Pripravite pot
Aronovo in Melkizedekovo duhovništvo sta, čeprav sta jima dodeljeni različni poslanstvi in polnomočji, v odrešenjskem delu neločljiva družabnika.
Ko sem bil star trideset let, sem začel delati za neko trgovsko verigo v Franciji. Nekega dne me je predsednik podjetja, dober človek druge vere, poklical v svojo pisarno. Presenetil me je z vprašanjem: »Pravkar sem izvedel, da ste duhovnik v vaši cerkvi. Je to res?«
Odgovoril sem: »Da, to je res: Imam duhovništvo.«
Odgovor mu je vidno zbudil zanimanje, zato je povprašal: »Ampak, ali ste študirali teološki seminar?
»Seveda,« sem odgovoril, »med štirinajstim in osemnajstim letom, in seminarske lekcije sem preučeval skoraj vsak dan!« Skoraj je padel s stola.
Na moje veliko presenečenje me je čez nekaj tednov spet poklical v pisarno, da bi mi ponudil službo generalnega direktorja v enem od združenih podjetij. Bil sem osupel in izrazil sem zaskrbljenost, da sem premlad in neizkušen, da bi prevzel tako pomembno odgovornost. Z dobrohotnim nasmeškom je rekel: »To je nemara res, vendar ni važno. Poznam vaša načela in vem, kaj ste se v vaši cerkvi naučili. Potrebujem vas.«
O tem, kaj sem se naučil v Cerkvi, je imel prav. Leta, ki so sledila, so bila polna izzivov in ne vem, če bi sploh lahko uspeval brez izkušenj, ki sem si jih pridobil s služenjem v Cerkvi od takrat, ko sem bil fant.
Bil sem blagoslovljen, da sem odraščal v majhni veji. Ker nas je bilo malo, smo bili mladi pozvani, da dejavno sodelujemo na vseh področjih v veji. Bil sem zelo zaposlen in sem se rad počutil koristnega. Ob nedeljah sem služil pri zakramentni mizi, v duhovniškem zboru in deloval v različnih drugih poklicih. Med tednom sem pogosto spremljal očeta in druge odrasle duhovniške brate, ko smo imeli hišno poučevanje članov, tolažili bolne in trpeče ter pomagali tistim v stiski. Nikomur se ni zdelo, da sem premlad za služenje ali celo za vodenje. Meni se je vse zdelo običajno in naravno.
Služenje, ki sem ga opravljal v tistih najstniških letih, mi je okrepilo pričevanje in življenje zasidralo v evangeliju. Okrog mene so bili dobri in sočutni možje, ki so bili odločeni, da bodo duhovništvo uporabljali za blagoslavljanje življenj drugih. Hotel sem biti kakor oni. V služenju z njimi sem se veliko bolj, kot sem se takrat zavedal, naučil biti voditelj v Cerkvi in tudi v svetu.
Nocojšnjemu sestanku prisostvuje ali ga posluša veliko mladeničev z Aronovim duhovništvom. Ko pogledam to občinstvo, vas veliko vidim sedeti poleg zrelih mož, morda vaših očetov, dedov, starejših bratov ali duhovniških voditeljev - vsi so bratje v Melkizedekovem duhovništvu. Imajo vas radi in nocoj so večinoma prišli sem, da bi bili z vami.
To zborovanje rodov nudi čudovito vizijo enotnosti in bratstva, ki obstajata med obema Božjima duhovništvoma. Aronovo in Melkizedekovo duhovništvo sta, čeprav sta jima dodeljeni različni poslanstvi in polnomočji, v odrešenjskem delu neločljiva družabnika. Hodita z roko v roki in močno potrebujeta drug drugega.
Popoln vzor tesnega odnosa, ki obstaja med obema duhovništvoma, najdemo v odnosu med Jezusom in Janezom Krstnikom. Ali si človek sploh lahko zamisli Janeza Krstnika brez Jezusa? Kakšno bi bilo Odrešenikovo delovanje brez priprav, ki jih je opravil Janez?
Janezu Krstniku je bilo dano eno najplemenitejših poslanstev, kar jih je kdaj obstajalo: »pripravit Gospodovo pot«,1 ga krstiti z vodo in pripraviti ljudi, da ga bodo sprejeli. Ta »pravičen in svet mož«,2 ki je bil posvečen v nižje duhovništvo, se je popolnoma zavedal tako pomembnosti kakor omejitev svojega poslanstva in polnomočja.
Ljudje so se zgrinjali k Janezu, da bi ga poslušali in da bi jih krstil. Upravičeno je bil spoštovan in cenjen kot Božji človek. Ko pa se je pojavil Jezus, se je Janez ponižno podredil večjemu od sebe in rekel: »Jaz krščujem v vodi, med vami pa stoji on, /…/ ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«3
Jezus Kristus, Očetov edinorojeni, ki je imel višje duhovništvo, pa je ponižno priznal Janezovo polnomočje. Odrešenik je o njem rekel: »Med rojenimi od žená ni bil obujen večji od Janeza Krstnika.«4
Samo pomislite, kaj bi se zgodilo v naših duhovniških zborih, če bi bili odnosi med brati obeh duhovništev navdihnjeni z vzorcem, ki sta ga vpeljala Jezus in Janez Krstnik. Moji mladi bratje Aronovega duhovništva, vaša vloga je kot Janezova, da pripravite pot5 za veliko delo Melkizedekovega duhovništva. To delate na veliko različnih načinov. Izvajate krstno in zakramentno uredbo. Ljudi pomagate pripraviti za Gospoda z oznanjanjem evangelija, tako da vsakega člana obiščete na domu6 in bdite nad cerkvijo.7 Z zbiranjem postnih darovanj nudite pomoč revnim in tistim v stiski ter sodelujete v skrbi za cerkvene zgradbe za bogoslužje in druge posvetne vire. Vaša vloga je pomembna, potrebna in sveta.
