevali po najboljših močeh, potem se z njegovo pomočjo »ne morejo zmotiti« – kjer koli služijo. Morda je ena od lekcij, ki nas jih Odrešenik uči v tem razodetju, to, da je dodelitev, da delamo v določenem kraju, bistvena in pomembna, toda drugotna za vpoklic na služenje.
Naslednji verz izpostavi pomembne usposobljenosti za vse misijonarje. Gospod pravi, naj torej oznanjata to, kar sta slišala in resnično verjameta in vesta, da je res.«6
Brata Burnetta in vse nas zadnji verz opominja, kdo nas v resnici pokliče na služenje: Gospod je dejal, da je to volja titega, ki nas pokliče, Odkupitelja, in sicer Jezusa Kristusa. Amen.7
Premagovanje nesporazumov
Nekateri se nemara sprašujete, zakaj sem se na duhovniškem zasedanju generalne konference odločil razglabljati o tej na videz očitni razliki med tem, da si poklican na delo in dodeljen za delo. Moj odgovor na vaše vprašanje je precej neposreden: izkušnje so me naučile, da veliko članov Cerkve teh načel ne razume dobro.
Edini največji razlog za naslavljanje te zadeve je, kaj sem se s časom naučil glede zaskrbljenosti, skrbi in celo krivde, ki jo občuti veliko misijonarjev, ki so bili med služenjem iz raznih razlogov ponovno dodeljeni na drugo področje dela. Takšne premestitve so včasih potrebne zaradi dogodkov in okoliščin, kot so telesne nesreče in poškodbe, zamude in izzivi pri pridobivanju vizumov, politična nestabilnost, nastanek novih misijonskih področij in njihova popolnitev z osebjem ali po svetu nastajajoče in nenehno spreminjajoče se potrebe pri delu, povezanim z evangelijskim oznanjevanjem.8
Ko je misijonar ponovno dodeljen na drugo področje dela, je postopek natanko isti kot pri prvotni dodelitvi. Člani zbora dvanajsterih pri sprejemanju vseh takšnih ponovnih dodelitev iščejo navdih in vodstvo.
Nedavno sem govoril z zvestim moškim, ki mi je pripovedoval o najglobljih čustvih svojega srca. Na sestanku sem ravno pojasnil razliko med tem, da smo poklicani na delo in da smo dodeljeni za delo. Ta dobri brat se je z mano rokoval in mi s solzami v očeh rekel: »To, kar ste mi danes pomagali spoznati, mi je z ramen odvzelo breme, ki sem ga nosil več kot trideset let. Kot mlad misijonar sem bil prvotno dodeljen na delovno področje v Južni Ameriki. Toda nisem mogel dobiti vizuma, zato je prišlo do spremembe in so me dodelili v Združene države. Vsa ta leta sem se spraševal, zakaj nisem mogel služiti tam, kamor sem bil poklican. Sedaj vem, da sem bil poklican na delo in ne v kraj. Ne morem vam povedati, kako mi je to spoznanje pomagalo.«
V srcu me je bolelo zaradi tega dobrega moškega. Ko sem ti osnovni načeli poučeval širom sveta, mi je nešteto posameznikov zasebno izrazilo ista občutja kot ta moški, ki sem ga ravno opisal. Danes naslavljam to temo, ker niti en sam član te Cerkve ne bi smel nositi nepotrebnega bremena nesporazuma, negotovosti, tesnobe ali krivde glede dodelitve za delo.
Gospod je rekel, naj gremo pridigat njegov evangelij, najsi na sever ali jug, vzhod ali zahod, ni pomembno, kajti ne moremo se zmotiti.9 Ko boste premišljevali besede tega odlomka iz svetih spisov in se v srcu odprli, upam in molim, da boste povabili Svetega Duha, da vam bo globoko v dušo ponesel spoznanje, ozdravitev in obnovo, ki jo nemara potrebujete.
Še dodaten razlog, glede katerega sem začutil navdih za razglabljanje na to temo, je moja dolgoletna osebna izkušnja glede dodeljevanja misijonarjev. Dvanajsterim nič v večji moči ne potrjuje dejanskosti stalnih razodetij svetih iz poslednjih dni kakor prizadevanje, da bi prepoznali Gospodovo voljo, ko izpolnjujejo svojo odgovornost, da bi misijonarje dodelili na njihovo delovno področje. Pričujem, da Odrešenik pozna vsakega od nas in da se zaveda »drugega za drugim« in ime za imenom.
Priprave na vpoklic na delo
Sedaj bi na kratko rad razpravljal o osnovnem, toda pogosto spregledanem vidiku priprav na vpoklic na delo.
