Priložnosti za dobra dela
Toda Gospodov način pomoči tistim, ki potrebujejo posvetno pomoč, vedno vključuje ljudi, ki sebe in to, kar imajo, ljubeče posvetijo Bogu in njegovemu delu.
Moji dragi bratje in sestre, s svojim sporočilom bi rad izkazal spoštovanje in proslavil to, kar je Gospod naredil in še vedno dela, da služi revnim in pomoči potrebnim med svojimi otroki na Zemlji. Rad ima svoje otroke, ki so v stiski, in tudi tiste, ki hočejo pomagati. Ustvaril je načine, kako blagosloviti tako tiste, ki pomoč potrebujejo, kot tiste, ki so pripravljeni pomagati.
Nebeški Oče sliši molitve svojih otrok na Zemlji, ki prosijo za hrano, za oblačila, da se oblečejo, in za dostojanstvo, ki izhaja iz tega, če lahko poskrbijo zase. Te prošnje prejema, odkar je na Zemljo postavil ljudi.
O teh potrebah slišite tam, kjer živite, in z vsega sveta. V srcu vas pogosto presunejo sočutni občutki. Ko spoznate nekoga, ki se trudi, da bi našel zaposlitev, začutite željo, da bi mu pomagali. To občutite, ko greste k vdovi in vidite, da nima hrane. To občutite ob pogledu na fotografije objokanih otrok, ki sedijo na ruševinah svoje hiše, ki jo je uničil potres oziroma ogenj.
Ker Gospod sliši njihove klice in čuti vaše globoko sočutje do njih, je že od vsega začetka priskrbel načine, na katere njegovi učenci lahko pomagajo. Svoje otroke je pozval, naj posvetijo čas, sredstva in sebe, da se mu pridružijo pri služenju drugim.
Njegov način pomoči se je včasih imenoval »življenje po zakonu posvetitve«. V drugem obdobju se je imenoval »Združeni red«. V našem času se imenuje »Cerkveni dobrodelni program«.
Imena in podrobnosti delovanja so se spreminjala, da so ustrezala potrebam in položaju ljudi. Toda Gospodov način pomoči tistim, ki potrebujejo posvetno pomoč, vedno vključuje ljudi, ki sebe in to, kar imajo, ljubeče posvetijo Bogu in njegovemu delu.
Pozval nas je in nam zapovedal, naj sodelujemo pri njegovem delu, da bodrimo ljudi v stiski. Zavezo, da bomo to storili, sklenemo v krstnih vodah in v svetih Božjih templjih. To zavezo obnovimo, ko ob nedeljah vzamemo zakrament.
Danes bi rad opisal nekaj priložnosti, ki nam jih je dal, da pomagamo ljudem v stiski. V tem kratkem skupnem času ne bom mogel govoriti o vseh. Upam pa, da bomo obnovil in okrepil vašo odločitev za dejanja.
Že ko sem bil še deček, sem pel hvalnico o Gospodovem povabilu k temu delu. V mladosti sem se bolj osredotočal na veselo melodijo kot pa na moč njenih besed. Molim, da se vas bo danes to besedilo v srcu dotaknilo. Ponovno prisluhnimo tem besedam:
Sem danes v svetu naredil kaj dobrega?
Ali sem pomagal nekomu v stiski?
Ali sem opogumljal žalostne in razveselil nekoga?
Če nisem, mi je resnično spodletelo.
Ali sem danes komu olajšal bremena,
ker sem bil pripravljen dajati?
Ali sem pomagal bolnim in utrujenim na poti?
Ali sem bil na voljo, ko so potrebovali mojo pomoč?
Potem se prebudi in naredi kaj več
kot to, da sanjaš o svojem bivališču, ki je zgoraj.
Dobra dela so zadovoljstvo, radost brez primere,
blagoslov dolžnosti in ljubezni.1
Gospod nam vsem redno pošilja sporočila, naj se ozavestimo. Včasih je to nenaden občutek sočutja do nekoga v stiski. Oče je to morda začutil, ko je videl otroka, ki je padel in si odrgnil kolena. Mama je to morda začutila, ko je sredi noči slišala prestrašen jok svojega otroka. Sin ali hči sta morda začutila sočutje do nekoga, ki je bil v šoli žalosten oziroma prestrašen.
