Sporočilo Prvega predsedstva – oktober 2010
Tempeljski blagoslovi
Tempelj nam osmisli življenje. V duši nam prinaša mir – ne mir, ki ga dajejo ljudje, temveč mir, ki ga je obljubil Božji Sin, ko je rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem.«
V templju lahko občutimo Gospodovo bližino
Mislim, da na svetu ni kraja, kjer bi Gospodovo bližino čutil bolj kot v enem njegovih svetih templjev. Naj povzamem pesem:
Kako daleč so nebesa?
Ne prav daleč.
So točno tam, kjer smo –
v Božjih templjih.
Gospod je rekel:
»Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo:
nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja, in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.
Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«1
Za člane Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je tempelj najsvetejši kraj na Zemlji. Tempelj je Božja hiša in na posvetilu zunaj templja piše: »Svetost Gospodu.«
Tempelj nas povzdigne in poveliča
V templju se učimo o dragocenem načrtu. V templju sklenemo večne zaveze. Tempelj nas povzdigne, poveliča, je kot svetilnik za vse in nas usmerja k celestialni slavi. Je Božja hiša. Vse, kar se v templju dogaja, je povzdigujoče in plemenito.
Tempelj je namenjen družini, ki je eden največjih zakladov, kar jih imamo v življenju. Gospod je nam očetom zelo jasno govoril in dejal, da moramo imeti ženo srčno radi ter da moramo zanjo in za otroke skrbeti. Rekel je, da najpomembnejše delo, ki ga kot starši lahko opravljamo, doma in da je naš dom lahko nebesa, zlasti če zakonsko zvezo pečatimo v Božji hiši.
Pokojni starešina Matthew Cowley, ki je bil član zbora dvanajstih apostolov, je nekoč povedal zgodbo o dedku, ki je nekega sobotnega popoldneva svojo majhno vnukinjo za rojstni dan namesto v živalski vrt peljal na ogled tempeljske okolice. Z oskrbnikovim dovoljenjem sta šla do velikih tempeljskih vrat. Predlagal ji je, naj se z rokami dotakne tempeljskega zidu in nato še ogromnih vrat. Nežno ji je rekel: »Zapomni si, da si se danes dotaknila templja. Nekega dne boš skozi ta vrata stopila.« Njegovo darilo deklici ni bilo bombon ali sladoled, temveč pomembnejša in večna izkušnja – hvaležnost za Gospodovo hišo. Dotaknila se je templja in tempelj se je dotaknil nje.
Tempelj nam v duši prinaša mir
Če se bomo templja dotaknili in ga imeli radi, bomo s svojim življenjem odražali vero. Če bomo šli v sveto hišo in ne bomo pozabili zavez, ki smo jih tam sklenili, bomo prestali vse preizkušnje in premagali vse skušnjave. Tempelj daje življenju namen. V duši nam prinaša mir – ne mir, ki ga dajejo ljudje, temveč mir, ki ga je obljubil Božji Sin, ko je rekel: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem: Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«2
Sveti iz poslednjih dni imajo veliko vero. Gospod nam daje priložnosti, da bi videl ali smo pripravljeni spolnjevati njegove zapovedi, iti po poti, po kateri je hodil Jezus iz Nazareta, in imeti Gospoda radi z vsem srcem, odločnostjo, umom in močjo ter svoje bližnje kot samega sebe.3
Verjamem v pregovor: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj. Na vseh svojih poteh ga spoznavaj in on bo uravnaval tvoje steze.«4
Vedno je bilo tako in vedno bo. Če bomo opravljali svojo dolžnost in popolnoma zaupali v Gospoda, bomo napolnili njegove templje, ne le zaradi lastnih uredb, temveč bomo imeli tudi privilegij opravljati delo za druge. Pokleknili bomo pred svetim oltarjem in bili namestniki pri pečatenjih, ki za vso večnost združijo ženo in moža ter otroke. Vredni mladeniči in mladenke so lahko že z dvanajstimi leti starosti namestniki za tiste, ki so umrli brez blagoslova krsta. To si nebeški Oče želi za vse nas.
Zgodil se je čudež
Pred veliko leti je bil ponižni in zvesti patriarh, brat Percy K. Fetzer, poklican, da bi patriarhalni blagoslov dal članu Cerkve, ki je živel za železno zaveso.
Brat Fetzer je v tistih težkih časih šel na Poljsko. Meje so bile zaprte in noben državljan ni smel zapustiti države. Brat Fetzer se je sestal z nemškimi svetimi, ki so bili tam ujeti, potem ko so bile po drugi svetovni vojni ponovno določene meje in je dežela, v kateri so živeli, postala del Poljske.
