Sporočilo Prvega predsedstva – november 2010

Božanski dar hvaležnosti

predsednik Thomas S. Monson

Če bomo nebeškemu Očetu izkazovali hvaležnost za njegove blagoslove in ljudem okrog nas za vse, kar so nam v življenju dali, […] bomo imeli hvaležno srce.

Ta del konference je bil čudovit! Ko so me imenovali za predsednika Cerkve, sem rekel: »Eno zadolžitev si bom vzel za svojo. Postal bom svetovalec Tabernakeljskega zbora.« Zelo ponosen sem na svoj zbor!

Mama mi je nekoč rekla: »Tommy, zelo ponosna sem na vse, kar si naredil. Vendar imam eno pripombo. Ne bi smel opustiti klavirja.«

Tako sem stopil do klavirja in ji zaigral glasbeno točko: »Gremo, [gremo] rojstni dan slavit!«¹ Potem sem jo poljubil na čelo, ona pa me je objela.

Mislim nanjo. Mislim na očeta. Premišljujem o vseh tistih generalnih osebnostih, ki so vplivali name, in drugih, tudi vdovah, ki sem jih obiskoval – petinosemdeset jih je bilo – in jim prinesel piščanca za v pečico, včasih pa tudi nekaj denarja za v žep.

Eno sem obiskal pozno ponoči. Bila je polnoč, ko sem šel v dom za ostarele. Vratar mi je rekel: »Prepričan sem, da spi, vendar mi je rekla, da jo moram zbuditi, rekoč: ‛Vem, da bo prišel!’«

Prijel sem jo za roke, ona pa me je poklicala po imenu. Bila je popolnoma budna. Mojo roko je pritisnila k svojim ustnicam in rekla: »Vedela sem, da boš prišel!« Kako naj ne bi prišel?

Čudovito petje se me tako dotakne!

Moji ljubljeni bratje in sestre, slišali smo navdihnjena sporočila o resnici, upanju in ljubezni. V mislih smo se obrnili k tistemu, ki je odkupil naše grehe, nam pokazal, kako naj živimo in molimo, in ki je s svojimi dejanji ponazoril blagoslove služenja, in sicer h Gospodu in Odrešeniku, Jezusu Kristusu.

V sedemnajstem poglavju Evangelija po Luku o Gospodu piše naslednje:

»Ko je potoval v Jeruzalem, je hodil med Samarijo in Galilejo.

Ko je prispel v neko vas, mu je prišlo naproti deset gobavih mož. Od daleč so se ustavili

in na ves glas govorili: ‛Jezus, Učenik, usmili se nas!’

Ko jih je zagledal, jim je rekel: ‛Pojdite in pokažite se duhovnikom!’ In med potjo so bili očiščeni.

Ko je eden izmed njih videl, da je bil ozdravljen, se je vrnil in z močnim glasom slavil Boga.

Padel je na obraz pred njegove noge in se mu zahvaljeval; in ta je bil Samarijan.

Jezus pa je odgovoril: ‛Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet?

Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?’

In rekel mu je: ‛Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila.’«²

Zaradi božanskega posredovanja je bila tem gobavcem prizanesena kruta, počasna smrt in dano novo življenje. Izkazana hvaležnost enega si je zaslužila Učenikov blagoslov, nehvaležnost, ki jo je pokazalo drugih devet, pa Gospodovo razočaranje.

Bratje in sestre, ali se spomnimo zahvaliti za prejete blagoslove? Iskreno zahvaljevanje nam ne pomagale le, da blagoslove prepoznamo, ampak tudi odklene nebeška vrata in nam pomaga občutiti Božjo ljubezen.

Moj dragi prijatelj, predsednik Gordon B. Hinckley, je rekel: »Če ste v življenju hvaležni, niste naduti, domišljavi in sebični, živite v duhu zahvaljevanja, ki se vam poda in vas v življenju blagoslovi.«³

V Matejevem evangeliju v Svetem pismu je še ena zgodba o hvaležnosti, tokrat kot odraz Odrešenika. Ko je tri dni hodil po divjini, mu je sledilo več kot štiri tisoč ljudi in hodilo z njim. Zasmilili so se mu, ker morda že tri dni niso nič jedli. Vendar so ga njegovi učenci vprašali: »Od kod naj v [divjini] vzamemo toliko kruha, da nasitimo táko množico?« Učenci so, tako kot mnogi od nas, videli le to, česar je primanjkovalo.

