Sporočilo Prvega predsedstva, februar 2016
Varno pristajanje med turbulenco
Z ženo Harriet sva nedavno na letališču opazovala čudovita letala pri pristajanju. Dan je bil vetroven in v približujoča se letala so se zaganjali vetrovi, zaradi česar se je vsako med približevanjem zibalo in treslo.
Ko sva opazovala ta boj med naravo in strojem, sem se spomnil svojega usposabljanja za letenje in načel, ki sem se jih naučil tam - in kasneje o njih poučeval druge pilote.
»Med turbulenco se ne bojujte z nadzornimi ročicami,« sem jim imel navado reči. »Ostanite mirni; ne pretiravajte. S pogledom bodite osredotočeni na osrednjo črto pristajalne steze. Če boste odstopali od želene poti pred seboj, se nemudoma, vendar zmerno popravite. Zaupajte v zmogljivost letala. Turbulenco preletite.«
Izkušeni piloti razumejo, da ne morejo vselej nadzorovati tega, kar se dogaja okrog njih. Turbulence ne morejo kar izključiti. Ne morejo napraviti, da bi dež ali sneg izginila. Ne morejo ustaviti vetra ali spremeniti njegove strani.
Vendar tudi razumejo, da je napaka, če bi se turbulence in močnih vetrov bali – zlasti če bi jih ti strahovi hromili. Če hočemo varno pristati, ko razmere niso najugodnejše, moramo ostati v pravi smeri in čim popolneje jadrati naprej.
Ko sem opazoval eno letalo za drugim tik pred pristankom in se spomnil načel, ki sem se jih naučil v letih, ko sem bil pilot, sem se spraševal, če nemara v tem ni lekcije za naše vsakdanje življenje.
Neurij, ki nam jih življenje pošlje na pot, ne moremo vselej obvladovati. Včasih stvari preprosto ne gredo tako, kot hočemo. Morda čutimo, kako nas trese in premetava turbulenca razočaranja, dvoma, strahu, žalosti in stresa.
V takšnih časih nas zlahka zajame vse, kar gre narobe, in svojim težavam prepustimo osrednje mesto v svojih mislih. Skušnjava je, da se osredotočimo na preizkušnje, s katerimi se soočamo, namesto na Odrešenika in na svoje pričevanje o resnici.
Toda to ni najboljši način za pilotiranje skozi življenjske izzive.
Prav kakor se izkušen pilot ne osredotoča na neurje, temveč na središče pristajalne steze in na pravilni pristanek, tako bi se tudi mi morali osredotočati na središče naše vere – na Odrešenika, na evangelij in načrt nebeškega Očeta – in na svoj končni cilj – da se varno vrnemo na nebeški cilj svojega potovanja. Bogu bi morali zaupati in to, da ostanemo na poti učenca, bi moralo biti v središču naših prizadevanj. Z očmi, srcem in mislimi bi se morali osredotočati na to, da bi živeli tako, kot vemo, da bi morali.
Če bomo vero in zaupanje v nebeškega Očeta izkazali tako, da bomo radostno spolnjevali njegove zapovedi, nam bo to prineslo srečo in moč. In če bomo ostali na poti, bomo izšli iz vsake turbulence – ne glede kako močna nemara bo – in se varno vrnili v nebeški dom.
Naj je nebo okrog nas jasno ali prekrito s pretečimi oblaki, si kot učenci Jezusa Kristusa najprej prizadevamo za kraljestvo Boga in njegovo pravičnost, vedoč, da nam bo, če bomo to delali, vse drugo, kar potrebujemo, naposled dano (gl. Mt 6:33).
Kako pomembna življenjska lekcija!
Bolj smo obsedeni s svojimi težavami, borbami in strahovi, težje lahko postane. Toda bolj se osredotočamo na svoj končni nebeški cilj in na radosti, ki izhajajo iz tega, če hodimo po poti učenca – če ljubimo Boga, služimo bližnjemu – bolj verjetno bomo uspeli pilotirati skozi čase težav in turbulence.
Dragi prijatelji, ne glede na to, kako divje okrog nas tulijo vetrovi našega življenja na zemlji, nam bo evangelij Jezusa Kristusa vedno kazal najboljšo pot do varnega pristanka v kraljestvu nebeškega Očeta.
© 2016 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/15. Prevod odobren: 6/15. Prevod dokumenta First Presidency Message, February 2016. Slovenian 12862 177
Nauk sporočila
Predsednik Uchtdorf nam svetuje, naj »Bogu … [zaupamo], to, da ostanemo na poti učenca, pa [naj bo] v središču naših prizadevanj«. Premislite, da bi tiste, ki jih učite, vprašali, kako so ostali osredotočeni na »končni nebeški cilj in na radost tega, da hodimo po poti učenca«, takrat, ko so se soočali s preizkušnjami. Morda jim lahko predlagate, naj premislijo o načinih, kako bi se v težkih trenutkih osredotočili na svoje pričevanje in na Kristusa, in naj se v duhu molitve odločijo, kako bi eno ali več teh zamisli vnesli v svoje življenje.