Moji odrasli bratje, bodisi ste očetje, škofje, svetovalci v Mladeničih ali preprosto bratje z Melkizedekovim duhovništvom, Odrešenikovemu vzoru lahko sledite tako, da se obrnete na brate, ki imajo nižje duhovništvo, in jih povabite, naj delajo z vami. V resnici to povabilo prihaja od samega Gospoda. Rekel je, naj s seboj vzamete tiste, ki so posvečeni v nižje duhovništvo, in jih pošljite pred seboj, da se bodo dogovorili za srečanja in pripravili pot in da bodo šli na srečanja, na katera vi ne morete.8
Ko svoje mlajše brate povabite, naj pripravijo pot, jim pomagate prepoznati in spoštovati sveto polnomočje, ki ga imajo. S tem jim pomagate pripraviti njihovo pot, ko se pripravljajo na dan, ko bodo prejeli in izvajali višje duhovništvo.
Dovolite, da vam povem resnično zgodbo o Alexu, tihem, zamišljenem in bistrem mladem duhovniku. Alexa je neko nedeljo škof našel samega v razredu v stanju hude stiske. Fant mu je pojasnil, kako boleče težko mu je hoditi v cerkev brez očeta, ki ni član. Potem je v solzah rekel, da bi bilo zanj verjetno bolje, da bi Cerkev zapustil.
Škof je iskreno zaskrbljen za tega fanta nemudoma zbral oddelčni svèt, da bi Alexu pomagali. Njegov načrt je bil preprost: da bi Alexa obdržali dejavnega in mu pomagali, da bi razvil globoko pričevanje o evangeliju, so ga morali »obdati z dobrimi ljudmi in mu dati pomembne zadolžitve«.
Duhovniški bratje in vsi oddelčni člani so se hitro zbrali okrog Alexa, mu povedali, da ga imajo radi, in mu izrazili podporo. Voditelj skupine visokih duhovnikov, mož velike vere in ljubezni, je bil izbran za njegovega družabnika pri hišnem poučevanju. Člani škofovstva so ga vzeli pod okrilje in postal je njihov najbližji družabnik.
Škof je rekel: »Alexu smo naložili delo. Pomagal je na porokah, na pogrebih, pri posvetitvah grobov, krstil je več novih članov, posvetil mladeniče v službe v Aronovem duhovništvu, mlade učil lekcije, učil z misijonarji, odklepal zgradbo za konference in jo pozno zvečer po konferencah zaklepal. Izvajal je projekte služenja, me spremljal na obiskih ostarelih članov v hospicih, govoril na zakramentnih sestankih, dajal zakrament bolnim v bolnišnicah ali na domu in postal eden od zelo majhne peščice ljudi, na katere sem se kot škof lahko popolnoma zanesel.«
Alex se je postopoma spreminjal. Njegova vera v Gospoda je rasla. Pridobil je zaupanje vase in v moč duhovništva, ki ga je imel. Škof je zaključil: »Alex je bil in bo vedno eden mojih največjih blagoslovov v času, ko sem bil škof. Kakšen privilegij je bilo druženje z njim! Iskreno verjamem, da noben mladenič na misijon ni šel bolj pripravljen s svojim duhovniškim služenjem.«9
Moji dragi škofje, v vaši posvetitvi in oddelitvi za škofe vaših oddelkov imate svete poklice, da služite kot predsedniki Aronovega duhovništva in duhovniških zborov. Zavedam se težkih bremen, ki jih nosite, vendar bi morali svojo dolžnost do teh fantov imeti za eno svojih najvišjih prioritet. Ne smete je zanemarjati ali svoje vloge v tej odgovornosti poveriti drugim.
Prosim vas, da pomislite na vsakega mladega brata z Aronovim duhovništvom v svojem oddelku. Nihče od njih se nikoli ne bi smel počutiti prezrt ali nekoristen. Ali imate fanta, ki bi mu vi in drugi duhovniški bratje lahko pomagali? Povabite ga, naj služi z vami. Prepogosto poskušamo fante zabavati in jih postavljamo v vlogo opazovalcev, medtem ko njihova vera in ljubezen do evangelija najbolj dozorita s poveličanem njihovega poklica. Z dejavnim sodelovanjem v odrešenjskem delu se bodo povezali z nebesi in se zavedli svojega božanskega potenciala.
Aronovo duhovništvo je več kakor le starostna skupina, program poučevanja ali dejavnosti oziroma celo izraz, ki označuje fante v Cerkvi. To je moč in polnomočje za sodelovanje v velikem delu, povezanim z reševanjem duš - tako duš tistih fantov, ki ga imajo, kakor duš tistih, ki jim služijo. Postavimo Aronovo duhovništvo na njegovo zakonito mesto, izvoljeni kraj - kraj služenja, priprav in dosežkov za vse mladeniče Cerkve.
Vas, dragi bratje Melkizedekovega duhovništva, vabim, da okrepite bistveno povezavo, ki združuje ti dve Božji duhovništvi. Mlade v vašem Aronovem duhovništvu pooblastite, naj pred vami pripravijo pot. Z zaupanjem jim recite: »Potrebujemo vas.« Za vas, mlade brate z Aronovim duhovništvom, molim, da boste, ko boste služili s starejšimi brati, slišali Gospodov glas, ki vam bo govoril, da ste blagoslovljeni, ker boste delali velike stvari. In poslani ste, kot je bil Janez, pripravit pot pred Gospodom.10 V imenu Jezusa Kristusa, amen.