Sporočilo Prvega predsedstva – november 2017
Ne bojte se delati dobrih del
Gospod nam pravi, da se takrat, ko na njegovi skali stojimo z vero, dvom in strah zmanjšata, želja, da bi delali dobro, pa se poveča.
Moji dragi bratje in sestre, ponižno molim, da bo z nami Gospodov Duh, ko bom danes govoril. Srce mi navdaja hvaležnost Gospodu, katerega Cerkev to je, za navdih, ki smo ga na tej konferenci občutili v gorečih molitvah, navdihnjenih pridigah in angelskem petju.
Predsednik Thomas S. Monson je prejšnjega aprila povedal sporočilo, ki je ganilo srca po vsem svetu, tudi mojega. Govoril je o moči Mormonove knjige. Rotil nas je, naj jo preučujemo, o njej premišljujemo in njene nauke udejanjamo. Obljubil je, da bomo, če bomo čas vsak dan posvetili preučevanju in premišljevanju ter spolnjevali zapovedi, ki jih Mormonova knjiga vsebuje, imeli življenjsko pomembno pričevanje, da izpričuje resnico, posledično pričevanje o živem Kristusu pa nas bo v težavah pripeljalo na varno. (Gl. »Moč mormonove knjige«, 187. spomladanska generalna konferenca, maj 2017.)
Kot veliko vas sem prerokove besede slišal kot Gospodov glas meni. In prav tako sem se kot veliko vas odločil za poslušnost tem besedam. Torej, od takrat, ko sem bil mladenič, čutim pričevanje, da je Mormonova knjiga Božja beseda, da sta se Oče in Sin prikazala Josephu Smithu in z njim govorila in da so starodavni apostoli prišli k preroku Josephu, da bi obnovili duhovniške ključe Gospodove Cerkve.
S tem pričevanjem Mormonovo knjigo berem vsak dan že več kot petdeset let. Zato bi morda upravičeno mislil, da so bile besede predsednika Monsona za nekoga drugega. Vendar sem, kot veliko vas čutil, da me prerokova spodbuda in njegova obljuba vabita, naj si bolj prizadevam. Veliko vas je naredilo to, kar sem sam: molilo z večjim namenom, še pozorneje premišljevalo in si močneje prizadevalo, da bi služili Gospodu in zanj drugim.
Veseli rezultat zame, in za veliko vas, je bil, kar je prerok obljubil. Tisti od nas, ki smo si njegov navdihnjeni nasvet vzeli k srcu, smo razločneje slišali Duha. Našli smo več moči, da smo se uprli skušnjavi, in občutili večjo vero v vstalega Jezusa Kristusa, v njegov evangelij in v njegovo živo Cerkev.
V obdobju vse večjih nemirov v svetu so ta močnejša pričevanja pregnala dvom in strah in nam prinesla občutke miru. Ker sem prisluhnil nasvetu predsednika Monsona, je to name vplivalo še na dva druga čudovita načina: prvič, Duh, ki ga je obljubil, je v meni vzbudil optimizem glede tega, kar je pred nami, čeprav se zdi, da se pretresi v svetu povečujejo. In drugič, Gospod je meni – in vam – dal še večji občutek svoje ljubezni do ljudi v stiski. Občutimo globljo željo, da bi šli reševat druge. To je osrednja želja predsednika Monsona v njegovem delovanju in poučevanju.
Gospod je preroku Josephu Smithu in Oliverju Cowderyju obljubil ljubezen do drugih in pogum, ko so se jima naloge pred njima morda zdele pretežke. Gospod je rekel, da bosta potrebni pogum črpala iz svoje vere vanj, ki je njuna skala.
Rekel je, naj se ne bojita delati dobrih del, kajti to, kar sejemo, bomo tudi želi; zatorej če sta sejala dobroto, bosta dobroto tudi žela kot svoje plačilo.
Dejal jima je, naj se ne bojita, ampak delata dobro. Tudi če se zemlja in pekel skupaj zarotita proti njima, kajti če sta zgrajena na njegovi skali, ju ne bosta premagala.
Rekel jima je, da ju ne obsoja, naj gresta svojo pot in nič več ne grešita ter z vso resnostjo opravljata delo, ki jima ga je zapovedal.
V vsaki misli naj se ozirata k njemu, ne dvomita in se ne bojita.