Vsi smo vsaj za hip že začutili sočutje do nekoga, ki ga sploh ne poznamo. Na primer, ko ste slišali poročila o valovih, ki so se zaradi potresa na Japonskem valili čez Tihi ocean, vas je skrbelo za tiste, ki so bili morda poškodovani.
Občutki sočutja so navdali tisoče vas, ki ste slišali za poplave v državi Queensland v Avstraliji. V poročilih so večinoma govorili o ocenah števila ljudi v stiski. Toda številni ste z njimi sočustvovali. Na sporočilo se je odzvalo več kot tisoč petsto prostovoljcev članov Cerkve v Avstraliji, ki so prišli pomagat in tolažit.
Svoje sočutje so spremenili v odločitev, da bodo svoje zaveze udejanjali. Videl sem blagoslove, ki jih je deležen človek v stiski, ko prejme pomoč, in ta, ki izkoristi priložnost, da jo nudi.
Modri starši v vseh potrebah drugih vidijo način, da v življenje svojih sinov in hčerk prinesejo blagoslove. Nedavno so trije otroci k nam domov prinesli posode z okusno večerjo. Njihovi starši so vedeli, da potrebujemo pomoč, in so v priložnost, da bi nam služili, vključili svoje otroke.
Ti starši so z velikodušnim služenjem blagoslovili našo družino. Odločeni, da svoje otroke vključijo v dajanje, so blagoslove razširili na vnuke. Ko so otroci z nasmehom zapustili naš dom, so me prepričali, da se bo to zgodilo. Svojim otrokom bodo povedali o radosti, ki so jo čutili, ko so prijazno služili za Gospoda. Spominjam se tega tihega zadovoljstva iz otroštva, ko sem na očetov predlog pri sosedu pulil plevel. Kadar sem poklican za darovalca, se spomnim in verjamem hvalnici »Sladko je delo«.2
Vem, da je bilo besedilo te pesmi napisano, da bi opisalo radost, ki jo daje čaščenje Gospoda na nedeljo. Toda tisti otroci pred našimi vrati so na večer sredi tedna občutili radost izvajanja Gospodovega dela. Njihovi starši pa so videli priložnost, da delajo dobro in širijo radost skozi rodove.
Gospodov način, na katerega skrbi za pomoči potrebne, staršem ponuja še eno priložnost, da blagoslovijo svoje otroke. To sem neko nedeljo videl v kapeli. Majhen otrok je, ko je pred zakramentnim sestankom vstopil v kapelo, škofu izročil ovojnico.
Družino in fantka poznam. Družina je ravno izvedela za nekoga v oddelku, ki je bil v stiski. Ko je oče v ovojnico dal večji znesek, kot ga je ponavadi dal za postni prispevek, je otroku verjetno rekel nekaj takega: »Danes smo se postili in molili za ljudi v stiski. Prosim, daj to našo ovojnico škofu. Vem, da jo bo dal tistim, ki pomoč potrebujejo bolj kot mi.«
Namesto lakote, ki jo je deček čutil tisto nedeljo, se bo tega dne spominjal s toplim občutkom. Iz njegovega nasmeha in načina, kako trdno je držal ovojnico, je bilo razvidno, da mu je oče zaupal veliko nalogo, da družinski nese dar za revne. Tega dne se bo spominjal, ko bo diakon in morda za večno.
Isti izraz sreče sem videl na obrazu posameznikov, ki so pred leti za Gospoda pomagali ljudem v Idahu. V soboto, 5. junija 1976, je popustil jez Teton. Umrlo je enajst ljudi. Na tisoče jih je moralo v nekaj urah zapustiti dom. Nekaj hiš je odneslo. Na stotine bivališč je bilo primernih za bivanje le zaradi truda in sredstev drugih ljudi.
Tisti, ki so slišali za tragedijo, so začutili sočutje in klic k dobremu delu. Sosedje, škofje, predsednice Društva za pomoč, voditelji zborov, hišni učitelji in obiskujoče učiteljice so se od doma in iz službe odpravili čistit poplavljene hiše drugih.
Neki par se je v Rexburg s počitnic vrnil ravno po poplavi. Nista šla pogledat svoje hiše. Pač pa sta poiskala škofa in ga vprašala, kako bi lahko pomagala. Napotil ju je k družini v stiski.
