Največji med vami

predsednik Dieter F. Uchtdorf

drugi svetovalec v Prvem predsedstvu

Največje Božje plačilo pripada tistim, ki služijo, ne da bi plačilo pričakovali.

Moji dragi bratje, dragi prijatelji, kako hvaležen sem, da sem z vami na tem navdihujočem svetovnem duhovniškem sestanku! Predsednik Monson, hvala za vaše sporočilo in blagoslov. Vaše besede navodil, nasveta in modrosti se nam bodo vselej vtisnile v srce. Imamo vas radi in vas podpiramo in vedno molimo za vas. Resnično ste Gospodov prerok. Ste predsednik. Podpiramo vas, radi vas imamo.

Pred skoraj dvema desetletjema je bil posvečen španski tempelj v Madridu in je začel služiti kot sveta Gospodova hiša. S Harriet se tega dobro spomniva, ker sem tedaj služil v predsedstvu evropskega področja. Z veliko drugimi smo porabili nešteto ur, da smo poskrbeli za podrobnosti načrtovanja in organizacije dogodkov, ki so se končali s posvetitvijo.

Ko se je bližal datum posvetitve, sem opazil, da še nisem prejel vabila na dogodek. To je bilo nekoliko nepričakovano. Navsezadnje sem bil po svoji dolžnosti kot predsednik področja v veliki meri udeležen v tem tempeljskem projektu in sem čutil, da je deloma moj.

Harriet sem vprašal, če je videla vabilo. Ni ga.

Minevali so dnevi in moja zaskrbljenost je naraščala. Spraševal sem se, če se je najino vabilo izgubilo - mogoče je bilo zakopano pod blazinami najine zofe. Mogoče se je znašlo med reklamno pošto in je bilo vrženo stran. Sosedje so imeli radovednega mačka, ki sem ga celo začel sumničavo opazovati.

Končno sem bil prisiljen sprejeti dejstvo: nisem povabljen.

Toda kako je bilo to mogoče? Ali sem koga užalil? Ali je nekdo preprosto predpostavljal, da je za naju pot predolga? So name pozabili?

Naposled sem spoznal, da ta način razmišljanja vodi tja, kjer nisem hotel prebivati.

S Harriet sva se opomnila, da pri posvetitvi templja ne gre za naju. Ni šlo za to, kdo si je zaslužil, da bi bil povabljen, oziroma kdo si ni. In ni šlo za najina čustva ali najin občutek upravičenosti.

Šlo je za posvetitev svete zgradbe, templja najvišjega Boga. To je bil dan radosti za člane Cerkve v Španiji.

Če bi bil povabljen, bi šel z velikim veseljem. Toda ker nisem bil povabljen, moja radost ni bila nič manjša. S Harriet sva se od daleč veselila z najinimi prijatelji, ljubimi brati in sestrami. Boga sva za ta čudoviti blagoslov doma v Frankfurtu slavila prav tako navdušeno, kot bi ga v Madridu.

Sinova groma

Med dvanajsterimi, ki jih je Jezus poklical in posvetil, sta bila brata, Jakob in Janez. Ali se spomnite vzdevka, ki jima ga je dal?

Sinova groma (Boanergés)¹.

Takšnega vzdevka ne dobite brez zanimive zgodbe. Na žalost sveti spisi ne ponujajo kaj dosti pojasnila o izvoru vzdevka. Vendar dobimo bežen vpogled v Jakobov in Janezov značaj. To sta bila ista dva brata, ki sta predlagala, da bi na samarijsko vas priklicala ogenj z neba, ker jih niso sprejeli.²

Jakob in Janez sta bila ribiča - verjetno nekoliko neotesana - vendar predpostavljam, da sta dobro poznala sile narave. Zagotovo sta bila moža dejanj.

Ob neki priložnosti sta, ko se je Odrešenik odpravljal na svojo zadnjo pot v Jeruzalem, k njemu pristopila s posebno prošnjo - takšno, ki je bila nemara vredna njunega vzdevka.

»Želiva, da nama storiš, kar te bova prosila,« sta rekla.

Lahko si predstavljam, da se jima je Jezus nasmehnil, ko je odgovoril: »Kaj hočeta, da vama storim?«

»Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.«

Odrešenik ju je izzval, naj malo bolj razmislita o tem, za kar prosita, in rekel: »Dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«³³

Drugače rečeno, v nebeškem kraljestvu časti ne morete dobiti s kampanjo. Niti svoje poti do večne slave ne morete doseči s »poslovnim kosilom«.

