Sporočilo obiskujočega poučevanja – november 2015
Sveti Duh kot spremljevalec
Če živimo vredni, smo lahko deležni blagoslova, da nas Duh ne bo spremljal le vsake toliko, ampak vselej.
Moji dragi bratje in sestre, hvaležen sem, da sem to nedeljo z vami na generalni konferenci Gospodove Cerkve. Tako kot vi sem občutil Duha, Svetega Duha, ki je pričeval o besedah resnice, ki smo jih slišali v govorih in pesmi.
Moj današnji namen je, da bi v vas zbudil večjo željo in odločenost, da boste zahtevali dar, ki je bil po krstu obljubljen vsakemu od nas. Med potrditvijo smo zaslišali naslednje besede: »Prejmite Svetega Duha.«1 Od tistega trenutka so se nam življenja za vedno spremenila.
Če živimo vredni, smo lahko blagoslovljeni s tem, da nas spremlja Duh, ne le sem ter tja in v tako izjemnih izkušnjah, kakor smo jih imeli danes, temveč vedno. Iz besed zakramentne molitve veste, kako se ta obljuba izpolni: »O Bog, večni Oče, prosimo te v imenu tvojega Sina, Jezusa Kristusa, da blagosloviš in posvetiš ta kruh za duše vseh tistih, ki od tega jedo; da bodo jedli v spomin na telo tvojega Sina in ti pričevali, o Bog, večni Oče, da so voljni nase prevzeti ime tvojega Sina in se ga vselej spominjati in spolnjevati njegove zapovedi, ki jim jih je dal, da bodo lahko vselej imeli njegovega Duha ob sebi.«
In nato sledi sijajna obljuba, da jih bo lahko vselej spremljal Božji Duh (gl. NaZ 20:77; poudarek dodan).
Imeti Duha vselej ob sebi, pomeni, imeti vodstvo in navodila Svetega Duha v vsakdanjem življenju. Duh nas, na primer, lahko posvari, naj se upremo skušnjavi, da bi delali zlo.
Zgolj zaradi tega je zlahka videti, zakaj so nam Gospodovi služabniki poskušali vzbuditi večjo željo, da na zakramentnih sestankih častimo Boga. Če bomo zakrament vzeli v veri, bo tedaj Sveti Duh nas in tiste, ki jih imamo radi, lahko zaščitil pred skušnjavami, ki so vse bolj silovite in pogoste.
Vodstvo Svetega Duha napravi to, kar je dobro, bolj privlačno, skušnjavo pa manj zanimivo. Samo to bi moralo zadostovati, da bi se odločili, da bomo vredni tega, da nas bo Duh vselej spremljal.
Prav kakor nas Sveti Duh krepi pred zlom, nam daje tudi moč, da ločimo resnico od laži. Resnico, ki je najpomembnejša, potrjuje le Božje razodetje. Človeški razum in uporaba telesnih čutov ne bosta dovolj. Živimo v času, ko bodo celo najmodrejši stežka ločili resnico od domiselne prevare.
Gospod je apostola Tomaža, ki je hotel snovni dokaz o Odrešenikovem vstajenju tako, da se je dotaknil njegovih ran, učil, da je razodetje varnejši dokaz. »Jezus mu je rekel: ‘Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!’« (Jn 20:29)
Sveti Duh potrjuje resnice, ki označujejo pot domov k Bogu. Ne moremo iti v gaj ter Očeta in Sina videti, kako govori z mladim Josephom Smithom. Noben snovni dokaz ne kakšna logična razlaga ne more potrditi, da je Elija prišel, kot je bilo obljubljeno, predat duhovniške ključe, ki jih sedaj ima in izvaja živi prerok Thomas S. Monson.
Potrditev resnice pride k Božjemu sinu ali hčeri, ki ima pravico prejeti Svetega Duha. Ker so nam neresnice in laži lahko ponujene kadar koli, potrebujemo stalni vpliv Duha resnice, da nam prihrani trenutke dvoma.
Ko je bil George Q. Cannon član zbora dvanajstih apostolov, je pozival, naj si nenehno prizadevamo, da bi nas spremljal Duh. Obljubil je, in to obljubljam tudi sam, da nam, če bomo hodili po tej poti, »ne bo nikoli primanjkovalo spoznanja« o resnici, »nikoli ne bomo v dvomih ali v temi« in »naša vera bo trdna, [naša] radost […] popolna«2.
To nenehno pomoč, ki prihaja zaradi spremstva Svetega Duha, potrebujemo še iz enega razloga. Nepričakovano nas lahko doleti smrt ljubljenih. Ob izgubi ljubljenih nam Sveti Duh, ki pričuje o dejanskosti ljubečega nebeškega Očeta in vstalega Odrešenika, vliva upanje in tolažbo. To pričevanje mora biti sveže, ko napoči smrt.
Iz številnih razlogov torej Svetega Duha nenehno potrebujemo ob sebi. To si želimo, vendar iz izkušenj vemo, da tega ni lahko obdržati. Vsi vsak dan kaj razmišljamo, rečemo in storimo, s čimer užalimo Duha. Gospod nas je učil, da nas bo Sveti Duh stalno spremljal, če nas bo v srcu navdajala dobrotljivost in če bo naše misli neprestano krasila vrlina (gl. NaZ 121:45).
