Sporočilo prvega predsedstva – februar 2011
Kako velika bo vaša radost
Le malo je prijetnejših in daljših radosti v življenju, kot je védenje, da ste drugim pomagali, da so v srcu sprejeli obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa. Takšno radost ima lahko vsak član Cerkve. Ko smo se krstili, smo obljubili, da bomo »Božje priče ob vsakem času in v vsem in na vsakem kraju, kjer bi utegnili biti, prav do smrti, da [nas] bo Bog lahko odkupil in [bomo] prišteti k tistim od prvega vstajenja, da [bomo] imeli večno življenje« (Moz 18:9).
Vsi člani sprejmejo del naročila, ki je bilo dano Cerkvi, naj evangelij Jezusa Kristusa ponesejo v svet, kjer in kakor dolgo že živijo. Gospod je jasno rekel, da nas pošilja, da bomo pričevali in svarili ljudi in da je prav, da vsak, ki je bil posvarjen, posvari bližnjega (gl. NaZ 88:81). Redni misijonarji naj bi imeli moč, da poučujejo tiste, ki še niso člani Cerkve. Člani Cerkve naj bi imeli moč, da najdejo tiste, ki jih je Gospod pripravil, da jih bodo misijonarji poučevali.
Udejanjati moramo vero, da je Gospod ljudi okrog nas pripravil, da se jih bo poučevalo. On ve, kdo to so in kdaj so pripravljeni, in lahko nas vodi do njih z močjo Svetega Duha in nam da besede, s katerimi jih povabimo, da se jih začne poučevati. Obljuba, ki jo je Gospod dal nekemu misijonarju leta 1832, je tudi obljuba, ki jo daje nam, ko nam naroča, naj poiščemo ljudi, ki so pripravljeni za poučevanje misijonarjev. Dejal je, da mu bo poslal Tolažnika, ki ga bo učil o resnici in poti, po kateri naj hodi; in če bo zvest, ga bo spet okronal s snopi (gl. NaZ 79:2–3).
Obljubljena nam je velika radost, če bomo člani kot zvesti misijonarji v srcu predani misijonarskemu delu:
»In sedaj, če bo vajina radost velika nad eno dušo, ki sta mi jo pripeljala v kraljestvo mojega Očeta, kako velika bo vajina radost, če mi bosta pripeljala veliko duš!
Glejta, pred seboj imata moj evangelij in mojo skalo in mojo odrešitev.
Prosita Očeta v mojem imenu, v veri, verujoč, da bosta prejela, in imela bosta Svetega Duha, ki razodeva vse, kar človeški otroci potrebujejo.« (gl. NaZ 18:16–18)
Poleg Svetega Duha, ki nam bo pomagal prepoznati in povabiti tiste, ki so pripravljeni na poučevanje, je Gospod poklical in usposobil voditelje, da nas vodijo. Prvo predsedstvo je v pismu iz 28. februarja 2002 poudarilo odgovornost do misijonarskega dela, ki jo imajo škofje in oddelki.1 S pomočjo svèta oddelka oziroma veje duhovniški izvršni odbor napravi misijonarski načrt za enoto. V tem načrtu so predlogi, kako člani lahko najdejo tiste, ki so pripravljeni na poučevanje misijonarjev. V oddelku oziroma veji se nekoga pokliče za vodjo misijonarstva. Ta vodja misijonarstva je v tesnih stikih z rednimi misijonarji in njihovimi raziskovalci.
Veliko je načinov, na katere lahko bolje izpolnjujete svojo obveznost, da pomagate najti ljudi, ki jih bodo misijonarji poučevali. Najpreprostejši način bo najboljši.
Molite, da vas bo vodil Sveti Duh. Govorite s krajevnimi voditelji in misijonarji in jih prosite za predloge ter jim obljubite svojo pomoč. Spodbujajte tiste, ki z vami sodelujejo pri tem delu. In s tem, kar delate in rečete, vselej pričujte, da Jezus je Kristus in da Bog odgovarja na molitve.
Pričujem, da vas bo Sveti Duh vodil k tistim, ki iščejo resnico, če boste molili in delali, da bi prejeli vodstvo. In iz izkušenj vem, da se boste vselej radostili s tistimi, ki se odločijo evangelij sprejeti v srce in nato vztrajajo v veri.
© 2011 by Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/10. Prevod odobren: 6/10. Prevod sporočila First Presidency Message, February 2011. Slovenian 09762 177