»Jezus jim je rekel: ‛Koliko hlebov imate?’ Dejali so: ‛Sedem in malo ribic.’

Tedaj je [Jezus] velel množici, naj séde na tla.

Vzel je tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam.«

Ne spreglejte, da se je Odrešenik zahvalil za to, kar so imeli – in zgodil se je čudež: »Vsi so jedli in se nasitili. Od koščkov, ki so ostali, so nabrali sedem polnih košev.«⁴

Vsi smo že kdaj doživeli, da smo se osredotočili na tisto, kar nam je manjkalo, in ne na blagoslove. Grški filozof Epiktet je rekel: »Modrec je tisti, ki ne žaluje za tem, česar nima, ampak se radosti tega, kar ima.«⁵

Hvaležnost je božansko načelo. Gospod je v razodetju, danem preroku Josephu Smithu, razglasil, naj

se Gospodu, svojemu Bogu, zahvaljujemo v vsem.

In človek z ničemer drugim ne užali Boga oziroma se nad nikomer drugim se ne razvname Božji srd, razen nad tistimi, ki ne priznajo njegove roke v vsem.⁶

V Mormonovi knjigi nam je rečeno, naj živimo »v vsakodnevnem zahvaljevanju za mnoge milosti in blagoslove, ki [nam] jih [Bog] daje«.⁷

Ne glede na okoliščine ima vsak od nas veliko, za kar smo lahko hvaležni, če se le za trenutek ustavimo in o svojih blagoslovih premišljujemo.

Čudovito je, da smo na Zemlji v tem času. Čeprav je v današnjem svetu veliko tega, kar ni prav, pa je tudi veliko tega, kar je prav in dobro. Uspešne zakonske zveze, starši, ki imajo radi svoje otroke in se zanje žrtvujejo, prijatelji, ki nas imajo radi in nam pomagajo, učitelji, ki učijo. Naše življenje je blagoslovljeno na nešteto načinov.

Če ne bomo hoteli ostati v oblasti negativnih misli in bomo v srcu negovali odnos hvaležnosti, bomo lahko dvignili sebe, pa tudi druge. Če se nehvaležnost prišteva med resne grehe, potem se hvaležnost uvršča med najlepše vrline. Nekdo je rekel, da »hvaležnost ni le ena največjih vrlin, ampak izvor vseh drugih«.⁸

Kako lahko v srcu razvijamo odnos hvaležnosti? Odgovor nam je podal predsednik Joseph F. Smith, šesti predsednik Cerkve. Rekel je: »Hvaležen človek v svetu vidi tako veliko tega, za kar je lahko hvaležen, in z njim dobro prevlada nad zlom. Ljubezen premaga zavist, luč pa iz njegovega življenja prežene temo.« Nadaljeval je: »Ponos napravi konec naši hvaležnosti in jo nadomesti s sebičnostjo. Kako bolj srečni smo v prisotnosti hvaležnega in ljubečega človeka in kako pozorno bi morali v življenju z molitvijo razvijati odnos hvaležnosti do Boga in človeka!«⁹

Predsednik Smith pravi, da je molitev v življenju ključ do hvaležnosti.

Ali smo zaradi materialnih stvari srečni in hvaležni? Morda za trenutek. Vendar nam globoko in trajno srečo in hvaležnost nudi prav to, česar z denarjem ne moremo kupiti: družina, evangelij, dobri prijatelji, zdravje, sposobnosti, ljubezen, ki jo prejemamo od ljudi okrog nas. Na žalost je to le nekaj stvari, ki jih imamo za samoumevne.

Angleški pisec Aldous Huxley je napisal: »Večina človeških bitij ima skoraj neskončno zmožnost, da se jim vse zdi samoumevno.«¹⁰

Pogosto imamo ljudi, ki si najbolj zaslužijo našo hvaležnost, za samoumevne. Ne čakajmo, da bo prepozno, da bi jim izkazali hvaležnost. Ko je neki moški govoril o svojih ljubljenih, ki jih je izgubil, je takole izrazil svoje obžalovanje: »Spominjam se tistih srečnih dni in pogosto si želim, da bi umrlim lahko šepetal o hvaležnosti, ki so si jo v življenju zaslužili, a je bili tako redko deležni.«¹¹

Zaradi izgube ljubljenih skoraj neizogibno občutimo obžalovanje v srcu. Zmanjšujmo takšne občutke, kolikor je le v naši človeški moči, tako da jim pogosto izražamo ljubezen in hvaležnost. Nikoli ne vemo, kako kmalu bo prepozno.