Po nekaj dnevih sta šla pogledat kraj, kjer je stala njuna hiša. Ni je bilo več, ker jo je odnesla voda. Šla sta nazaj k škofu in vprašala: »Kaj želite, da narediva?«
Kjerkoli že živite, ste videli čudeže sočutja, ki se je obrnilo v nesebično dejanje. Morda to ni bilo v veliki naravni nesreči. To sem videl v duhovniškem zboru, kjer brat vstane in opiše potrebe moškega oziroma ženske, ki išče priložnost za delo, da bi skrbela zase in za družino. Sočutje sem začutil v sobi, ko je kdo predlagal imena ljudi, ki bi lahko zaposlili tistega, ki potrebuje delo.
Kar se zgodi v tem duhovniškem zboru in kar se je zgodilo v poplavljenih hišah v Idahu, je dokaz Gospodovega načina pomoči tistim, ki so v težki stiski, zato da ponovno postanejo samostojni. Čutimo sočutje in vemo, kako moramo ravnati na Gospodov način, da bomo pomagali.
Letos obeležujemo petinsedemdeseto obletnico Cerkvenega dobrodelnega programa. Ustanovljen je bil zato, da bi poskrbel za potrebe tistih, ki so izgubili delo, kmetije in celo hiše v času, ki so ga kasneje poimenovali »velika gospodarska kriza«.
Velike posvetne potrebe otrok nebeškega Očeta so ponovno tu v današnjem času, kot so bile in kot bodo v vseh časih. Načela temelja Cerkvenega dobrodelnega programa niso le za neko obdobje oziroma za en kraj. So za vse čase in za vse kraje.
Ta načela so duhovna in večna. Zato bomo, če jim bomo razumeli in si jih vtisnili v srce, lahko videli in izkoristili priložnosti, da bomo pomagali, kadar koli in kamor koli nas bo Gospod poklical.
Sledi nekaj načel, ki so me vodila, ko sem hotel pomagati na Gospodov način in ko so mi pomagali drugi.
Prvič, vsakdo je srečnejši in se bolj spoštuje, ko lahko najprej poskrbi zase in za družino ter pomoč nato izkaže drugim. Hvaležen sem za tiste, ki so mi pomagali, da sem poskrbel za svoje potrebe. Z leti sem bil še hvaležnejši za tiste, ki so mi pomagali do samostojnosti. Najbolj pa sem bil hvaležen za tiste, ki so mi pokazali, kako lahko s svojim presežkom pomagam drugim.
Spoznal sem, da imam presežek lahko, če porabim manj, kot zaslužim. S tem presežkom sem lahko iz srečnih izkušenj dokazal, da je zares bolje dajati kot prejemati. Delno je to zato, ker nas Gospod blagoslovi, ko pomagamo na njegov način.
Predsednik Marion G. Romney je o dobrodelnem delu rekel: »Pri tem delu ne morete dajati toliko, da boste sami obubožali.« In nato je navajal svojega predsednika misijona Melvina J. Ballarda: »Človek ne more dati skorje Gospodu, ne da bi v zameno prejel hlebec.«3
V življenju sem spoznal, da je to res. Ko sem radodaren do otrok nebeškega Očeta, ki so v stiski, je on radodaren do mene.
Drugo evangelijsko načelo, ki me je vodilo pri dobrodelnemu delu, je moč in blagoslov enotnosti. Ko združimo moči, da bi služili ljudem v stiski, nas Gospod združi v srcu. Predsednik J. Reuben Clark je to opisal takole: »To dajanje je […] verjetno najbolj doprineslo občutek splošnega bratstva, ko so ljudje različne izobrazbe in poklicev skupaj delali v vrtu dobrodelnosti oziroma pri drugem projektu.«4
Poglobljeni občutek bratstva je resničen tako za prejemnika kot za darovalca. Do danes moški, s katerim sva z lopato odstranjevala blato v njegovi poplavljeni hiši v Idahu, čuti, da sva povezana. Čuti pa tudi večjo osebno dostojanstvo, da je zase in za družino naredil vse, kar je lahko. Če bi delal sam, bi oba ostala brez duhovnega blagoslova.