Pogledata naj rane, ki so mu prebodle stran, in tudi sledi žebljev na rokah in nogah, naj bosta zvesta, spolnjujeta njegove zapovedi in bosta podedovala nebeško kraljestvo (NaZ 6:33–37).
Gospod je svojim voditeljem obnove rekel, in pravi tudi nam, da se takrat, ko z vero stojimo na njegovi skali, dvom in strah zmanjšata; želja, da bi delali dobra dela, pa se poveča. Ko sprejmemo povabilo predsednika Monsona, naj v svoja srca posadimo pričevanje o Jezusu Kristusu, pridobimo moč, željo in pogum, da gremo reševat druge brez zaskrbljenosti za lastne potrebe.
To vero in pogum sem videl velikokrat, ko so se verni sveti iz poslednjih dni neustrašno soočali s preizkušnjami. Samo en primer: bil sem v Idahu, ko je 5. junija 1976 popustil jez Teton. Pridrvela je gora vode. Na tisoče jih je pobegnilo z domov. Uničenih je bilo na tisoče domov in podjetij. Bil je čudež, da je umrlo manj kot petnajst ljudi.
Kar sem videl tam, vidim vselej, ko sveti iz poslednjih dni trdno stojijo na skali pričevanja o Jezusu Kristusu. Ker ne dvomijo, da bdi nad njimi, postanejo neustrašni. Ne zmenijo se za lastne preizkušnje in gredo na pomoč drugim. In to počno iz ljubezni do Gospoda, ne da bi zahtevali povračilo.
Na primer, ko je popustil jez Teton, je neki par svetih iz poslednjih dni potoval kilometre stran od doma. Brž ko sta po radiu slišala novice, sta odhitela nazaj v Rexburg. Namesto da bi šla domov, da bi videla, ali je nujn dom uničen, sta poiskala svojega škofa. Bil je v zgradbi, ki so jo uporabili kot zbirni center. Pomagal je usmerjati na tisoče prostovoljcev, ki so prihajali v rumenih šolskih avtobusih.
Par je pristopil k škofu in rekel: »Pravkar sva se vrnila. Škof, kam naj greva pomagat?« Dal jima je imena neke družine. Par je ostal in iz enega doma za drugim odstranjeval blato in vodo. Dneve sta delala od zore do mraka. Končno sta si vzela premor in šla pogledat lastni dom. Izginil je v poplavi in za njim ni bilo kaj počistiti. Zato sta se hitro obrnila in spet šla k škofu. Vprašala sta: »Škof, ali imate koga, ki bi mu lahko pomagala?«
Ta čudež tihega poguma in dobrotljivosti – čiste Kristusove ljubezni – se z leti in po vsem svetu ponavlja. Zgodil se je v strašnih dneh preganjanj in preizkušenj v času preroka Josepha Smitha v Misuriju. Zgodil se je, ko je Brigham Young vodil množični odhod iz Nauvooja in nato svete poklical v puščavske kraje vsepovsod po zahodnih Združenih državah, naj drug drugemu pomagajo ustvariti Sion za Gospoda.
Če berete dnevniške zapise tistih pionirjev, vidite, kako čudež vere prežene dvom in strah. In berete o svetih, ki so opustili lastne interese, da bi za Gospoda pomagali nekomu drugemu, preden so se vrnili k lastnim ovcam ali na lastna nezorana polja.
Ta isti čudež sem videl pred nekaj kratkimi dnevi v posledicah orkana Irma v Portoriku, Saint Thomasu in na Floridi, kjer so sveti iz poslednjih dni sodelovali z nekaj drugimi cerkvami, skupinami lokalnih skupnosti in državnimi organizacijami, da bi začeli z odpravljanjem posledic nesreče.
Kakor moja prijatelja v Rexburgu se je neki par, ki nista bila člana, na Floridi raje osredotočil na pomoč skupnosti, kakor da bi delala na lastni posesti. Ko je nekaj sosedov svetih iz poslednjih dni ponudilo pomoč pri dveh ogromnih drevesih, ki sta zapirali njun dovoz, je par pojasnil, da sta bila prej preobremenjena in sta se zato odločila pomagati drugim, in verjela, da jima bo Gospod priskrbel pomoč, ki sta jo potrebovala pri lastnem domu. Mož je nato povedal, da sta z ženo, preden so člani Cerkve prišli ponudit pomoč, molila. Prejela sta odgovor, da bo pomoč prišla. Prišla je v nekaj urah od tistega zagotovila.