Ko je drugih deset apostolov slišalo za to prošnjo Sinov groma, niso bili preveč veseli. Jezus je vedel, da ima malo časa, in ker je videl spor med tistimi, ki naj bi nadaljevali njegovo delo, ga je moralo skrbeti.

Dvanajsterim je spregovoril o naravi moči in kako ta vpliva na tiste, ki jo iščejo in jo imajo. »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje,« je rekel, »gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo.«

Skoraj lahko vidim Odrešenika, kako z neskončno ljubeznijo gleda obraze tistih zvestih in vernih učencev. Skorajda lahko slišim njegov roteči glas: » Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«⁴

V Božjem kraljestvu veličina in vodenje pomenita videti druge takšne, kot resnično so - kot jih vidi Bog - in jim potem pomagati in služiti. Pomeni veseliti se s tistimi, ki so veseli, jokati s tistimi, ki so žalostni, spodbujati tiste v stiski in ljubiti bližnje, kot nas ljubi Kristus. Odrešenik ljubi vse Božje otroke ne glede na njihove družbeno-gospodarske okoliščine, raso, jezik, politično usmeritev ali narodnost. In tudi mi bi jih morali!

Največje Božje plačilo pripada tistim, ki služijo, ne da bi plačilo pričakovali. Pripada tistim, ki služijo brez fanfar; tistim, ki tiho iščejo načine, da bi pomagali drugim; tistim, ki drugim služijo preprosto zato, ker ljubijo Boga in Božje otroke.⁵

Naj vam ne stopi v glavo

Kmalu po tem, ko sem postal novo poklicani generalni voditelj, sem imel privilegij, da sem predsednika James E. Fausta spremljal na reorganizacijo kola. Ko sem naju z avtomobilom peljal na najino zadolžitev v lepem južnem Utahu, je predsednik Faust prijazno izkoristil čas, da me je usposabljal in učil. Ene lekcije ne bom nikoli pozabil. Rekla je: »Člani cerkve so do generalnih voditeljev dobri. Z vami bodo ravnali prijazno in o vas govorili lepo. Potem je za trenutek premolknil in rekel: »Dieter, za to vedno hvaležni, vendar naj vam ne stopi v glavo.«

Ta pomembna lekcija o cerkvenem služenju se nanaša na vsakega duhovniškega brata v vsakem zboru Cerkve. Nanaša se na vse nas v tej Cerkvi.

Ko je predsednik J. Reuben Clark svetoval tistim, ki so bili poklicani na vodilne cerkvene položaje, jim je rekel, naj ne pozabijo pravila številka šest.

Kdo bi nedvomno vprašal: »Kaj je pravilo številka šest?«

»Ne jemljite se tako presneto resno,« bi rekel on.

Seveda je to vodilo k dodatnemu vprašanju: »Kakšnih je drugih pet pravil?«

Predsednik Clark bi z iskrico v očeh rekel: »Ni jih.«⁶

Da bi bili učinkoviti cerkveni voditelji, se moramo naučiti naslednje odločilne lekcije: pri vodenju v Cerkvi ne gre toliko za usmerjanje drugih kot za našo pripravljenost, da Bog usmerja nas.

Poklici kot priložnosti za služenje

Kot sveti najvišjega Boga se moramo v vsem spomniti revnih in pomoči potrebnih, bolnih in trpečih, kajti ta, ki tega ne dela, ni njegov učenec⁷. Priložnosti, da delamo dobra dela in služimo drugim, so brezmejne. Najdemo jih lahko v svojih skupnostih, v svojih oddelkih in vejah in zagotovo pri sebi doma.

Poleg tega so vsakemu članu Cerkve dane določene uradne priložnosti za služenje. Te priložnosti imenujemo »poklici« - izraz, ki naj bi nas spomnil, kdo je tisti, ki nas pokliče k služenju. Če na svoje poklice gledamo kot na priložnosti, da Bogu in drugim služimo z vero in ponižnostjo, bo vsako služenje korak na poti učenca. Tako Bog ne gradi le svoje Cerkve, temveč gradi tudi svoje služabnike. Cerkev je zasnovana tako, da nam pomaga, da bi postali pravi in zvesti Kristusovi učenci, dobri in plemeniti Božji sinovi in hčere. To se ne dogaja samo, ko hodimo na sestanke in poslušamo govore, temveč ko gremo preko sebe in služimo. Tako postanemo »veliki« v Božjem kraljestvu.

Poklice sprejmemo dobrovoljno, ponižno in hvaležno. Ko smo teh poklicev razrešeni, spremembo sprejmemo z isto dobrovoljnostjo, ponižnostjo in hvaležnostjo.