Tistim, ki imajo težave s kakšnim visokim merilom, potrebnim, da bi bili vredni daru stalnega spremstva Duha, ponujam naslednje spodbudne besede. Imeli ste trenutke, ko ste občutili vpliv Svetega Duha. Morda se vam je to zgodilo danes.
O teh trenutkih navdiha lahko razmišljate kot o semenu vere, ki ga je opisal Alma. (gl. Al 32:28) Vsa posejte. To lahko storite tako, da delujete po navdihu, ki ste ga občutili. Vaš najdragocenejši navdih bo spoznanje, kaj Bog želi, da naredite. Če je to desetina, ki jo morate plačati, ali obiskati žalujočega prijatelja, to naredite. Kar koli že je, naredite! Če boste pokazali, da ste pripravljeni biti poslušni, vam bo Duh poslal več navdiha glede tega, kaj Bog želi, da zanj naredite.
Če boste poslušni, boste vse pogosteje deležni navdiha Duha, ki bo vse bolj postajal vaš stalni spremljevalec. Imeli boste več moči, da se boste odločili prav.
Lahko veste, kdaj je takšen navdih, da delujete, od Duha in ne vaša želja. Ko je navdih usklajen s tem, kar so rekli Odrešenik in njegovi živi preroki, se lahko odločite poslušati samozavestno. Potem bo Gospod poslal svojega Duha, da vas bo spremljal.
Na primer, če boste prejeli duhovni navdih, naj častite sobotni dan, zlasti ko se zdi težko, vam bo Bog v pomoč poslal svojega Duha.
Te pomoči je bil pred leti deležen moj oče, ko je šel poslovno v Avstralijo. Na nedeljo je bil sam in hotel je vzeti zakrament. O sestankih svetih iz poslednjih ni mogel najti nobene informacije. Zato je začel hoditi. Na vsakem križišču je molil, da bi vedel, v katero smer naj gre. Ko je že eno uro hodil in spreminjal smer, se je ustavil, da bo spet molil. Začutil je, naj gre navzdol po neki določeni ulici. Kmalu je zaslišal petje, ki je prihajalo iz pritličja neke bližnje stanovanjske zgradbe. Pogledal je skozi okno in videl nekaj ljudi, ki so sedeli poleg mize, pogrnjene z belim prtom, na kateri so bili zakramentni pladnji.
To se vam nemara ne zdi nič posebnega, toda zanj je bilo to nekaj čudovitega. Vedel je, da se je uresničila obljuba zakramentne molitve, ki pravi, naj se ga vselej spominjamo in izpolnjujemo njegove zapovedi, ki jih je dal, zato da nas bo vselej spremljal njegov Duh (gl. NaZ 20:77).
To je bil le en primer, ko je molil in potem naredil, kar mu je Duh povedal, da Bog želi, naj naredi. To je počel leta, prav kakor bomo mi. O svoji duhovnosti ni nikoli govoril. Samo vztrajal je v drobnih stvareh, ki jih je po navdihu naredil za Gospoda.
Kadar ga je kakšna skupina svetih iz poslednjih dni prosila, naj jim spregovori, je to storil. Ni bilo važno, če je bilo deset ali petdeset ljudi ali kako utrujen je bil. O Očetu, Sinu, Svetemu Duhu in o prerokih je pričeval vselej, kadar ga je k temu spodbudil Duh.
Njegova največja poklica v Cerkvi sta bila v visokem svetu okoliša Bonneville, kjer je plel na kolski kmetiji in učil v razredu Nedeljske šole. Sveti Duh mu je bil vrsto let ob strani, kadar ga je potreboval.
Stal sem poleg očeta v bolnišnični sobi. Na postelji je ležala moja mama, ki je bila njegova žena enainštirideset let. Več ur sva jo opazovala. Videla sva, kako so ji z obraza izginili izrazi bolečine. Prsti na rokah, ki so bili sklenjeni v pest, so se sprostili. Roki sta ji obležali ob strani.
Več let trajajoče bolečine zaradi raka so minile. Na njenem obrazu sem videl izraz miru. Nekajkrat je rahlo vdihnila, zasopla in potem negibno obležala. Stala sva tam in čakala, da bi videla, ali bo spet zadihala.
Naposled je oče tiho rekel: »Deklica je šla domov.«
Nobene solze ni prelil. In sicer zato, ker mu je Sveti Duh že veliko prej dal jasno sliko o tem, kdo je, od kod je prišla, kaj je postala in kam gre. Duh mu je velikokrat pričeval o ljubečem nebeškem Očetu, o Odrešeniku, ki je prekinil moč smrti, in o dejanskosti tempeljskega pečatenja, v katerem je bil povezan z ženo in družino.
Duh mu je veliko prej zagotovil, da je bila zaradi svoje dobrote in vere upravičena, da se vrne v nebeški dom, kjer se jo bodo spominjali kot čudovitega otroka obljube in bo častno sprejeta domov.
