Sporočilo Prvega predsedstva, avgust 2017
Življenje učenca
Pred tridesetimi leti je v Gani neka mlada študentka po imenu Doe prvič stopila v kapelo SPD. Prijateljica jo je povabila, naj gre z njo, Doe pa je bila radovedna, kakšna je Cerkev.
Tamkajšnji ljudje so bili tako prijazni in topli, da si ni mogla pomagati, da se ne bi vprašala: »Kakšna cerkev je to?«
Doe je bila tako navdušena, da se je odločila, da bo o Cerkvi in njenih ljudeh, ki jih je navdajala tolikšna radost, izvedela več. Toda brž ko je s tem začela, so ji dobronamerna družina in prijatelji začeli nasprotovati na vsakem koraku. O Cerkvi so govorili grozne stvari in storili vse, kar so lahko, da bi jo od nje odvrnili.
Toda Doe je prejela pričevanje.
Verovala je in ljubila evangelij, ki ji je življenje navdajal z radostjo. In tako je stopila v vode krsta.
Zatem se je poglobila v preučevanje in molitev. Postila se je in v življenju iskala vpliv Svetega Duha. Zaradi tega sta Doejino pričevanje in vera rasli in se poglabljali. Naposled se je odločila, da bo za Gospoda služila redni misijon.
Po vrnitvi z misijona se je videvala in poročila z bivšim misijonarjem - prav tistim, ki jo je leta prej krstil - kasneje pa sta se pečatila v južnoafriškem templju Johannesburg.
Minilo je veliko let, odkar je Doe Kaku prvič izkusila radost evangelija Jezusa Kristusa. V tem času življenje zanjo ni bilo vedno lahko. Prestala je svoj delež srčnih bolečin in obupa, vključno z izgubo dveh otrok - globoka žalost teh izkušenj ji še vedno močno bremeni dušo.
Toda z možem Anthonyjem se trudita, da bi bila blizu drug drugemu in ljubljenemu nebeškemu Očetu, ki ga imata srčno rada.
Sestra Kaku je nedavno, trideset let potem, ko je stopila v vode krsta, končala še en redni misijon - tokrat skupaj z možem, ki je bil predsednik misijona v Nigeriji.
Tisti, ki sestro Kaku poznajo, pravijo, da je nekaj posebnega. Žari. Težko bi z njo preživeli čas, ne da bi se sami počutili srečnejši.
Njeno pričevanje je nedvomno: »Vem, da me Odrešenik vidi kot svojo hčer in prijateljico (gl. Moz 5:7; Etr 3:14),« pravi. Jaz pa se učim in tako zelo trudim, da bi tudi bila njegova prijateljica - ne le s tem, kar rečem, ampak tudi s tem, kar delam.«
Smo učenci
Zgodba sestre Kaku je podobna tisti številnih drugih. Želela je poznati resnico, plačala je ceno, da je pridobila duhovno luč, pokazala je ljubezen do Boga in soljudi, hkrati pa doživljala težave in žalost.
Vendar je ne glede na nasprotovanje, ne glede na žalost, šla v veri naprej. In je, kar je prav tako pomembno, ohranila radost. Našla je način, ne le za prestajanje življenjskih težav, ampak tudi za uspevanje navkljub tem.
Njena zgodba je podobna vaši in moji.
V življenju redko vse teče gladko ali brez preizkušenj.
Vsi imamo srčne bolečine, razočaranja in žalosti.
Nemara se celo počutimo obupane in včasih preobremenjene.
Toda tisti, ki živijo življenje učenca - ki ostanejo zvesti in si še naprej prizadevajo v veri; ki zaupajo Bogu in spolnjujejo njegove zapovedi;1 ki evangelij živijo dan za dnem, uro za uro; ki krščansko služijo tistim okrog sebe, s posamičnimi dobrimi dejanji - so tisti, čigar majhna dejanja pogosto naredijo veliko spremembo.
Tisti, ki so malce bolj prijazni, malce bolj odpuščajoči in za kanček bolj usmiljeni, so tisti usmiljeni, ki bodo usmiljenje prejeli.2 Tisti, ki s posamičnimi skrbnimi in ljubečimi dejanji delajo ta svet boljši in ki se trudijo živeti blagoslovljeno, izpolnjujoče in mirno življenje učenca Jezusa Kristusa, so tisti, ki bodo naposled našli radost.
Vedeli bodo, da je »Božja ljubezen, ki se vsepovsod razliva v srca človeških otrok /…/, [da] jo od vsega najbolj želijo /…/ in v njej se duša najbolj radosti«.3
© 2017 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/17. Prevod odobren: 6/17. Prevod sporočila First Presidency Message, August 2017. Slovenian 97928 177