Ne ozirajte se naokrog, ozirajte se navzgor!
To, da druge povabimo, naj pridejo h Kristusu, je naš namen, ta namen pa lahko uresničimo, če se oziramo k Jezusu.
Moj namen je druge povabiti, naj pridejo h Kristusu.1 To je tudi vaš namen. Ta namen lahko dosežemo, če se oziramo k Jezusu Kristusu.
Krstil sem se s starši, ko sem bil star šestnajst let. Mlajši brat Kyung-Hwan, ki je bil star štirinajst let, se je Cerkvi pridružil preko mojega strica Younga Jika Leea in nas povabil v svojo cerkev. Vsak od desetih članov naše družine je pripadal drugi cerkvi, zato smo bili srečni, da smo našli resnico, in smo želeli govoriti o sreči, ki smo jo našli v evangeliju Jezusa Kristusa, potem ko smo se krstili.
Od vseh nas je bil oče najbolj navdušen, da je resnico spoznal in o njej govoril. Imel je navado, da je vsak dan vstal zgodaj zjutraj, da je več kot dve uri preučeval svete spise. Po službi je skoraj vsak dan z misijonarji obiskal našo družino, prijatelje in sosede. Sedem mesecev po našem krstu je triindvajset družinskih članov in sorodnikov postalo članov Cerkve. Temu je sledil čudež, da smo v naslednjem letu zaradi očetovih misijonarskih prizadevanj videli, kako se je krstilo sto trideset ljudi.
Zanj je bila pomembna tudi družinska zgodovina in dopolnil je osem rodov naših prednikov. Od takrat so se sadovi naše družinske spreobrnitve, ki jih je začel moj štirinajstletni brat, pomnožili na neštete načine, ne le med živimi, ampak tudi med mrtvimi. Naša družinska veja z nadgrajevanjem očetovega dela in drugih sedaj obsega dvaintrideset rodov, za številne veje pa zdaj zaključujemo tempeljsko delo. Danes se čudim in čutim veliko radost, ko povezujem naše prednike in naše potomce.
Predsednik Gordon B. Hinckley je v ohijskem templju Columbus zabeležil podobno izkušnjo:
»Ko sem sedel v templju in premišljeval o življenjih [svojega pradeda, deda in očeta], sem se uzrl na svojo hči, njeno hči /.../ in na njene otroke, svoje pravnuke. Nenadoma sem spoznal, da stojim točno sredi teh sedmih rodov - treh pred mano in treh za mano.
V tisti sveti in posvečeni hiši me je prešinil občutek velike dolžnosti, da je na meni, da vse, kar sem od prednikov prejel v dediščino, predam rodovom, ki so sedaj prišli za mano.«2
Vsi smo sredi večne družine. Naša vloga je lahko prelomnica, na kateri lahko na pozitivne ali negativne načine pride do pomembnih sprememb. Predsednik Hinckley je nadaljeval: »Nikoli si ne dopustite , da bi v verigi svojih rodov postali šibki člen.«3 Vaša zvestoba v evangeliju bo okrepila vašo družino. Kako lahko poskrbimo, da bomo v svoji večni družni močni člen?
Nekaj mesecev po krstu sem nekega dne slišal nekaj članov, ki so v cerkvi kritizirali drug drugega. Zelo sem bil razočaran. Šel sem domov in očetu povedal, da morda ne bom šel več v cerkev. Težko je bilo gledati člane, ki so druge tako kritizirali. Oče me je, potem ko me je poslušal, poučil, da je bil evangelij obnovljen in da je popoln, da pa člani še niso, niti on niti jaz. Odločno je rekel: »Ne izgubi vere zaradi ljudi okrog sebe, ampak vzpostavi trden odnos z Jezusom Kristusom. Ne oziraj se naokrog, oziraj se navzgor!«
Modri očetov nasvet - oziraj se k Jezusu Kristusu - mi krepi vero, kadar se v življenju soočam z izzivi. Učil me je, kako naj uporabim Kristusove nauke, kot v naslednjih besedah: »K meni se ozirajta v vsaki misli; ne dvomita, ne bojta se.«4
Ko sem predsedoval washingtonskemu misijonskemu področju Seattle, je deževalo veliko dni v letu. Kljub temu je bilo misijonarjem naročeno, naj gredo ven in oznanjajo v dežju. Imel sem jim navado reči: »V dežju pojdite ven, poglejte v nebo, odprite usta in pijte! Ko se boste ozrli navzgor, boste okrepljeni, da boste odprli usta, in z vsakim govorili brez vsakršnega strahu.« To je bila zanje simbolična lekcija, da so se ozirali navzgor, ko so se soočali z izzivi, celo po misijonu. Prosim, tega ne poskušajte na onesnaženih področjih!
