Sporočilo Prvega predsedstva – november 2013
»Ne bom te pozabil, ne bom te zapustil«
Nebeški Oče […] ve, da se učimo in rastemo ter postajamo močnejši, ko se z izzivi, ki jih moramo izkusiti, soočamo in jih premagujemo.
Nocoj bom v dnevnik zapisal: »To je bil eden najbolj navdihujočih delov vseh generalnih konferenc, ki sem se jih udeležil doslej. Vse je bilo čudovito in predvsem duhovne narave.«
Bratje in sestre, ko smo se pred šestimi meseci sestali na generalni konferenci, je moja ljuba žena Frances ležala v bolnišnici, ker je nekaj dni pred tem grdo padla. Maja je, potem ko je poškodbe več tednov pogumno poskušala premagati, zdrsnila v večnost. Močno jo pogrešam. Poročila sva se 7. oktobra 1948 v templju Salt Lake. Jutri bi praznovala petinšestdeseto obletnico poroke. Bila je ljubezen mojega življenja, moja vdana zaupnica in najboljša prijateljica. To, da rečem, da jo pogrešam, ne more niti približno opisati globine mojih čustev.
Ta konferenca zaznamuje petdeset let, odkar me je predsednik David O. McKay poklical v zbor dvanajstih apostolov. V vseh teh letih mi je moja ljuba družabnica nudila vso in popolno podporo. Neštetokrat se je žrtvovala, da sem lahko opravljal svoj poklic. Nikoli nisem slišal ene besede pritožbe, ko sem pogosto moral dneve in včasih tedne preživeti stran od nje in otrok. Zares je bila angel!
Skupaj z družino bi se rad zahvalil za neizmerno ljubezen, ki smo je bili po Francesini smrti deležni. Z vsega sveta je prispelo na stotine sožalnih pisem, ki so izražala občudovanje do nje in sožalje naši družini. Prejeli smo na ducate čudovitih cvetličnih aranžmajev. Hvaležni smo za številne prispevke, ki so bili v njenem imenu darovani v splošni cerkveni misijonarski sklad. V imenu tistih, ki jih je za seboj pustila, izražam globoko hvaležnost za vašo prijaznost in srčnost.
V teh težkih časih od njenega odhoda mi je največjo tolažbo dajalo pričevanje o evangeliju Jezusa Kristusa in spoznanje, ki ga imam, da draga Frances še živi. Vem, da je najina ločitev začasna. V Božji hiši naju je pečatil nekdo, ki je imel polnomočje, da zveže na zemlji in v nebesih. Vem, da se bova nekega dne združila in se nikoli več ločila. To je spoznanje, ki me drži pokonci.
Bratje in sestre, mirno lahko domnevamo, da nikomur, ki je kdaj živel, trpljenje in žalost nista bila povsem prihranjena, niti ni bilo obdobja v človeški zgodovini, ki ga ne bi zaznamovala nemir in beda.
Ko nas v življenju doleti húdo, nas mika, da bi se vprašali: »Zakaj jaz?« Včasih se zdi, da na koncu predora ni luči, ni sončnega vzhoda, ki bi napravil konec temi noči. Čutimo, da nas obdajata razočaranje uničenih sanj in obup izginulega upanja. Pridružujemo se svetopisemski prošnji: »Ali ni več balzama v Gileádu?«1 Počutimo se zapuščeno, strtega srca in osamljeno. Nagibamo se k temu, da svojo lastno nesrečo vidimo skozi izkrivljeno prizmo črnogledosti. Nepotrpežljivo čakamo na rešitev svoje težave in pozabimo, da pogosto potrebujemo nebeško krepost potrpežljivosti.
Težave, ki nas doletijo, resnično preizkušajo našo sposobnost vztrajanja. Osnovno vprašanje, na katerega moramo vsi odgovoriti, je: Ali bom omahoval ali pa bom dokončal? Nekateri omahujejo, ko ugotovijo, da se niso zmožni dvigniti nad svoje izzive. Dokončati pomeni vztrajati prav do konca življenja.
