Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil

starešina S. Mark Palmer

član prvega zbora sedemdeseterih

Kadar koli se vam zdi, da se vas prosi, da naredite nekaj težkega, pomislite na to, kako se Gospod ozre v vas, vas vzljubi in vas vabi, da nekaj opustite in hodite za njim.

Pred nekaj leti sem bil z ženo Jacqui poklican, da predsedujem washingtonskemu misijonu Spokane. Na misijon sva prispela z mešanico strahu in navdušenja zaradi odgovornosti, da bova delala s toliko izjemnimi mladimi misijonarji. Prišli so iz številnih različnih okolij in hitro postali kot najini sinovi in hčerke.

Čeprav je šlo večini čudovito dobro, jih je bilo nekaj, ki so se borili z visokimi pričakovanji svojega poklica. Spomnim se, ko mi je nek misijonar rekel: »Predsednik, ljudi preprosto ne maram.« Več mi jih je povedalo, da jim manjka želje, da bi spoštovali precej stroga misijonarska pravila. Skrbelo me je in spraševal sem se, kaj bi lahko naredili, da bi se tistih nekaj misijonarjev, ki še niso spoznali radosti v poslušnosti, v srcu spremenilo.

Nekega dne, ko sem se peljal med čudovitimi valujočimi pšeničnimi polji ob meji med Washingtonom in Idahom, sem poslušal posnetek Nove zaveze. Ko sem poslušal znano zgodbo o mladem bogatašu, ki je prišel k Odrešeniku, da bi ga vprašal, kaj naj naredi, da bo imel večno življenje, sem prejel nepričakovano vendar globoko osebno razodetje, ki je sedaj svet spomin.

Potem ko sem slišal Jezusa navesti zapovedi in fanta odgovoriti, da je vse to delal od mladosti, sem pozorno čakal na Odrešenikovo blago grajo: »Eno ti manjka: /.../ prodaj, kar imaš, in /.../ pridi, /.../ hôdi za menoj!.«¹ Vendar sem na svoje veliko začudenje pred tistimi verzi slišal sedem besed, za katere se je zdelo, da jih še nikoli prej nisem slišal ali prebral. Bilo je, kakor da so bile dodane svetim spisom. Čudil sem se navdihnjenemu razumevanju, ki se je potem razvilo.

Katerih sedem besed je imelo tako močan vpliv? Poskušajte ugotoviti, če boste prepoznali te na videz preproste besede, ki jih ni moč najti v drugih evangelijskih zgodbah kot samo v Evangeliju po Marku:

»Nekdo [je] pritekel, /.../ in ga vprašal: ‘Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?’

Jezus mu je rekel: /.../

‘Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!’

Rekel mu je: /.../ ‘Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti.’

Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: ‘Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!’«²

»Jezus se je nato ozrl vanj, ga vzljubil.«

Ko sem slišal te besede, se mi je v mislih prikazala podoba našega Gospoda, kako se je ustavil in se ozrlv tega fanta. Ozrite se v - oziroma se globoko in prodorno zazreti v njegovo dušo, prepoznati njegovo dobroto in njegov potencial, pa tudi prepoznati njegovo največjo potrebo.

Nato preproste besede - Jezus ga je vzljubil. He felt an overwhelming love and compassion for this good young man, and because of this love and withZaradi te ljubezni pa je Jezus njega prosil več. Predstavljal sem si, kako se je ta fant počutil, ko ga je zajela takšna ljubezen, celo takrat, ko se ga je prosilo, naj naredi nekaj tako izredno težkega kot je to, da proda vse, kar ima in da revnim.

V tistem trenutku sem vedel, da se ne morajo v srcu spremeniti samo nekateri naši misijonarji. Tudi jaz sem se moral. Vprašanje ni bilo več: »Kako lahko nejevoljen predsednik misijona pripravi misijonarja, ki mu ne gre dobro, da bi se obnašal boljše.« Temveč je bilo: »Kako sem lahko tako navdan s Kristusu podobno ljubeznijo, da bo misijonar preko mene čutil Božjo ljubezen in se želel spremeniti?« Kako se lahko vanj ali vanjo ozrem na isti način, kot se je Gospod v mladega bogataša, jih videti kdo v resnici so, in kdo lahko postanejo, kot samo to, kaj delajo in česa ne? Kako sem lahko bolj kakor Odrešenik?

