Sporočilo Prvega predsedstva - oktober 2012
Ključ za srečno družino
Veliki ruski pisatelj Lev Tolstoj je svoj roman Ana Karenina začel z naslednjimi besedami: »Srečne družine so vse enake; vsaka nesrečna družina je nesrečna na svoj način.«1 Čeprav nisem tako kot Tolstoj prepričan, da so srečne družine vse enake, pa sem spoznal tisto stvar, ki je večini skupna: poznajo način, da odpustijo in pozabijo nepopolnosti drugih in iščejo dobro.
Po drugi strani pa ljudje v nesrečnih družinah pogosto iščejo napake, pogrevajo zamere in zdi se, da ne morejo opustiti preteklih žalitev.
»Da, ampak …« začenjajo tisti, ki so nesrečni. »Da, ampak ne veš, kako hudo me je prizadela,« pravi eden. »Da, ampak ti ne veš, kako grozen je,« pravi druga.
Mogoče imata oba prav, mogoče nobeden.
Žalitev ima veliko stopenj. Veliko je stopenj prizadetosti. Toda opazil sem, da svojo jezo pogosto upravičujemo in svojo vest potešimo tako, da si govorimo zgodbe o vzgibih drugih, ki njihova dejanja obsojajo kot neodpustljiva in sebična, medtem ko istočasno svoje vzgibe povzdigujemo kot čiste in nedolžne.
Prinčev pes
Neka stara valizijska zgodba iz trinajstega stoletja govori o princu, ki je, ko se je vrnil domov, našel svojega psa, ki mu je z gobca kapljala kri. Možak je pohitel v hišo in na svojo grozo ugotovil, da njegovega sinka ni in da je zibka prevrnjena. Princ je v jezi izvlekel meč in psa ubil. Kmalu zatem je zaslišal jok svojega sinka – dete je bilo živo! Ob detetu je ležal mrtev volk. Pes je v resnici prinčevo dete varoval pred krvoločnim volkom.
Čeprav je ta zgodba dramatična, ponazarja bistvo. Odpira možnost, da zgodba, ki jo govorimo sebi o tem, zakaj se drugi obnašajo na določen način, ni vedno v skladu z dejstvi – včasih dejstev sploh nočemo videti. V samoupravičevanju se v jezi raje oklenemo grenkobe in zamerljivosti. Ti očitki včasih lahko trajajo mesece ali leta. Včasih lahko trajajo vse življenje.
Razklana družina
Neki oče ni mogel odpustiti sinu, ker se je odvrnil od poti, o kateri ga je učil. Fant je imel prijatelje, ki jih oče ni maral, in delal je veliko stvari, ki so bile nasprotje tega, kar ga je oče učil. Zato je med očetom in sinom nastal prepad in fant je brž, ko je lahko, odšel od doma in se ni več vrnil. Redko sta še govorila.
Ali je oče čutil, da ima prav? Morda.
Ali je sin čutil, da ima prav? Morda.
Vse, kar vem, je, da je bila ta družina razklana in nesrečna, ker niti oče niti sin drug drugemu nista mogla odpustiti. Nista mogla pogledati preko grenkih spominov, ki sta jih imela drug na drugega. Dopustila sta, da je njuno srce navdala jeza namesto ljubezen in odpuščanje. Tako prvi kot drugi sta se oropala za priložnost, da bi v dobrem vplivala na življenje drugega. Videti je bilo, da je razkol med njima tako globok in tako velik, da sta oba postala duhovna ujetnika na svojem čustvenem otoku.
Na srečo je naš ljubi in modri Večni Oče v nebesih pripravil način za premagovanje tega prepada, do katerega pride zaradi ponosa. Velika in neskončna odkupna daritev je najvišje dejanje odpuščanja in sprave. Njena veličina presega moje razumevanje, vendar z vsem srcem in dušo pričujem o njeni dejanskosti in najvišji moči. Odrešenik je sebe daroval kot odkupnino za naše grehe. Zaradi njega prejmemo odpuščanje.
Nobena družina ni popolna
Nihče od nas ni brez greha. Vsak od nas dela napake, vključno z vami in menoj. Vsi smo že bili prizadeti. Vsi smo že prizadeli druge.
Zaradi Odrešenikove žrtve lahko prejmemo povzdignjenje in večno življenje. Ko sprejmemo njegove poti in premagamo ponos, tako da se v srcu omehčamo, v svojo družino in v lastno življenje lahko prinesemo spravo in odpuščanje. Bog nam bo pomagal, da bomo bolj odpuščali, da bomo bolj pripravljeni iti še eno miljo, da se bomo prvi opravičili, čeprav nekaj ni bilo po naši krivdi, da bomo dali na stran stare zamere in jih nič več pestovali. Hvala Bogu, ki je dal svojega edinorojenega Sina, in Sinu, ki je za nas dal življenje.
Vsak dan lahko čutimo, da nas ima Bog rad. Kaj če bi drugim dali malo več sebe, kakor uči ljuba hvalnica »Because I Have Been Given Much« (Ker mi je bilo veliko dano)2? Gospod nam je odprl vrata, da nam bo odpuščeno. Mar ne bi bilo edino prav, da bi dali na stran lastno sebičnost in ponos in začeli odpirati tista blagoslovljena vrata odpuščanja tistim, s katerimi se borimo – zlasti vsem svojim družinskim članom?
Sreča na koncu ne izvira iz popolnosti, temveč iz tega, če udejanjamo božanska načela, četudi z majhnimi koraki. Prvo predsedstvo in zbor dvanajstih apostolov sta izjavila: »Srečo v družinskem življenju bomo najverjetneje dosegli, če bo le-to temeljilo na naukih Gospoda Jezusa Kristusa. Uspešni zakoni in družine so osnovani in ohranjeni po načelih vere, molitve, kesanja, odpuščanja, spoštovanja, ljubezni, sočutja, dela in zdravih rekreativnih dejavnosti.«3
Odpuščanje se nahaja prav sredi teh preprostih resnic, ki temeljijo na načrtu sreče našega nebeškega Očeta. Ker odpuščanje povezuje načela, povezuje ljudi. To je ključ, ki odpira zaklenjena vata, ki je začetek poštene poti in eden najboljših upov za srečno družino.
Naj nam Bog pomaga, da bomo malo bolj odpuščali v družini, da bomo malo bolj odpuščali drug drugemu in morda bolj odpuščali celo sebi. Molim, da bomo odpuščanje lahko izkusili kot čudovit način, zaradi katerega je večina srečnih družin enakih.
© 2012 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/11. Prevod odobren: 6/11. Prevod sporočila First Presidency Message, October 2012. Slovenian 10370 177
Nauk tega sporočila
»Pri pripravi vsake lekcije se vprašajte, v kakšnem smislu je neko načelo nekaj, kar so vaši družinski člani izkusili v življenju.« (Teaching, No Greater Call, 1999, str. 171) Premislite, da bi družinske člane prosili, naj spregovorijo o pozitivnih izkušnjah, ki so jih imeli, ali kaj so spoznali o odpuščanju. O teh izkušnjah se pogovarjajte, pri tem pa poudarite blagoslove odpuščanja. Zaključite s pričevanjem o pomembnosti medsebojnega odpuščanja.