Če bomo nebeškemu Očetu izkazovali hvaležnost za njegove blagoslove in ljudem okrog nas za vse, kar so nam v življenju dali, […] bomo imeli hvaležno srce. Za to se moramo neprestano truditi – vsaj dokler se ne bomo resnično naučili in razvijali odnos hvaležnosti. Pogosto smo hvaležni in se nameravamo zahvaliti, vendar to pozabimo storiti ali pa tega ne storimo. Nekdo je rekel, da je »hvaležnost, ki jo občutimo, a ne izrazimo, podobna zavijanju darila, ki ga ne poklonimo«.¹²

Ko se v življenju soočamo z izzivi in težavami, se pogosto težko osredotočamo na blagoslove. Če pa se bomo spustili dovolj globoko in če bomo dovolj močno iskali, bomo občutili in spoznali, kako veliko nam je bilo dano.

Povedal vam bom zgodbo o družini, ki je blagoslove našla sredi težkih izzivov. To zgodbo sem prebral pred veliko leti in si jo zaradi sporočila, ki ga posreduje, obdržal. Napisal jo je Gordon Green, objavili pa so jo v neki ameriški reviji pred več kot petdesetimi leti.

Gordon pripoveduje o svojem odraščanju v Kanadi, ko so morali on in njegovi sorojenci hiteti iz šole domov, medtem ko so se drugi otroci igrali z žogo in hodili plavat. Vendar je imel oče sposobnost, s katero jim je pomagal razumeti, da je njihovo delo nekaj vredno. To je bilo še zlasti res po žetvi, ko je družina praznovala zahvalni dan, kajti tisti dan jim je oče dal čudovito darilo. Popisal je vse, kar so imeli.

Na zahvalno jutro jih je odpeljal v klet, kjer so imeli sode jabolk, zaboje pese, korenje, shranjeno v pesku, in gore vreč krompirja, pa tudi grah, koruzo, stročji fižol, marmelado, jagode in drugo vkuhano hrano, ki je polnila njihove police. Otroci so morali vse dobro prešteti. Potem so šli ven v skedenj in izračunali, koliko ton sena imajo in koliko mernikov žita v kašči. Prešteli so krave, prašiče, piščance, purane in gosi. Oče je rekel, da hoče videti, kako jim gre, vendar so vedeli, da je pravzaprav hotel, da bi se tisti praznični dan zavedali, kako bogato jih je Bog blagoslovil in se smehljal zaradi vseh opravljenih ur. Ko so se na koncu usedli k pojedini, ki jo je pripravila mama, so čutili blagoslove.

Vendar je Gordon dejal, da se z največjo hvaležnostjo spominja zahvalnega dne tistega leta, ko se je zdelo, da nimajo nič, za kar bi bili lahko hvaležni.

Leto se je pričelo dobro. Ostalo jim je še veliko sena, semena in štiri breje svinje. Oče je imel nekaj denarja, ki ga je privarčeval, da bi lahko nekega dne kupil nakladalnik za seno – čudovit stroj, o katerem je sanjala večina kmetov. To je bilo tudi leto, ko je v mesto prišla elektrika – čeprav je oni niso dobili, ker si je niso mogli privoščiti.

Ko je nekega večera Gordonova mama prala goro perila, jo je oče zamenjal pri deski za pranje. Ženi je naročil, naj počiva in plete. Rekel je: »Več časa porabiš za pranje kot za spanje. Ali misliš, da bi morali popustiti in napeljati elektriko?« Čeprav je bila navdušena nad obetom, je potočila solzo ali dve, ko je pomislila na nakladalec sena, ki ga ne bodo mogli kupiti.

Tistega leta so jim napeljali električne kable. Čeprav ni šlo za nekakšno razkošje, so dobili pralni stroj, ki je ves dan delal sam, in čudovite žarnice, ki so visele z vsakega stropa. Nič več ni bilo treba polniti oljnih svetilk, prirezovati stenja ali čistiti sajastih dimnikov. Svetilke so tiho romale na podstrešje.

