Sporočilo prvega predsedstva - marec 2013

Potihni in obmiruj

predsednik Thomas S. Monson

Ko sem nekega dne pred nekaj leti delo v pisarni opravil, sem močno začutil, naj obiščem ostarelo vdovo, ki je bila oskrbovanka v domu za starejše v Salt Lake Cityju. Nemudoma sem šel tja.

Ko sem prišel v njeno sobo, je bila prazna. Vprašal sem nekega strežnika, kje bi lahko bila, in napotil me je v dnevno sobo. Ta prijetna vdova, ki sta jo obiskali sestra in še ena prijateljica, je bila tam. Prijetno smo se pogovarjali.

Med pogovorom je v sobo prišel moški, da bi si vzel pločevinko sodavice iz avtomata za pijačo. Pogledal me je in rekel: »Glej no, saj ste Tom Monson!«

»Da,« sem odgovoril. »Vi pa ste podobni Hemingwayju.«

Potrdil je, da mu je ime Stephen Hemingway, sin Alfreda Eugenea Hemingwayja, ki sem mu pravil Gene in ki je bil moj svetovalec, ko sem bil pred veliko leti škof. Stephen mi je povedal, da je njegov oče tam v isti zgradbi in da se mu bliža smrt. Gene je spraševal po meni in družina me je iskala, vendar niso našli moje telefonske številke.

Takoj sem se poslovil in šel s Stephenom v sobo mojega bivšega svetovalca, kjer so bili zbrani tudi njegovi drugi otroci, njegova žena pa je umrla že pred nekaj leti. Družinski člani so moje srečanje s Stephenom v dnevni sobi videli kot odgovor nebeškega Očeta na njihovo veliko željo, da bi njihovega očeta obiskal pred njegovo smrtjo in se odzval na njegov klic. Tudi sam sem čutil enako, saj če Stepen ne bi prišel v dnevno sobo točno takrat, ko sem bil tam na obisku, sploh ne bi vedel, da je Gene v tisti ustanovi.

Dali smo mu blagoslov. Navdal nas je duh miru. Obisk je bil prijeten, nakar sem odšel.

Naslednje jutro so me po telefonu obvestili, da je Gene Hemingway umrl samo dvajset minut po tem, ko sva mu z njegovim sinom dala blagoslov.

Nebeškemu Očetu sem se v tihi molitvi zahvalil za vodstvo, ki je spodbudilo moj obisk v domu za starejše in me pripeljalo k dragemu prijatelju Alfredu Eugenu Hemingwayju.

Verjamem, da je Gene Hemingway tistega večera, ko smo čutili Duha, sodelovali v ponižni molitvi in izrekli duhovniški blagoslov, v mislih odzvanjal besede hvalnice Master, the Tempest Is Raging (Učitelj, vihar besni):

Pomudi se, blagi Odkupitelj!
Ne puščaj me samega tu.
V varni pristan radostno pridem
na sveto obalo miru.

Še vedno imam rad to hvalnico in pričujem o tolažbi, ki jo ponuja:

Naj bo srd razburkanega morja,
demonov, ljudi ali česarkoli,
ni vodá, ki barko potonejo, kjer spi
Gospodar morij in zemlje in neba.
Vse bo poslušno tvoji volji:
Potihni in obmiruj.1

Sredi solza in preizkušenj, strahu in žalosti, srčnih bolečin in osamljenosti zaradi izgube ljubljenih imamo gotovost, da je življenje večno. Naš Gospod in Odrešitelj je živa priča, da je tako.² Njegove besede v svetih spisih zadostujejo: »[Obmirujte] in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Ps 46:11) O tej resnici pričujem.

Nauk tega sporočila

To sporočilo lahko potolaži tiste, ki jim je smrt vzela njihove ljubljene, oziroma tiste, ki se borijo s preizkušnjami. Premislite, da bi kot dodatek k sporočilu predsednika Monsona prebrali enega od naslednjih odlomkov iz svetih spisov, odvisno od potreb tistih, ki jih učite: Job 19:25–26; 1 Kor 15:19–22; Moz 24:13–15; NaZ 122:7–9. Če boste prejeli navdih, pričujte o miru, ki vam ga je v preizkušnjah dal Odrešenik.