Naš voditelj vseh tistih nemških svetih je bil brat Eric P. Konietz, ki je tam živel z ženo in otroki. Brat Fetzer je bratu in sestri Konietz ter starejšim otrokom dal patriarhalni blagoslov.
Ko se je brat Fetzer vrnil v Združene države, me je poklical in prosil, če bi se lahko sestala. Ko je sedel pri meni v pisarni, je pričel jokati. Rekel je: »Brat Monson, ko sem položil roke na glave članov družine Konietz, sem izrekel obljube, ki se ne morejo izpolniti. Bratu in sestri Konietz sem obljubil, da se bodo lahko vrnili v rodno Nemčijo, da ne bodo ujetniki samovoljnih odločitev zavojevalcev in da se bodo kot družina pečatili v Božji hiši. Njunemu sinu sem obljubil, da bo služil misijon, hčeri pa, da se bo poročila v Božjem templju. Oba veva, da se zaradi zaprtih meja ti blagoslovi ne bodo izpolnili. Kaj sem storil?«
Rekel sem: »Brat Fetzer, dovolj dobro te poznam, da vem, da si naredil točno to, kar je od tebe hotel nebeški Oče.« Pokleknila sva poleg mize, nebeškemu Očetu izrekla srčno molitev in povedala, da so bili družini obljubljeni blagoslovi glede Božjega templja ter drugi blagoslovi, ki jih ne bodo mogli prejeti. Le Gospod lahko poskrbi za čudež, ki sva ga potrebovala.
In zgodil se je. Voditelji poljske vlade in Zvezne republike Nemčije so podpisali dogovor, ki je nemškim državljanom, ki so se znašli ujeti na tistem ozemlju, omogočal selitev v Zahodno Nemčijo. Brat in sestra Konietz sta se z otroki preselila v Zahodno Nemčijo in brat Konietz je postal škof oddelka, v katerem so živeli.
Vsa družina Konietz je šla v sveti tempelj v Švico. Kaj mislite, kdo je bil predsednik templja, ki jih je pozdravil v belem oblačilu z razprtimi rokami? Nihče drug kot Percy Fetzer – patriarh, ki jim je to obljubil. Sedaj jih je kot predsednik švicarskega Templja Bern pozdravil v Gospodovi hiši in pečatil moža in ženo ter otroke k staršem, s čimer se je izpolnila dana obljuba.
Mlada hči se je v Gospodovi hiši slednjič poročila. Mladi sin je šel na služenje rednega misijona in ga tudi odslužil.
»Vidimo se v templju!«
Za nekatere od nas je pot do templja dolga le nekaj sto metrov. Drugi morajo iti čez morja in prehoditi dolge razdalje, preden lahko vstopijo v sveti Božji tempelj.
Pred nekaj leti sem, preden je bil v Južni Afriki zgrajen tempelj, na kolski konferenci v takratnem Salisburyju v Rodeziji spoznal predsednika Reginalda J. Nielda. Z ženo ter ljubkimi hčerkami me je pričakal ob vhodu v kapelo. Pojasnili so mi, da so varčevali in se pripravljali na dan, ko bodo lahko šli v Gospodov tempelj. Toda tempelj je bil tako oddaljen!
Na koncu srečanja so me štiri ljubke hčerke spraševale o templju: »Kakšen je tempelj? Videle smo le sliko. Kako se bomo počutile v njem? Kaj si bomo najbolj zapomnile?« Približno eno uro sem z dekleti govoril o Gospodovi hiši. Ko sem se odpravil na letališče, so mi pomahale, najmlajša pa je rekla: »Vidimo se v templju!«
Eno leto kasneje sem imel priložnost družino Nield pozdraviti v Templju Salt Lake. V mirni sobi za pečatenje sem imel privilegij, da sem brata in sestro Nield združil za čas in večnost. Nato so se odprla vrata in vstopile so te čudovite hčerke, oblečene v brezmadežna bela oblačila. Objele so mamo in nato očeta. V očeh so se vsem nabrale solze in v srcu so čutili hvaležnost. Bilo je kot v nebesih. Lahko bi rekli: »Sedaj smo družina za večnost.«
To je čudovit blagoslov, ki čaka tiste, ki pridejo v tempelj. Da bi vsi živeli vredno, bili čistih rok in srca, da se bo tempelj lahko dotaknil nas in naših družin!
Kako daleč so nebesa? Pričujem, da v svetih templjih sploh niso tako daleč, saj se tam nebesa in Zemlja stikata, in nebeški Oče tam svojim otrokom daje največje blagoslove.
© 2010 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/09. Prevod odobren: 6/09. Prevod sporočila First Presidency Message, October 2010. Slovenian 09370 177