Vzorec priprav in napredka za Božje sinove opredeljujejo tri med seboj povezane besede: duhovništvo, tempelj, misijon. Včasih se kot starši, prijatelji in člani Cerkve tako široko osredotočamo na misijonarske priprave za mladeniče, da do neke mere morda zanemarimo druge bistvene korake na poti zavez, ki jih je potrebno izpolniti pred začetkom služenja rednega misijona. To, da delamo kot misijonarji, je zagotovo eden, toda ne edini pomemben gradnik v postopku ustvarjanja močnega temelja za doživljenjsko duhovno rast in služenje. Potrebno je, da nas duhovniški in tempeljski blagoslovi, ki oboji pridejo pred prihodom na dodeljeno delovno področje, duhovno utrjujejo in krepijo vse življenje.
Mladeniči, ko izpolnjujete svoje dolžnosti v Aronovem oziroma nižjem duhovništvu in ga spoštujete, se pripravljate, da boste prejeli in poveličali zaobljubo in zavezo Melkizedekovega oziroma višjega duhovništva.10 Osebna vrednost je edini najpomembnejši pogoj za prejem višjega duhovništva. Pred vami je nesebično doživljenjsko duhovniško služenje. Sedaj se pripravljajte s pogostim pomembnim služenjem. Prosim, naučite se, da vam je všeč to, da ste vredni in da vredni ostanete. Bodite vredni. Ostanite vredni.
Potem ko mladenič prejme Melkizedekovo duhovništvo in vpoklic na služenje, se s svetimi tempeljskimi zavezami in uredbami lahko oboroži z močjo11. Temu, da greste v tempelj in da gre skozi vas tempeljski duh, sledi učinkovito služenje rednega misijonarja. Osebna vrednost je edini najpomembnejši pogoj za vas, mladeniči, in za vse člane Cerkve, da prejmete tempeljske blagoslove. Ko živite v skladu s tempeljskimi merili, lahko stopite v Gospodovo hišo in vsa svoja najstniška leta sodelujete v svetih uredbah. Ljubezen do tempeljskih uredb in razumevanje slednjih vas bosta krepila in blagoslavljala vse življenje. Prosim, naučite se, da vam je všeč to, da ste vredni in da vredni ostanete. Bodite vredni. Ostanite vredni.
Veliko mladeničev in mladenk že ima veljavno tempeljsko dovolilnico z omejeno uporabo. Kot brat z Aronovim duhovništvom iščete imena svoje družine ter za svoje družinske člane v templju izvajate krste in potrditve. To, da tempeljsko dovolilnico obdržite, ponazarja vašo vrednost, služenje drugim v templju pa je pomemben del priprav na Melkizedekovo duhovništvo.
Mladeniči, zdaj je vsak od vas misijonar. Vse okrog vas so vsak dan prijatelji in bližnji, ki jih pred resnico zadržuje le to, ker ne vedo, kje naj jo najdejo.12 Kakor vas vodi Duh, jim lahko posredujete misel, povabilo, sporočilo ali tweet, ki bo vaše prijatelje pripeljal do resnic obnovljenega evangelija. Ni vam treba čakati na uradni vpoklic, da bi navdušeno sodelovali pri misijonarskem delu.
Ko se duhovniški, tempeljski in misijonarski blagoslovi zedinijo »/.../ v Kristusu«13 in sinergijsko vzajemno delujejo v srcu, glavi in duši mladega misijonarja, lahko izpolnjuje pogoje za delo.14 Bolj je sposoben prevzeti odgovornost, da ugledno zastopa Gospoda Jezusa Kristusa. Duhovno močna kombinacija spoštovanja duhovniških in tempeljskih zavez, prejem božanske moči15 preko duhovniških uredb16, nesebično služenje in oznanjevanje večnega evangelija Božjim otrokom mladeničem omogoča, da postanejo »trdni in stanovitni v veri«17 ter »ukoreninjeni in sezidani v [Kristusu]«.18
Vse tri sestavne dele Gospodovega vzorca priprav in napredka za zveste Božje sinove: duhovništvo, tempelj, misijon, bi morali doma in v cerkvi poudarjati uravnoteženo. duhovništvo, tempelj, misijon. Vsi trije nam narekujejo, naj nam bo všeč, da smo vredni in da vredni ostanemo. Bodite vredni. Ostanite vredni.
Obljuba in pričevanje
Moji ljubi bratje, obljubljam, da bo vaš vpoklic na delo evangelijskega oznanjevanja in vašo dodelitev na določeno delovno področje oziroma področja spremljal duhovni dar razodetja. Ko se sedaj marljivo pripravljate z nesebičnim duhovniškim in tempeljskim služenjem, bo vaše pričevanje o Gospodovi živi dejanskosti okrepljeno. Srce vam bo navdajala ljubezen do njega in njegovega dela. Ko se boste naučili, da vam bo všeč to, da ste vredni, boste postali močno orodje v Gospodovih rokah, da boste blagoslovili veliko ljudi in jim služili.
Radostno pričujem, da nebeški Oče in njegov ljubljeni Sin, Jezus Kristus, živita. To, da smo udeleženi v njegovem služenju, je eden največjih blagoslovov, kar jih lahko kdaj prejmemo. Tako pričujem v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.