»Jezus se je nato ozrl vanj, ga vzljubil.«

Ko sem od tistega časa naprej sedel nasproti mlademu misijonarju, ki se je boril z nekim vidikom poslušnosti, sem v srcu sedaj videl zvestega fanta ali dekle, ki se je odzval oziroma odzvala na željo, da pride na misijon. Potem sem lahko rekel z vsem občutkom blagega starša:³ »Starešina ali sestra, če te ne bi imel rad, mi ne bi bilo mar, kaj se zgodi na tvojem misijonu. Vendar te imam rad in ker te imam rad, mi je mar, kaj boš postal. Spodbujam te torej, da spremeniš to, kar je zate težko in postaneš to, kar Gospod želi, da postaneš.«

Vsakič, ko sem imel z misijonarji razgovor, sem najprej molil za dar dobrotljivosti in da bi vsakega starešino in sestro videl, kot jih vidi Gospod.

Ko sva s sestro Palmer pred področnimi konferencami pozdravila vsakega misijonarja posebej, sem se ustavil in se jim globoko zazrl v oči, se ozrl vanje - razgovor brez besed - in nato me je vsakič navdala velika ljubezen do teh dragocenih Božjih sinov in hčera.

Naučil sem se veliko lekcij, ki spremenijo življenje, iz te globoko osebne izkušnje iz desetega poglavja Evangelija po Marku. Tukaj so štiri lekcije, za katere verjamem, da bodo pomagale vsakemu od nas:

Če se bomo druge, namesto s svojimi očmi, naučili videti, kot jih vidi Gospod, se bo naša ljubezen do njih poglobila, pa tudi želja, da bi jim pomagali. V drugih bomo videli potencial, ki ga verjetno ne vidijo v sebi. S Kristusu podobno ljubeznijo nas ne bo strah govoriti pogumno, kajti »popolna ljubezen prežene strah«⁴. In nikoli ne bomo obupali, ker se bomo spomnili, da tisti, ki jih je najtežje ljubiti, najbolj potrebujejo ljubezen.
Do poučevanja ali učenja nikoli ne pride, če je narejeno iz nejevolje ali jeze, in srca se ne bodo spremenila, kjer ni prisotna ljubezen. Najsi delujemo v vlogi staršev, učiteljev ali voditeljev, se bo pravo učenje zgodilo le v vzdušju zaupanja in ne obsojanja. Naši domovi naj bi bili za naše otroke vedno varno zavetje - ne sovražno okolje.
Ljubezni ne bi smeli nikdar odtegniti, ko otrok, prijatelj ali družinski član ne uspe živeti po naših pričakovanjih. Ne vemo, kaj se je zgodilo z mladim bogatašem potem, ko je žalosten odšel, vendar sem prepričan, da ga je Jezus še zmeraj ljubil s popolno ljubeznijo, čeprav se je odločil za lažjo pot. Morda se je kasneje v življenju, ko se mu je zazdelo njegovo veliko premoženje prazno, spomnil in odzval na edinstveno izkušnjo, ko se je Gospod ozrl vanj, ga vzljubil in ga povabil, naj hodi za njim.
Ker nas ima Gospod rad, od nas veliko pričakuje. Če smo ponižni, bomo sprejeli Gospodovo povabilo, naj se pokesamo, žrtvujemo in služimo kot dokaz njegove popolne ljubezni do nas. Navsezadnje je vabilo, da se pokesamo, tudi povabilo, naj sprejmemo čudoviti dar odpuščanja in miru. Zato »ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara. Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja«⁵.

Moji bratje in sestre, kadar koli boste torej čutili, da se vas prosi, da naredite nekaj težkega - opustite slabo navado ali odvisnost, odložite posvetne cilje, žrtvujete najljubšo dejavnost, ker je nedelja, odpustite nekomu, ki vas je prizadel - pomislite na Gospoda, ki se ozrev vas, vas vzljubi in vas vabi, da opustite in hodite za njim. In se mu zahvalite, da vas ima dovolj rad, da vas je povabil, da naredite več.

Pričujem o Odrešeniku, Jezusu Kristusu, in se veselim dneva, ko bo vsakega od nas objel, se v nas ozrl in nas obdal s svojo popolno ljubeznijo. V imenu Jezusa Kristusa, amen.