Sporočilo Prvega predsedstva – december 2015
Vzemite si čas za Odrešenika
Pred nami je še en božični čas in z njim bližajoče se novo leto. Zdi se, da smo šele včeraj proslavljali Odrešenikovo rojstvo in sprejeli novoletne odločitve.
Ali smo se med letošnjimi novoletnimi odločitvami odločili, da si bomo v življenju za Odrešenika vzeli čas in zanj naredili prostor v svojem srcu? Ne glede kako uspešni smo bili glede te odločitve doslej, sem prepričan, da si vsi želimo, da bi nam uspelo bolje. To božično obdobje je popoln čas, da pregledamo in obnovimo svoja prizadevanja.
V zaposlenem življenju, v katerem je potrebno postoriti tako številne druge stvari, ki pritegnejo našo pozornost, je bistveno, da sprejmemo zavestno, obvezujoče prizadevanje, da bomo Kristusa privedli v svoje življenje in dom. In bistveno je, da kakor modreci z Vzhoda ostanemo osredotočeni na Božjo zvezdo in »ga pridemo počastit«1.
Jezusovo sporočilo je bilo skozi stoletja vedno enako. Petru in Andreju je na galilejskih obalah rekel: »Hodita za menoj!«2 Filipu je zaklical: »Hodi za menoj!«3 Levitu, ki je sedel pri stojnici, je naročil: »Hodi za menoj!«4 Vi in jaz pa bomo, če bomo le prisluhnili, prejeli isto prijazno povabilo: »Hodite za menoj!«5
Če danes sledimo njegovim korakom in če posnemamo njegov vzor, bomo tudi mi dobili priložnost, da bomo blagoslovili druge. Jezus nam kliče, naj darujemo sebe: »Glej, Gospod zahteva srce in voljnega duha.«6
Ali je kdo, komur bi morali ta božič služiti? Ali kdo čaka, da ga obiščete?
Pred leti sem za božič obiskal ostarelo vdovo pri njej doma. Ko sem bil tam, je pozvonil zvonec. Na vratih je stal zelo zaposlen in ugleden zdravnik. Ni bil poklican, temveč je preprosto začutil navdih, da mora pogledati bolnico, ki je osamljena.
V božičnem času srca tistih, ki so obnemogli, kličejo in hrepenijo, da bi jih kdo obiskal. Nekega božiča sem, ko sem obiskal dom za ostarele, sedel in se pogovarjal s petimi starejšimi gospemi, med katerimi je imela najstarejša 101 leto. Bila je slepa, vendar je prepoznala moj glas.
»Škof, letos ste nekoliko pozni!« je dejala. »Mislila sem že, da vas ne bo.«
Čudovito smo se imeli. Neka pacientka pa je hrepeneče gledala skozi okno in kar naprej ponavljala: »Vem, da bom moj fant danes prišel.« Spraševal sem se, če bo, kar se ob prejšnjih božičih nikdar ni oglasil.
Letos je še čas, da ponudimo svojo roko, ljubeče srce in voljnega duha - drugače rečeno, da sledimo vzoru, ki nam ga je dal Odrešenik, in služimo, kakor bi on želel, da služimo. Če mu služimo, ne bomo zapravili priložnosti, kakor jo je gostilničar v starih časih,7 da bi si v življenju vzeli čas za [Odrešenika] in zanj napravili prostor v svojem srcu.
Ali lahko doumemo čudovito obljubo, ki jo vsebuje sporočilo, ki ga je angel prinesel pastirjem, ki so bili na polju: »Oznanjam vam veliko veselje. […] Danes se vam je rodil […] Odrešenik, ki je [Kristus], Gospod.«8
Da bi se, ko si izmenjamo božične darove, spomnili, cenili in prejeli največji dar od vseh darov – dar našega Odrešenika in Odkupitelja, zato da bi lahko imeli večno življenje!
V Nauku in zavezah 88:33 nam je rečeno, da človeku ne koristi, če dar dobi in ga ne sprejme. Ne radosti se v tem, kar mu je bilo dano, niti se nad njim ne radosti ta, ki je darovalec daru.9
Da bi mu sledili, služili, mu izkazovali spoštovanje in v življenju prejeli njegove darove za nas, da bi nas, z besedami očeta Lehija, »roke njegove ljubezni za večno [obkrožale]«10!
© 2015 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/15. Prevod odobren: 6/15. Prevod dokumenta First Presidency Message, December 2015. Slovenian 12592 177
Nauk sporočila
Predsednik Monson nas poziva, naj »si zavestno, predano prizadevamo, da bi Kristusa privedli v svoje življenje in dom«. Premislite, da bi se s tistimi, ki jih učite, pogovorili o tem, kako bi si za to prizadevali kot posamezniki in kot družine. Lahko premislite, da bi jih prosili, naj pomislijo na konkretno osebo ali družino, ki bi jo ta božič lahko obiskali ali ji služili. »Letos je še čas, zato da ponudimo roko, ljubeče srce in voljnega duha.«