V Božjih očeh noben poklic v kraljestvu ni pomembnejši od drugega. Naše služenje - naj bo veliko ali majhno - nam prečisti duha, odpre nebeške zapornice in sprosti Božje blagoslove, ne samo na tiste, ki jim služimo, temveč tudi na nas. Ko pomagamo drugim, lahko s ponižno samozavestjo vemo, da Bog naše služenje priznava z odobravanjem in zadovoljstvom. Smehlja se nam, ko darujemo ta iskrena dejanja sočutja, še posebej dejanja, ki jih drugi ne vidijo in ne opazijo.⁸

Vsakič, ko se razdajamo, naredimo korak bližje, da bi postali dobri in pravi učenci tistega, ki je dal vse za nas.

Od predsedovanja do parade

Brat Myron Richins je ob sto petdeseti obletnici prihoda pionirjev v Dolino Slanega jezera služil kot kolski predsednik v Heneferju v Utahu. Proslava je vključevala uprizoritev pohoda pionirjev skozi njegovo mesto.

Predsednik Richins je dejavno sodeloval pri načrtovanju proslave in se je udeležil veliko sestankov z generalnimi voditelji in drugimi, da so razpravljali o pripravah. Imel je polne roke dela.

Tik pred dejansko proslavo pa so kol predsednika Richinsa reorganizirali, on pa je bil kot predsednik razrešen. Naslednjo nedeljo se je udeležil oddelčnega duhovniškega sestanka, ko so voditelji prosili za prostovoljce, da bi pomagali na proslavi. Predsednik Richins je poleg drugih dvignil roko in dobil navodila, naj se obleče v delovno obleko in pripelje svoj tovornjak in lopato.

Naposled je nastopilo jutro velikega dogodka in predsednik Richins se je zglasil na prostovoljni dolžnosti.

Le nekaj tednov prej je bil vpliven sodelavec pri načrtovanju in nadzorovanju tega velikega dogodka. Tistega dne pa je bilo njegovo delo, da na paradi hodi za konji in čisti za njimi.

Predsednik Richins je to delal z veseljem.

Razumel je, da ena vrsta služenja ni več kot druga.

Poznal in udejanjal je Odrešenikove besede: »Največji med vami bodi vaš strežnik.«⁹

Na poti učenca ravnajte prav

Včasih si kot Sinova groma želimo ugledne položaje. Prizadevamo si za priznanje. Prizadevamo si za vodenje in da bi bilo naše sodelovanje vredno spomina.

Nič ni narobe, da hočemo služiti Gospodu, toda ko si v Cerkvi prizadevamo za vpliv v svojo korist - da bi prejeli hvalo in občudovanje ljudi - imamo svoje plačilo. Če nam hvala drugih »stopi v glavo«, bo ta hvala naše plačilo.

Kaj je najpomembnejši poklic v Cerkvi? To je tisti, ki ga imate trenutno. Ne glede na to, kako je poklic, ki ga sedaj imate, nemara videti ponižen ali ugleden, je tisti, ki vam ne bo omogočil samo tega, da povzdignete druge, temveč tudi, da postanete Božji človek, za kakršnega ste bili ustvarjeni.

Moji dragi prijatelji in bratje v duhovništvu, privzdignite, kjer stojite!

Pavel je Filipljane učil: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.«¹⁰

Častno služenje

Prizadevanje za čast in slavo v Cerkvi za ceno pravega in ponižnega služenja drugim je Ezavova kupčija.¹¹ Dobimo lahko posvetno plačilo, vendar za visoko ceno - izgubo nebeškega odobravanja.

Posnemajmo vzor našega Odrešenika, ki je bil krotak in ponižen, ki si ni prizadeval za hvalo ljudi, temveč da bi izpolnjeval Očetovo voljo.¹²

Drugim služimo ponižno - s prizadevnostjo, hvaležnostjo in spoštovanjem! Čeprav se naše služenje morda zdi skromno, preprosto oziroma majhne vrednosti, bodo tisti, ki drugim pomagajo prijazno in sočutno, nekega dne vrednost svojega služenja spoznali po večni in blagoslovljeni milosti Vsemogočnega Boga.¹³

Moji dragi bratje, dragi prijatelji, da bi o teh pomembnih lekcijah cerkvenih voditeljev in duhovnikov premišljevali, jih razumeli in po njih živeli! »Največji med vami bodi vaš strežnik.« Tako molim in vas blagoslavljam v svetem imenu našega Učenika, našega Odkupitelja, in sicer Jezusa Kristusa, amen.