Ko razmišljamo o dogodkih, ki lahko doletijo vse, lahko s starodavnim Jobom rečemo: »Človek [je] rojen za trpljenje.«2 Job je bil »popoln in iskren« mož, ki »se je [bal] Boga in se varoval hudega«3. Job, ki je ravnal pobožno in mu je bila sreča naklonjena, je moral prestati preizkušnjo, ki bi lahko uklonila vsakogar. Ko je izgubil vse imetje, ko so ga prijatelji prezirali, ko ga je doletelo trpljenje in povsem potrla izguba njegove družine, so ga nagovarjali, naj »Boga [prekolne in umre]«4. Tej skušnjavi se je uprl in iz dna svoje plemenite duše razglasil:
»Glejte, v nebesih [je] priča zame, moj porok je na višavah.«5»ʻVem,
da Odkupitelj moj živi!ʼ«6
Job je ohranil vero. Bomo to naredili tudi mi, ko se bomo soočili s svojimi izzivi?
Kadar bomo čutili, da nas življenje preveč tepe, se spomnimo, da so šli drugi po enaki poti, da so vztrajali in nato to premagali.
V zgodovini Cerkve je v tem razdobju polnosti časov zelo veliko izkušenj tistih, ki so trpeli in vendar ostali neomajni in veseli. Vzrok? Evangelij Jezusa Kristusa so napravili za središče svojega življenja. S tem se bomo potegnili iz vsega, kar nas bo doletelo. Izzivi zaradi tega ne bodo izginili, vendar se bomo z njimi lahko soočili, se z njimi spoprijeli in zmagali.
Iz postelje bolečine, z vzglavnika, premočenega s solzami, nas bosta k nebu dvignila nebeška gotovost in dragocena obljuba: »Ne bom te pozabil, ne bom te zapustil.«7 Taka tolažba je neprecenljiva.
Ko sem širom in po čez potoval po svetu, izpolnjujoč odgovornosti svojega poklica, sem spoznal marsikaj – nemalo krat je bilo to, da sta žalost in trpljenje obča. Ne morem izmeriti vse srčne bolečine in žalosti, ki sem ji bil priča, ko sem se srečeval s tistimi, ki so se soočali z žalovanjem, boleznijo, ločitvijo, ki so se trudili s trmoglavim sinom ali hčerjo oziroma so trpeli zaradi posledic greha. Seznam je predolg, kajti nešteto je težav, ki nas lahko doletijo. Težko bi izpostavil en primer in vendar ko pomislim na izzive, premišljujem o bratu Bremsu, o enem svojih učiteljev v Nedeljski šoli iz otroštva. Bil je zvest član Cerkve, mož zlatega srca. Z ženo Sadie sta imela osem otrok, od katerih jih je bilo veliko iste starosti kot otroci v najini družini.
Potem ko sva se s Frances poročila in se iz oddelka izselila, sva brata in sestro Brems ter člane njune družine videvala na porokah in pogrebih, pa tudi na oddelčnih srečanjih.
Bratu Bremsu je žena Sadie umrla leta 1968. V letih, ki so sledila, sta mu umrla tudi dva od osmih otrok.
Nekega dne pred približno trinajstimi leti me je poklicala najstarejša vnukinja brata Bremsa. Pojasnila je, da je njen stari oče dopolnil sto pet let. Rekla je: »Živi v manjšem domu za ostarele, toda ob nedeljah se sestane z vso družino in nam pove evangelijsko lekcijo.« Nadaljevala je: »Prejšnjo nedeljo je dedek razglasil: ‘Dragi moji, ta teden bom umrl. Prosim, pokličite Tommyja Monsona. Vedel bo, kaj storiti.’«
Takoj naslednji večer sem brata Bremsa obiskal. Že nekaj časa ga nisem videl. Z njim nisem mogel govoriti, ker je oglušel. Nisem mu mogel napisati sporočila, da bi ga prebral, ker je oslepel. Povedali so mi, da se sorodniki z njim sporazumevajo tako, da s svojim desnim prstom na dlan njegove levice najprej napišejo ime obiskovalca. Tako so morali posredovati vsako sporočilo. Sledil sem postopku, tako da sem z njegovim prstom črkoval »T-O-M-M-Y M-O-N-S-O-N«, ime, po katerem me je vedno poznal. Brat Brems se je razveselil, me prijel za roke in si jih položil na glavo. Vedel sem, da želi prejeti duhovniški blagoslov. Pridružil se mi je voznik, ki me je pripeljal v dom za ostarele, in skupaj sva položila roke na glavo brata Bremsa in ga blagoslovila, kot je želel. Po blagoslovu so mu iz slepih oči pritekle solze. Hvaležno naju je prijel za roke. Čeprav blagoslova, ki sva ga izrekla, ni slišal, je bil Duh močan, in verjamem, da je po navdihu vedel, da sva mu dala blagoslov, ki ga je potreboval. Ta dragi mož ni več videl. Ni več slišal. Noč in dan je bil zaprt v majhni sobi v domu za ostarele. Vendar so me njegov nasmeh in besede, ki jih je izrekel, v srcu ganile. »Hvala,« je rekel. »Nebeški Oče je bil tako dober z mano.«
Kakor je brat Brems napovedal, je še isti teden umrl. Nikoli ni razmišljal o tem, česa nima, temveč je bil globoko hvaležen za številne blagoslove.
