Sporočilo Prvega predsedstva – januar 2016
Sreča teh, ki jih imamo radi
predsednik Henry B. Eyring
prvi svetovalec v Prvem predsedstvu
Vsi želimo, da bi bili ti, ki jih imamo radi, srečni, da bi, kolikor je mogoče, občutili čim manj bolečine. Ko v Mormonovi knjigi beremo poročila o sreči – in o bolečini – se v srcu vznemirimo, ko pomislimo na svoje ljube. Sledi resnično poročilo o času sreče:
»In zgodilo se je, da v deželi ni bilo prepirov zavoljo Božje ljubezni, ki je prebivala v srcih ljudi.
In ni bilo zavidanja, ne zdrah, ne notranjih nemirov, ne vlačugarstva, ne laganja, ne umorov, niti nikakršne poltenosti; in zagotovo ne bi moglo biti srečnejšega ljudstva med vsemi ljudstvi, ki jih je bila ustvarila Božja roka.«
In nadalje beremo:
»In kako blagoslovljeni so bili! Kajti Gospod jih je blagoslavljal v vseh njihovih dejanjih; da, bili so blagoslovljeni in so uspevali, prav dokler ni bilo minilo sto in deseto leto; in prešel je bil prvi rod po Kristusu in v deželi ni bilo sporov.« (4 Ne 1:15–16, 18)
Ljubeči Kristusovi učenci molijo in si prizadevajo za takšne blagoslove za druge in zase. Iz poročil v Mormonovi knjigi, številni od nas pa iz lastnih izkušenj, vemo, da je dar sreče dosegljiv. Vemo, da je pot do sreče dobro označena. Vemo tudi, da sreče ni lahko ohranjati, če, kakor je bilo z Nefijci potem, ko je k njim prišel Odrešenik, v naših srcih ne biva »Božja ljubezen«.
Nefijci so v srcih imeli ljubezen zato, ker so spolnjevali zakon, ki je to omogočal. Povzetek tega zakona se nahaja v zakramentnih molitvah, ki se začenjata z iskreno priprošnjo k ljubečemu nebeškemu Očetu. Molimo s srcem, ki ga navdaja vera v našega osebnega Odrešenika, in z globoko ljubeznijo do njega. Z resničnim namenom se zavežemo, da bomo prevzeli njegovo ime, da se ga bomo spominjali in spolnjevali vse njegove zapovedi. Naposled udejanjamo vero, zato da nas Sveti Duh, tretji član Božje trojice, lahko vselej spremlja ter nam v srcu pričuje o Očetu in njegovem ljubem Sinu. (gl. NaZ 20:77, 79)
Ker nas spremlja Sveti Duh, se v srcu lahko spremenimo, tako da si želimo ljubezen nebeškega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa in jo sprejmemo. Način, kako v srce spustimo Božjo ljubezen, je preprost, kakor je preprost način, kako to ljubezen iz srca preženemo. Na primer, nekdo se lahko odloči, da bo k nebeškemu Očetu molil manj pogosto, ali da ne bo plačal polne desetine, ali da se bo nehal gostiti z Božjo besedo, ali da bo prezrl revne in ljudi v stiski.
Vsaka odločitev, da ne bomo spolnjevali Gospodovih zapovedi, lahko povzroči, da se Duh iz našega srca umakne. Ko ga izgubimo, sreča začne usihati.
Sreča, ki jo želimo svojim ljubim, je odvisna od njihovih odločitev. Naj imamo otroka, raziskovalca ali prijatelje še tako radi, jih ne moremo prisiliti, da bi spolnjevali zapovedi, zato da bodo izpolnjevali pogoje, da se jih bo v srcu dotaknil Sveti Duh.
Torej najboljšo pomoč, ki jo lahko nudimo, je, da damo to, kar tiste, ki jih imamo radi, vodi, da so pri lastnih odločitvah previdni. Alma je to naredil s povabilom, ki bi ga lahko izrekli vi:
»[Postanite] ponižni pred Gospodom in [kličite] njegovo sveto ime in nenehno [pazite] in [molite], da […] ne [boste] skušani preko tega, kar lahko prenesete, in […] vas [bo] tako Sveti Duh vodil, ker [boste] postali ponižni, krotki, podložni, potrpežljivi, polni ljubezni in velikega potrpljenja;
z vero v Gospoda, z upanjem, da boste prejeli večno življenje; z Božjo ljubeznijo vselej v srcu, da boste poslednji dan povzdignjeni in boste stopili v njegov počitek.« (Al 13:28–29)
Molim, da bodo tisti, ki jih imate radi, sprejeli navdihnjeno povabilo, naj se odločijo za pot v trajno srečo.
© 2016 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/15. Prevod odobren: 6/15. Prevod dokumenta First Presidency Message, January 2016. Slovenian 12861 177
Nauk sporočila
Predsednik Eyring uči, da je sreča, ki jo občutimo v življenju, odvisna od odločitev, ki jih sprejmemo. Ko se boste o tem sporočilu pogovarjali, premislite, da bi se osredotočili na stvari, ki jih predsednik Eyring omenja, da se lahko zanje odločimo (kot so molitev, delo, udejanjanje vere in da se zavežemo z resnično namero), ki nas bodo vodile na to pot sreče. Tistim, ki jih učite, lahko predlagate, naj napišejo dve ali tri dejanja, ki bi jih radi naredili, ki jih bodo bolje usmerila na »pot do trajne sreče«.