Slišal sem poročilo, da so nekateri svete iz poslednjih dni, ki nosijo rumene majice Roke pomoči, začeli klicati »Rumeni angeli«. Neka sveta iz poslednjih dni je svoj avtomobil peljala na servis in moški, ki ji je pomagal, je opisal »duhovno izkušnjo«, ki jo je imel, ko so mu ljudje v rumenih majicah z dvorišča odstranili drevesa in potem, je rekel, »so mi zapeli neko pesem o tem, da sem Božji otrok«.
Neka druga prebivalka Floride – prav tako ne naše vere – je pripovedovala, da so sveti iz poslednjih dni prišli k njej domov, ko je delala na uničenem dvorišču in je čutila preobremenjenost, vročino in bila na robu joka. Prostovoljci so ustvarili, z njenimi besedami, »čisti čudež«. Služili niso le marljivo, temveč tudi s smehom in nasmehom, v zameno pa niso hoteli sprejeti ničesar.
To marljivost in ta smeh sem videl, ko sem se pozno v soboto na Floridi sestal s skupino svetih iz poslednjih dni. Prostovoljci so veliko prej prenehali s čistilnimi deli, da smo se lahko rokovali. Rekli so, da je šestdeset članov njihovega kola v Georgii le večer prej napravilo načrt, da se bodo pridružili reševanju na Floridi.
Iz Georgie so odšli ob štirih zjutraj, se vozili ure, delali ves dan in dolgo v noč in načrtovali, da bodo spet delali naslednji dan.
Vse so opisali z nasmehom in dobrim humorjem. Edini stres, ki sem ga zaznal, je bil, da so želeli, da se jim prenehamo zahvaljevati, zato da se bodo lahko vrnili na delo. Kolski predsednik je ponovno zagnal verižno žago in žagal podrto drevo, škof pa je vleke drevesne veje, ko smo se usedli v vozilo, da bi šli do naslednje reševalne ekipe.
Ko smo se zgodaj naslednji dan hoteli odpeljati z naslednjega prizorišča, je k avtomobilu prišel neki moški, snel čepico in se nam zahvalil za prostovoljce. Rekel je: »Nisem član vaše cerkve. Ne morem verjeti, kaj ste naredili za nas. Bog vas blagoslovi!« Prostovoljec SPD v rumeni majici, ki je stal poleg njega, se je nasmehnil in skomignil z rameni, kakor da si ne zasluži nobene pohvale.
Medtem ko so prostovoljci iz Georgie prišli pomagat temu moškemu, ki kar ni mogel verjeti, je na stotine svetih iz poslednjih dni prav iz tistega opustošenega dela Floride odšlo na stotine kilometrov na jug v drug kraj na Floridi, ker so slišali, da so tam ljudje huje prizadeti.
Tisti dan sem se spomnil in bolje razumel preroške besede preroka Josepha Smitha: »Moški, ki ga navdaja Božja ljubezen, ni zadovoljen, če blagoslovi le svojo družino, temveč gre po vsem svetu v želji, da bi blagoslovil celotno človeško raso.« (Teachings of Presidents of the Church: Joseph Smith [2007], 426).
Takšno ljubezen vidimo v življenjih svetih iz poslednjih dni vsepovsod. Vsakič, ko je kjer koli po svetu kakšen tragičen dogodek, sveti iz poslednjih dni darujejo in se javijo za cerkvena človekoljubna prizadevanja. Redko je potrebno izdati poziv. Ob nekaj priložnostih smo morali tiste, ki so se javili za prostovoljce, dejansko prositi, naj počakajo s potovanjem na območje obnove, dokler jih tisti, ki so delo vodili, niso bili pripravljeni sprejeti.
Ta želja po blagoslavljanju je sad tega, da ljudje pridobijo pričevanje o Jezusu Kristusu, njegovem evangeliju, obnovljeni Cerkvi in njegovem preroku. Zato Gospodovo ljudstvo ne dvomi in se ne boji. Zato se misijonarji prostovoljno javijo na služenje na vsakem koncu sveta. Zato starši s svojimi otroki molijo za druge. Zato voditelji mladim dajejo izziv, naj sprejmejo prošnjo predsednika Monsona, naj se z vsem srcem poglobijo v Mormonovo knjigo. Sad ne pride, ker voditelji mlade rotijo, temveč ker se mladi odzovejo v veri. Ta vera v dejanjih, za katero je bilo potrebno nesebično žrtvovanje, jih je v srcih spremenila, zaradi česar so lahko občutiti Božjo ljubezen.