To vodi k tretjemu načelu dobrodelnega dela: V to delo pritegnite svojo družino, kajti ko bodo skrbeli za druge, se bodo naučili skrbeti drug za drugega. Vaši sinovi in hčerke, ki z vami služijo ljudem v stiski, bodo verjetno pomagali drug drugemu, ko bodo v stiski.
Sledi četrto dragoceno načelo Cerkvene dobrodelnosti, ki sem se ga naučil kot škof. Zanj sem izvedel, ko sem sledil svetopisemski zapovedi, naj iščemo revne. Škofova dolžnost je, da najde in pomaga tistim, ki še vedno potrebujejo pomoč, po tem ko so z družino naredili vse, kar so lahko. Spoznal sem, da Gospod pošilja Svetega Duha, da omogoči, da »iščemo in bomo našli«5, ko bomo skrbeli za revne kot tudi takrat, ko bomo iskali resnico. Naučil pa sem se tudi, da v iskanje vključim predsednico Društva za pomoč. Razodetje lahko dobi prej kot vi.
Nekateri od vas boste ta navdih potrebovali v prihodnjih mesecih. V počastitev petinsedemdesete obletnice Cerkvenega dobrodelnega programa bodo člani po vsem svetu vabljeni k sodelovanju na »dan služenja«. Voditelji in člani si bodo prizadevali za razodetja, ko bodo načrtovali projekte.
Ko boste načrtovali svoj projekt služenja, predlagam troje:
Prvič, duhovno se pripravite. Le če se boste zaradi Odrešenikove odkupne daritve v srcu omehčali, boste lahko jasno videli cilj projekta, da boste kot posamezniki ali kot del skupnosti življenje otrok nebeškega Očeta blagoslovili tako duhovno kot posvetno.
Moj drugi predlog je, da služite ljudem, katerih potrebe se bodo dotaknile srca tistih, ki bodo služili. Ljudje, ki jim služite, bodo občutili vašo ljubezen. To jim bo morda prineslo več veselja, kot obljublja pesem, kot pa zadostitev njihovih posvetnih potreb.
Moj zadnji predlog je, da moč črpate iz vezi družin, zborov, pomožnih organizacij in ljudi, ki jih poznate v svoji skupnosti. Občutki enotnosti bodo pomnožili dobre učinke služenja, ki ga nudite. Ti občutki enotnosti v družinah, v Cerkvi in v skupnosti se bodo povečali in postali trajna zapuščina daleč po tem, ko bo projekt končan.
To je moja priložnost, da vam povem, kako hvaležen sem za vas. Ko srečam ljudi, ki ste jim pomagali, ko ste ljubeče služili za Gospoda, prejemam zahvale.
Ko ste jim pomagali na Gospodov način, ste našli način, da ste jih povzdignili. Vi in ponižni Odrešenikovi učenci, kot ste vi, prostovoljno služite drugim in ljudje, ki ste jim pomagali, so se globoko zahvaljevali meni.
Zahvaljujejo se tudi tisti, ki so z vami delali. Spominjam se, kako sem nekoč stal poleg predsednika Ezra Tafta Bensona. Govorila sva o služenju v Gospodovi Cerkvi. Presenetil me je, ko je z mladostniško močjo rekel ter s kretnjo povedal: »To delo imam zelo rad in to je delo!«
V imenu Učitelja se vam zahvaljujem za služenje otrokom nebeškega Očeta. Pozna vas in vidi vaš trud, marljivost in žrtev. Molim, da vas bo blagoslovil, da boste sad svojega dela videli v sreči tistih, ki ste jim za Gospoda pomagali.
Vem, da Bog Oče živi in sliši naše molitve. Vem, da Jezus je Kristus. Vi in tisti, ki jim služite, ste lahko očiščeni in okrepljeni, ko mu služite in izpolnjujete njegove zapovedi. Z močjo Svetega Duha lahko veste, kakor vem sam, da je bil Joseph Smith Božji prerok, da je obnovil pravo in živo Cerkev, ki to je. Pričujem, da je predsednik Thomas S. Monson živi Božji prerok. Je velik vzortega, kar je delal Gospod: delal je dobra dela. Molim, da bomo zgrabili priložnost, da bomo pomagali utrujenim in slabotnim6. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.
© 2011, Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/10. Prevod odobren: 6/10. Prevod sporočila Visiting Teaching Message, May 2011. Slovenian 09765 177