Svarilni glas
Medtem ko dolžnost do svarjenja zlasti močno čutijo preroki, je to dolžnost, ki jo imajo tudi drugi.
Prerok Ezekiel se je rodil približno dve desetletji prej, preden je Lehi z družino zapustil Jeruzalem. Ezekiel je bil leta 597 pr. Kr. pri petindvajsetih letih eden številnih, ki jih je Nebukadnezar zasužnjene odpeljal v Babilon, in kolikor lahko povemo, je tam preživel preostanek svojega življenja.1 Bil je iz Aronovega duhovniškega rodu in je, ko je bil star trideset let, postal prerok.2
Ko je Jahve pooblastil Ezekiela, je uporabil metaforo stražarja.
»Ko [stražar] vidi, da prihaja meč nad deželo, zatrobi v rog in opozori ljudstvo:
Če kdo sliši glas roga, pa se ne zmeni zanj in pride meč in ga pobere: tedaj je njegova kri nad njegovo glavo.«3
Če pa po drugi strani »stražar vidi, da prihaja meč, a ne zatrobi v rog in ne opozori ljudstva, in pride meč in pobere koga izmed njih, /.../ a njegovo kri bom terjal iz stražarjevih rok«.4
Jahve je nato, govoreč neposredno Ezekielu, izjavil: »Tebe, sin človekov, sem postavil za stražarja Izraelovi hiši. Kadar slišiš besedo iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu!«5 Svarilo naj bi odvračalo od greha.
»Če porečem krivičnežu: ‘Krivičnež, zagotovo umreš!’ pa ne govoriš, da bi posvaril krivičneža zaradi njegove poti, umre ta krivičnež zaradi svoje krivičnosti, a njegovo kri bom terjal iz tvojih rok.
Če pa posvariš krivičneža, naj se spreobrne od svoje poti, pa se ne spreobrne od svoje poti, umre zaradi svoje krivičnosti, ti pa si si rešil življenje. /.../
Če pa krivičnemu rečem: ‘Zagotovo boš umrl!’ pa se spreobrne od svojega greha ter ravna po pravu in pravičnosti. /.../
Nobeden njegovih grehov, ki jih je zagrešil, ne bo ostal v spominu proti njemu. Ker je ravnal po pravu in pravičnosti, bo zagotovo živel.«6
Zanimivo je, da to svarilo velja tudi za pravične. »Če rečem pravičnemu, da bo zagotovo živel, pa se zanaša na svojo pravičnost in ravna krivično, ne bo nobeno njegovih pravičnih del ostalo v spominu. Zavoljo hudobije, ki jo počne, bo umrl.«7
Ko Bog roti svoje otroke, Ezekielu reče: » Reci jim: Kakor jaz živim, govori Gospod Bog, nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi. Vrnite se, vrnite s svojih hudobnih poti! Zakaj hočete umreti, Izraelova hiša?«8
Nebeški Oče in Odrešenik si, daleč od tega, da bi obsojala, prizadevata za našo srečo in nas rotita, naj se pokesamo, ker se dobro zavedata, da »hudobija ni bila nikoli sreča«9 [in nikoli ne bo]. Zato Ezekiel in vsak prerok prej in potem, ki z vsem srcem govorijo Božjo besedo, svarijo vse, ki jih želijo, naj se odvrnejo od Satana, sovražnika njihovih duš, in »izberejo prostost in večno življenje preko velikega Posrednika vseh ljudi«.10
Medtem ko dolžnost do svarjenja zlasti močno čutijo preroki, je to dolžnost, ki jo imajo tudi drugi. Pravzaprav se za vsakega človeka, ki je bil posvarjen, spodobi, da posvari bližnjega.11 Mi, ki smo prejeli znanje o velikem načrtu sreče - in slednjemu pripadajoče zapovedi - bi morali občutiti željo, da bi to znanje predajali, ker prinaša veliko spremembo tukaj in v večnosti. In če vprašamo: »Kdo je moj bližnji, ki bi ga moral posvariti?« bomo odgovor zagotovo našli v priliki, ki se začne: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike [in tako naprej].«12
Ko v tem kontekstu premišljujemo o priliki o dobrem Samarijanu, nas to spomni, da je bilo vprašanje »kdo je moj bližnji?« povezano z dvema velikima zapovedma: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.«13 Motivacija za to, da povzdignemo svarilni glas, je ljubezen – ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Svariti pomeni, da nam je mar. Gospod naroča, naj to naredimo blago in krotko14 in s prigovarjanjem, z veliko potrpežljivostjo, prijaznostjo in z nehlinjeno ljubeznijo .15 Lahko je nujno, kot takrat, ko posvarimo otroka, naj ne steguje roke nad ogenj. Biti mora jasno in včasih odločno. Svarilo lahko občasno zavzame obliko graje, kadar nas k temu pripravi Sveti Duh,16 vedno pa mora biti zakoreninjeno v ljubezni. Pričuje, na primer, o ljubezni, ki spodbuja služenje in požrtvovalnost naših misijonarjev.