To je bilo za očeta več kot upanje. Zaradi Svetega Duha je postalo dejanskost.
Nekateri bi torej rekli, da so njegove besede in slike v njegovi glavi o nebeškem domu zgolj pobožne želje, zamegljena presoja moža v trenutku izgube. Toda večno resnico je spoznal na edini način, kot jo lahko spoznate sami.
Bil je znanstvenik, ki je vse življenje iskal resnico o fizičnem svetu. Znanstvena orodja je uporabljal dovolj dobro, da so ga spoštovali sovrstniki po svetu. Večino tega, kar je naredil v kemiji, je bilo, ker je v mislih videl molekule, ki so se premikale, in je potem to potrdil z laboratorijskimi poskusi.
Da pa bi odkril resnice, ki so bile zanj in za nas najpomembnejše, se je odločil za drugačno pot. Le s Svetim Duhom lahko vidimo ljudi in dogodke, kot jih vidi Bog.
Ta dar se je nadaljeval v bolnišnici po smrti njegove žene. Zbrala sva mamine stvari, da bi jih odnesla domov. Oče se je na poti do avta ustavljal, da bi se zahvalil vsaki medicinski sestri in zdravniku. Spomnim se, da sem nekoliko razdražen čutil, da bi morala iti, da bi bila sama s svojo žalostjo.
Sedaj se zavedam, da je videl stvari, ki mu jih je lahko pokazal le Sveti Duh. Tiste ljudi je videl kot angele, ki jih je Bog poslal, da so skrbeli za njegovo drago. Sebe so nemara videli kot zdravstvene strokovnjake, toda oče se jim je zahvaljeval za služenje, ki so ga opravljali namesto Odrešenika.
Ko sva prispela do doma mojih staršev, je bil vpliv Svetega Duha še vedno z njim. Nekaj minut sva se pogovarjala v dnevni sobi. Oče se je opravičil in odšel v spalnico.
Po nekaj minutah se je vrnil v dnevno sobo. Prijetno se je smehljal. Prišel je do naju in tiho rekel: »Skrbelo me je, da bo Mildred v svet duš prišla sama. Pomislil sem, da se bo v množici morda počutila izgubljeno.«
Potem je vedro rekel: »Pravkar sem molil. Vem, da je z Mildred vse v redu! Moja mama jo je prišla počakat.«
Spominjam se, da sem se ob njegovih besedah nasmehnil in si predstavljal babico, ki je s svojimi kratkimi nogami tekla in hitela skozi množico, da bi bila zagotovo tam, ko bo prišla njena snaha, da bi jo pričakala in objela.
Eden od razlogov, zakaj je oče torej prosil za to tolažbo in jo tudi prejel, je, da je od otroštva dalje vedno molil v veri. Navajen je bil prejemati odgovore, ki so se mu usedli v srce, da je dajal tolažbo in navodila. Poleg tega, da je imel navado moliti, je poznal svete spise in besede živih prerokov. Zato je prepoznal znani šepet Duha, ki ste ga verjetno občutili danes.
Duh ga ni le tolažil in vodil. Zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa ga je spremenil. Če sprejmemo obljubo, da nas bo Duh vselej spremljal, nam Odrešenik lahko omogoči očiščenje, potrebno za večno življenje, največjega od vseh darov (gl. NaZ 14:7).
Pomnite Odrešenikove besede: »Sedaj, to je zapoved: Sedaj, to je zapoved: Pokesajte se, vse ve strani sveta in pridite k meni in se krstite v mojem imenu, da boste posvečeni, tako da boste sprejeli Svetega Duha, da boste stali brezmadežni pred menoj na poslednji dan.« (3 Ne 27:20)
Te zapovedi pridejo z naslednjo obljubo, ki jo je Gospod dal, ko je rekel, naj
resnično zaupamo v tistega Duha, ki vodi k dobrim delom, naj delamo pravično, naj hodimo ponižno, naj presojamo pravično; in to je njegov Duh.
Resnično, resnično, povem vam, dal vam bom svojega Duha, ki vam bo razsvetlil um, ki vas bo v duši navdal za radostjo (gl. NaZ 11:12-13).
Pričujem vam, da Bog Oče živi, da vstali Jezus Kristus vodi svojo Cerkev, da ima Thomas S. Monson vse duhovniške ključe ter da razodetje po Svetem Duhu vodi in podpira Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni in njene ponižne člane.
Nadalje vam pričujem, da je te čudovite može, ki so nam danes govorili kot priče Gospoda Jezusa Kristusa, kot člani zbora dvanajstih apostolov, poklical Bog. Vem, da je Duh predsednika Monsona vodil, da jih je poklical. In ko ste jih poslušali in njihova pričevanja, vam je Sveti Duh potrdil, kar vam pravim sedaj. Poklical jih je Bog. Podpiram jih in jih imam rad in vem, da jih ima rad Gospod in da jih bo v njihovem služenju podprl. In to delam v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, amen.
© 2015 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/15. Prevod odobren: 6/15. Prevod dokumenta Visiting Teaching Message, November 2015. Slovenian 12591 177