Nebeški Oče, ki nam daje toliko tega, zaradi česar se lahko veselimo, tudi ve, da se učimo in rastemo ter postajamo močnejši, ko se z izzivi, skozi katere moramo iti, soočamo in jih premagujemo. Vemo, da bo prišel čas, ko se bomo soočali s srce parajočo žalostjo, ko bomo žalovali in ko bomo preizkušeni do skrajnih meja zmogljivosti. Toda takšne težave nam omogočajo, da se spremenimo na bolje, da si življenje ponovno zastavimo tako, kakor uči nebeški Oče, in da postanemo drugačni od tistega, kar smo bili – boljši kot smo bili, bolj razumevajoči, kot smo bili, bolj sočutni, kot smo bili, z močnejšim pričevanjem, kot smo ga imeli prej.
To bi moral biti naš namen – vsekakor to, da bomo vzdržali in vztrajali, vendar tudi da bomo postali bolj duhovno oplemeniteni, ko bomo po poti hodili po soncu in v senci. Če ne bi bilo izzivov, ki bi jih morali premagati, in težav, ki bi jih morali rešiti, bi ostali takšni, kot smo, in ne bi dosti oziroma sploh ne bi napredovali proti našemu cilju, ki je večno življenje. Pesnik je podobno misel izrazil z naslednjimi besedami:
Dobro deblo ne zraste zlahka,
močnejši je veter, močnejše je drevo.
Višje je nebo, daljše je deblo.
Večje je neurje, večja je moč debla.
Pod soncem in v mrazu, v dežju in snegu
v drevesu in človeku dobra opora raste.8
Le Učenik pozna globino naših preizkušenj, bolečine in trpljenja. Le on nam v stiski ponuja večni mir. Le on se naše trpeče duše dotakne s svojimi tolažilnimi besedami:
»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom dal počitek.
Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;
kajti moj jarem je znosen in moje breme je lahko.«9
Najsi so časi najboljši ali najslabši, nas Bog spremlja. Obljubil je, da se to ne bo nikoli spremenilo.
Moji bratje in sestre, da bi vsi čutili zavezanost nebeškemu Očetu, ki se z leti ali z našimi življenjskimi stiskami ne spreminja! Ni se nam potrebno soočati s težavami, da bi se ga spomnili, in ne bi smeli biti prisiljeni k ponižnosti, preden vanj verujemo in mu zaupamo.
Da bi si vselej prizadevali biti blizu nebeškemu Očetu! Da bomo to lahko storili, moramo k njemu vsak dan moliti in ga poslušati. Resnično ga potrebujemo vsako uro ne glede na to, ali so to ure sonca ali dežja. Naj bo vselej naše geslo njegova obljuba: »Ne bom te pozabil, ne bom te zapustil.«10
Z vso močjo duše pričujem, da Bog živi in da nas ima rad, da je njegov edinorojeni Sin živel in umrl za nas in da je evangelij Jezusa Kristusa tista prodorna luč, ki v našem življenju sije skozi temo. Molim, da bi bilo vselej tako, v svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.
© 2013 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/13. Prevod odobren: 6/13. Prevod dokumenta First Presidency Message, November 2013. Slovenian. 10671 177