Ljubezen bi starše gotovo primorala, da bi posvarili svoje najbolj »bližnje« – svoje lastne otroke. To pomeni učiti in pričevati o evangelijskih resnicah. To pomeni otroke učiti Kristusov nauk: vero, kesanje, krst in dar Svetega Duha.17 Gospod starše opominja, da jim je zapovedal, naj svoje otroke vzgajajo v luči in resnici.18
Bistveni element starševske dolžnosti svarjenja ni le, da prislikajo pogum jemajoče posledice greha, temveč tudi radost poslušnega spolnjevanja zapovedi. Spomnite se Enóševih besed o tem, kaj ga je vodilo, da je iskal Boga, prejel odpuščanje grehov in se spreobrnil:
»Glejte, v gozdove sem šel lovit živali; in besede, katere sem bil očeta pogosto slišal govoriti o večnem življenju in radosti svetih, so mi globoko potonile v srce.
In moja duša je gladovala; in pokleknil sem pred Stvaritelja in klical k njemu v silni molitvi in ponižni prošnji.«19
In Jezus se zaradi svoje neprimerljive ljubezni in skrbi za druge in njihovo srečo ni obotavljal s svarilom. Jezus je na začetku svojega delovanja »začel oznanjati in govoriti: ‘Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.’«20 Ker ve, da čisto vsaka pot ne vodi v nebesa, je zapovedal:
»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo skoznja;
kajti ozka so vrata in tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«21
Čas je posvetil grešnikom, rekoč: »K spreobrnjenju nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«22
Jezus pa je bil glede pisarjev, farizejev in saducejev nekompromisen in je njihovo hinavščino obsodil. Njegova svarila in zapovedi so bile neposredne: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo. To bi bilo treba storiti in ónega ne opustiti.«23 Jezusa zagotovo nihče ni obtožil, da teh pisarjev in farizejev ni ljubil – navsezadnje je trpel in umrl, da bi rešil tudi njih. Čeprav jih je ljubil, jim ni mogel dovoliti, da so ostajali v grehu, ne da bi jih jasno pograjal. Neki opazovalec je zapisal: »Jezus je svoje privržence učil delati, kar je delal sam: sprejeti vsakogar, vendar tudi učiti o grehu, kajti ljubezen narekuje, da ljudi posvarimo glede tega, kaj jim lahko škoduje.«24
Včasih se tiste, ki dvignejo svarilni glas, odslovi kot tiste, ki obsojajo. Kakor koli, paradoksalno je, da so tisti, ki trdijo, da je resnica relativna in da so moralni standardi vprašanje osebne preference, pogosto isti, ki nadvse ostro kritizirajo ljudi, ki ne sprejmejo trenutnih norm »pravilnega razmišljanja«. Neki pisatelj je to imenoval »kultura sramu«:
»V kulturi krivde veste, da ste dobri ali slabi po tem, kaj čutite po svoji vesti. V kulturi sramu veste, da ste dobri ali slabi po tem, kar o vas reče skupnost, bodisi vas spoštuje ali izloči. /.../ [V kulturi sramu] moralno življenje ni postavljeno na stalnici pravilnega in napačnega, temveč na stalnici vključenosti in izključenosti. /.../
Vsak je stalno negotov v moralnem sistemu, osnovanem na vključenosti in izključenosti. Ni stalnih standardov, samo spreminjajoča se sodba množice. To je kultura preobčutljivosti, pretiravanja in pogoste moralne panike, pri čemer se vsi čutijo primorane sodelovati. /.../
Kultura krivde je lahko stroga, vendar vsaj lahko sovražite greh in imate vseeno radi grešnika. Sodobna kultura sramu baje ceni vključevanje in strpnost, vendar je lahko čudno nemilostna do tistih, ki ne soglašajo, in do tistih, ki ne ustrezajo.«25
V nasprotju s tem je »[skala] našega Odkupitelja«26, trden in stalen temelj pravice in vrline. Koliko bolje je imeti nespremenljivi Božji zakon, po katerem se lahko odločamo za svojo usodo, kakor biti talec nepredvidljivih pravil in srda drhali družbenih medijev! Koliko bolje je poznati resnico, kakor da nas »premetava in kot valove razburka vsak veter nauka«!27 Koliko bolje se je pokesati in biti dorasel evangelijskemu merilu, kakor se pretvarjati, da ni nobenega prav in narobe, ter pešati v grehu in obžalovanju!