Vendar naša srca ostanejo spremenjena le, če še naprej sledimo prerokovemu nasvetu. Če se nehamo truditi po enkratnem prizadevanju, bo sprememba zbledela.
Zvesti sveti iz poslednjih dni so poglobili svojo vero v Gospoda Jezusa Kristusa, v Mormonovo knjigo kot Božjo besedo in v obnovo duhovniških ključev v njegovi pravi Cerkvi. To poglobljeno pričevanje nam je dalo večji pogum in skrb za druge Božje otroke. Toda prihodnji izzivi in priložnosti bodo zahtevali še veliko več.
Podrobnosti ne moremo napovedati, vendar vidimo širšo sliko. Vemo, da bo svet v poslednjih dneh doživljal pretrese. Vemo, da bo Gospod sredi težav, naj bodo kakršne koli že, zveste svete iz poslednjih dni vodil, da bodo evangelij Jezusa Kristusa ponesli vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu. In vemo, da ga bodo Gospodovi pravi učenci vredni in pripravljeni sprejeti, ko bo spet prišel. Ni se nam potrebno bati.
Torej, kolikor smo že utrdili vero in pogum v svojih srcih, Gospod od nas pričakuje več – in od rodov za nami. Morali bodo biti močnejši in pogumnejši, ker bodo delali celo večje in težje stvari, kakor smo jih mi. In soočili se bodo s hudim nasprotovanjem sovražnika naših duš.
Ko se trudimo naprej, nam je Gospod pokazal pot k optimizmu, ko je rekel, naj se k njemu oziramo v vsaki misli, naj ne dvomimo in naj se ne bojimo (NaZ 6:36). Predsednik Monson nam je povedal, kako naj to naredimo. Razmišljati moramo o Mormonovi knjigi o in besedah prerokov ter jih udejanjati. Vedno moliti. Verjeti. Gospodu služiti z vsem srcem, zmogljivostjo, umom in močjo. Moliti moramo z vso energijo svojega srca za dar dobrotljivosti, čiste Kristusove ljubezni (gl. Moroni 7:47–48). Predvsem pa bodimo dosledni in vztrajno sledimo preroškemu nasvetu.
Ko je pot težka, se lahko zanesemo na Gospodovo obljubo – na obljubo, na katero nas je opomnil predsednik Monson, ko je pogosto navajal naslednje Odrešenikove besede, ko je rekel, da bo tudi sam ob tistih, ki nas bodo sprejeli, kajti šel bo pred našim obličjem. Na naši desnici in na naši levici bo, njegov Duh pa bo v naših srcih in njegovi angeli okrog nas, da nas bodo podprli (NaZ 84:88).
Pričujem, da Gospod hodi pred vašim obličjem, kadar ste po njegovem opravku. Včasih boste vi angel, ki ga Gospod pošilja, da boste podprli druge. Včasih boste vi tisti, ki vas bodo obdali angeli, da vas bodo podprli. Vedno pa boste imeli Duha, ki bo v vašem srcu, kakor vam je obljubljeno na vsakem zakramentnem bogoslužju. Le spolnjevati morate njegove zapovedi.
Božje kraljestvo na zemlji čakajo najboljši dnevi. Nasprotovanje nam bo okrepilo vero v Jezusa Kristusa, kakor jo že od dni preroka Josepha Smitha. Vera vedno porazi strah. Če stopimo skupaj, postanemo enotni. In ljubeči Bog sliši in usliši vaše molitve za ljudi v stiski. On niti ne kinka niti ne spi.
Pričujem, da Bog Oče živi in da želi, da pridete k njemu domov. To je prava Cerkev Gospoda Jezusa Kristusa. Pozna vas, ljubi vas, nad vami bdi. Plačal je odkupno daritev za vaše in moje grehe in za grehe vseh otrok nebeškega Očeta. Da mu sledite v življenju in v služenju drugim, je edina pot v večno življenje.
Tako pričujem in vam puščam svoj blagoslov in ljubezen. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.
© 2017 Intellectual Reserve, Inc. Vse pravice pridržane. Natisnjeno v ZDA. V angleščini odobreno: 6/17. Prevod odobren: 6/17. Prevod dokumenta First Presidency Message, November 2017.Slovenian. 97931 177