To, da so na kmetiji dobili elektriko, je bila skoraj zadnja dobra stvar, ki se jim zgodila tisto leto. Kakor hitro so iz zemlje pokukali pridelki, se je začelo deževje. Ko je voda nazadnje odtekla, ni bilo nikjer več nobene rastline. Ponovno so sadili, vendar je pridelek potolklo še več dežja. Krompir jim je zgnil v blatu. Prodali so dve kravi, vse prašiče in drugo živino, ki so jo nameravali obdržati, in zanje dobili zelo malo, ker so vsi drugi morali narediti enako. Vse, kar so tisto leto pridelali, je bila gredica repe, ki je nekako kljubovala nevihtam.

Potem je spet prišel zahvalni dan. Mama je rekla: »Morda bi letos na to kar pozabili. Ostala nam ni niti.«

Toda Gordonov oče se je na zahvalno jutro prikazal z divjim zajcem v roki in ženo prosil, naj ga skuha. Nejevoljna se je lotila dela in namignila, da bo potrebno veliko časa, da se bo ta žilava stara stvar skuhala. Ko je bil zajec naposled na mizi skupaj z nekaj repe, otroci niso hoteli jesti. Gordonova mama je jokala, potem pa je oče naredil nekaj nenavadnega. Šel je na podstrešje, vzel oljno svetilko, jo dal na mizo in jo prižgal. Otrokom je rekel, naj ugasnejo električne luči. Ko je spet svetila le svetilka, niso mogli verjeti, kako temno je bilo prej. Čudili so se, kako so sploh kaj videli brez svetlih luči, ki jih omogoča elektrika.

Blagoslovili so hrano in vsi so jedli. Ko je bilo večerje konec, so vsi tiho sedeli. Gordon je zapisal:

»V ponižni temi stare svetilke smo spet lahko jasno videli. […]

To je bil čudovit obrok. Divji zajec je imel okus purana, repa pa je bila sladka kot še nikoli. […]

[Naš] dom […] se nam je navzlic vsemu pomanjkanju zdel tako bogat.«¹³

Bratje in sestre, izraziti hvaležnost je dobro in častno, udejanjiti hvaležnost je velikodušno in plemenito, toda če vedno živimo s hvaležnostjo v srcu, se dotaknemo nebes.

Kot zadnji na tem dopoldanskem delu molim, da bi poleg vsega, za kar smo hvaležni, hvaležnost vedno izkazovali tudi Gospodu in Odrešeniku, Jezusu Kristusu. Njegov veličastni evangelij odgovarja na največja življenjska vprašanja: Od kod prihajamo? Zakaj smo tu? Kam gre naša duša po smrti? Ta evangelij tistim, ki živijo v temi, prinaša luč božanske resnice.

Naučil nas je, kako naj molimo. Naučil nas je, kako naj živimo. Naučil nas je, kako naj umremo. Njegovo življenje je zapuščina ljubezni. Zdravil je bolne, povzdignil potrte, rešil grešnike.

Na koncu pa je ostal sam. Nekaj apostolov je dvomilo, eden ga je izdal. Rimski vojaki so mu prebodli stran. Jezna drhal mu je vzela življenje. A z Golgote še vedno odzvanjajo njegove sočutne besede: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«¹⁴

Kdo je bil ta »mož bolečin«, […] »znanec bolezni«?¹⁵ »Kdo je ta kralj slave,«¹⁶ Gospod gospodov? On je naš Učenik. On je naš Odrešenik. On je Božji Sin. On je omogočil odrešitev. Kliče: »[Hodíte] za menoj.«¹⁷ Svetuje: »Pojdi in ti delaj prav tako.«¹⁸ Goreče prosi: »[Držite se] mojih zapovedi.«¹⁹

Hodímo za njim! Posnemajmo njegov zgled! Bodimo poslušni njegovim besedam! Če bomo to delali, mu bomo poklonili božanski dar hvaležnosti.

Iskreno in srčno molim, da bi v življenju odražali to čudovito vrlino hvaležnosti. Naj nam prodre v samo dušo, sedaj in vekomaj. V svetem imenu Jezusa Kristusa, našega Odrešenika, amen.