Medtem ko sem še vedno služil na misijonskem področju Seattle, me je po telefonu poklical najstarejši sin Sunbeam, ki je pianist. Rekel je, da ima privilegij igrati v Carnagie Hallu v New Yorku, ker je zmagal na mednarodnem tekmovanju. Bili smo tako srečni in zelo navdušeni zanj. Tistega večera pa je moja žena, ko je hvaležna molila, spoznala, da ne bova mogla priti na njegov nastop, in nebeškemu Očetu rekla nekaj podobnega: »Nebeški Oče, hvaležna sem za blagoslov, ki si ga dal Sunbeamu. Mimogrede, žal mi je, da ne morem tja. Lahko bi šla, če bi ta blagoslov dal bodisi pred bodisi po tem misijonu. Ne pritožujem se, vendar občutim malce obžalovanja.«
Brž ko je s to molitvijo zaključila, je zaslišala jasen glas: »Ker ti ne moreš iti, je bil ta privilegij dan tvojemu sinu. Ali bi raje zamenjala?«
Žena je bila presenečena. Vedela je, da bodo otroci blagoslovljeni zaradi zvestega dela njihovih staršev v Gospodovem kraljestvu, vendar je prvič svojo vlogo razumela tako jasno. Takoj mu je odgovorila: »Ne, ne, v redu je, da ne grem. Naj ima to čast on.«
Dragi bratje in sestre, ni nam lahko prepoznati ljubezni nebeškega Očeta, ko se naokrog oziroma s posvetnimi očmi, ker najprej vidimo nevšečnost, izgubo, bremena ali osamljenost. Po drugi strani pa vidimo neizmerne blagoslove, ko se oziramo navzgor. Gospod je razodel, da je, takrat ko od Boga prejmemo kakšen blagoslov, to zaradi poslušnosti tistemu zakonu, na katerem temelji.5 Vsi tisti pa, ki se podajate na kakršno koli Božje služenje, vedite, da ste trdna vez za velike blagoslove za tiste pred vami in rodove za vami.
Danes sem hvaležen, ko vidim številne družinske člane zvesto hoditi po poti zavez, toda žalosten, ko si predstavljam kakšen prazen sedež poleg nas. Starešina M. Russell Ballard je rekel: »Če se boste odločili, da boste postali nedejavni ali da boste obnovljeno Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni zapustili, kam boste šli? Kaj boste počeli? Odločitev, da ’ne boste več hodili’ s člani Cerkve in Gospodovimi izvoljenimi voditelji, bo imela dolgoročne posledice, ki jih ni vedno moč videti takoj sedaj.«6 Predsednik Thomas S. Monson nas je spodbudil: »Da bi se vedno odločali za težji prav namesto za lažji narobe.«7
Nikoli ni prepozno, da se ozremo k Jezusu Kristusu. Vedno vas čaka odprtih rok. Rodovi pred nami in za nami se zanašajo, da bomo sledili Kristusu, zato da bomo lahko večna Božja družina.
Ko so me razrešili poklica kolskega predsednika, so bili moji sinovi navdušeni, da bodo z mano preživeli več časa. Tri tedne kasneje sem bil poklican za sedemdeseterega. Sprva sem mislil, da bodo nemara razočarani, toda najmlajši sin je ponižno odgovoril: »Očka, ne skrbi. Smo večna družina.« Kako preprosta in jasna resnica je bila to! Malce me je bilo strah, ker sem se naokrog oziral najprej na to življenje, toda moj sin je bil srečen, ker se ni oziral naokrog, ampak se je oziral navzgor z očmi, uprtimi v večnost in Gospodove namene.
Ni se vedno lahko ozirati navzgor, če starši nasprotujejo evangeliju, če ste član majhne cerkvene enote, če zakonec ni član, če ste še vedno samski, čeprav ste se po najboljših močeh trudili, da bi se poročili, če se je otrok oddaljil od cerkve, če ste starši samohranilci, če imate telesne ali čustvene težave, če ste žrtev naravne nesreče itn. V takšnih težkih časih se oklenite vere. H Kristusu se ozirajte za moč, ravnovesje in ozdravitev. Zaradi moči odkupne daritve Jezusa Kristusa se bo vse skupaj izšlo v [vaše] dobro.8
Pričujem, da je Jezus Kristus naš Odrešenik in Odkupitelj. Ko sledimo živemu preroku, predsedniku Thomasu S. Monsonu, se oziramo k Jezusu Kristusu. Ko vsak dan molimo in preučujemo svete spise ter vsak teden iskreno vzamemo zakrament, dobimo moč, da se vedno oziramo k njemu. Srečen sem, da sem član te Cerkve in da pripadam večni družini. O tem čudovitem evangeliju rad spregovorim z drugimi. To, da druge povabimo, naj pridejo h Kristusu, je naš namen, ta namen pa lahko uresničimo, če se oziramo k Jezusu. O tem ponižno pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.