Gospod je izjavil, da bo svarilni glas namenjen vsem ljudem po ustih njegovih učencev, ki jih je izvolil v teh poslednjih dneh.28 Kot stražarji in učenci ne moremo biti nevtralni glede te odličnejše poti.29 Kot Ezekiel ne moremo gledati, kako nad deželo prihaja meč, in »ne zatrobiti v rog«.30 S tem ne pravim, da bi morali butati na vrata bližnjih ali stati na javnem mesu in klicati: »Pokesajte se!« Resnično, ko o tem premišljujete, imamo v obnovljenem evangeliju tisto, kar ljudje resnično hočejo globoko v sebi. Zato svarilni glas v glavnem ni le vljuden, temveč s psalmistovo besedno zvezo radostni hrup.31
Hal Boyd, oblikovalec javnega mnenja pri Deseret News, je navedel primer nesluženja, ki je neločljivo povezano s tem, da ostanemo tiho. Opazil je, da, medtem ko je ideja poroke še vedno zadeva »intelektualne razprave« med elitami ameriške družbe, poroka sama zanje ni zadeva razprave v praksi. »Elite se poročajo in ostanejo poročene in poskrbijo, da so njihovi otroci deležni koristi stabilne zakonske zveze. /.../ Težava pa je v tem, da navadno ne pridigajo tega, kar delajo.« Nočejo »se vsiljevati« tistim, ki bi jim njihovo moralno vodstvo resnično lahko prišlo prav, vendar »je nemara čas za tiste z izobrazbo in močnimi družinami, da prenehajo hliniti nevtralnost in da začnejo pridigati, kar izvajajo glede zakonske zveze in starševstva, /.../ [in] pomagajo drugim Američanom, da bodo to sprejeli«.32
Zaupamo, da boste zlasti vi od odraščajočega rodu, mladi in mladi odrasli, na katere se Gospod mora zanašati glede uspeha svojega dela v prihodnjih letih, tako v javnosti kot v zasebnosti podprli evangelijske nauke in merila Cerkve. Ne zapustite tistih, ki bi sprejeli resnico, da bodo zaradi nevednosti zabredli in neuspeli. Ne podlezite napačnim predstavam o strpnosti ali strahu - iz strahu pred neprijetnostmi, neodobravanjem ali celo trpljenjem. Zapomnite si Gospodovo obljubo:
»Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.
Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«33
Navsezadnje smo za svoje odločitve in življenja, ki jih živimo, vsi odgovorni pred Bogom. »Moj Oče me je poslal, da bom vzdignjen na križ; in da bi, ko bom vzdignjen na križ, lahko pritegnil vse ljudi k sebi, da bo, kakor so me ljudje vzdignili, prav tako Oče vzdignil ljudi, da bodo stali pred menoj, da jim bo sojeno po njihovih delih.«34
Ker se tega zavedam, Gospodove vrhovne oblasti, zaključujem z Almovimi besedami, ki jih jemljem za svoje:
»In sedaj, bratje moji, iz dna srca želim, da, z veliko zaskrbljenostjo, in sicer, da me boli, da bi /.../ odvrgli svoje grehe in ne odlašali z dnevom svojega kesanja;
pač pa da bi postali ponižni pred Gospodom in klicali njegovo sveto ime in nenehno pazili in molili, da bi ne bili skušani preko tega, kar lahko prenesete, in bi vas tako Sveti Duh vodil /.../;
z vero v Gospoda, z upanjem, da boste prejeli večno življenje; z Božjo ljubeznijo vselej v srcu, da boste poslednji dan povzdignjeni in boste vstopili v njegov počitek.«35
Da bi vsak od nas kakor David lahko rekli Gospodu: »Tvoje pravičnosti nisem skrival v svojem srcu, o tvoji zvestobi in pomoči sem govoril, nisem prikrival tvoje dobrote in zvestobe pred velikim zborom. Ti, Gospod, mi ne boš odtegnil svojega usmiljenja.«36 V imenu Jezusa Kristusa, amen.