Načela skrbnega služenja – avgust 2019

Ali lahko nekomu pomagam, da se spremeni?

Da. Vendar bo vaša vloga morda drugačna, kot si mislite.

Ustvarjeni smo bili z zmožnostjo, da se spremenimo. Namen našega zemeljskega življenja je, da rastemo do svojega božanskega potenciala. Eden od končnih ciljev skrbnega služenja je drugim pomagati, da pridejo h Kristusu in spremenijo kar je potrebno, da se bodo vrnili v njegovo navzočnost. Vendar je zaradi njihove svobodne volje naša vloga, da bi jim pomagali postati bolj podobni Kristusu, omejena.

Sledi sedem pomembnih Odrešenikovih lekcij o tem, kako lahko drugim pomagamo pri njihovih prizadevanjih, da bi se spremenili in mu postali bolj podobni.

Ne bojte se jih pozvati k spremembi

Odrešenik se ni bal drugih pozivati, naj zapustijo stare poti in sprejmejo njegove nauke. Petra in Jakoba je pozval, naj pustita svoje delo in postaneta »ribiča ljudi« (Marko 1:17). Žensko, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, je pozval: »Pojdi in odslej ne greši več!«(Janez 8:11). Bogatega mladeniča je pozval, naj se odreče svoji navezanosti na posvetne stvari in mu sledi (gl. Marko 10:17–22). Tudi mi smo lahko tako drzni kot ljubeči, ko druge pozivamo, naj se spremenijo in sledijo Odrešeniku.
Zapomnite si, da se sami odločijo, da se bodo spremenili

Spremembe, h kakršni poziva Odrešenik, ne moremo izsiliti. Odrešenik je učil in pozival, vendar ni silil. Bogati mladenič »je žalosten odšel«(Matej 19:22). V Kafarnáumu je veliko njegovih učencev »odšlo« in dvanajstere je vprašal, ali bodo tudi oni odšli (gl. Janez 6:66–67). Nekateri privrženci Janeza Krstnika so se odločili, da bodo sledili Odrešeniku, drugi ne (gl. Janez 1:35–37; 10:40–42). Druge lahko pozovemo, naj postanejo bolj podobni Odrešeniku, vendar zanje ne moremo sprejeti odločitve o spremembi. In če se še niso odločili za spremembo, se ne smemo vdati – niti ne smemo imeti občutka, da nam je spodletelo.
Molite, da bi se drugi zmogli spremeniti

Jezus je v svoji posredniški molitvi prosil Boga, da bi bili njegovi učenci varni pred zlom, da bi postali bolj podobni njemu in Očetu in da bi jih navdala Božja ljubezen (gl. Janez 17:11, 21–23, 26). In ker je Odrešenik vedel, da bo Peter potreboval moč, ko si je prizadeval, da bi bil kos svoji vlogi, je molil zanj (gl. Luka 22:32). Naše molitve za druge lahko marsikaj spremenijo (gl. Jakobovo pismo 5:16).
Učite jih, naj se zanašajo na njegovo moč

Le preko Odrešenika se lahko resnično spremenimo in rastemo do božanskega potenciala v vseh nas. On je »pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po [njem]« (Janez 14:6). Njegova moč lahko »njihove šibkosti [spremeni] v njihovo moč« (Eter 12:27). Almu mlajšemu je vera v njegovo odkupitveno moč omogočila, da se je spremenil (gl. Alma 36:16–23). Druge lahko učimo, naj se zanašajo na Odrešenika, tako da bodo tudi oni imeli njegovo prečiščujočo moč v življenju.
Z njimi ravnajte kot z ljudmi, kakršni lahko postanejo

Ljubezen in sprejemanje sta lahko močna dejavnika sprememb. Ženska pri vodnjaku je živela z moškim, ki ni bil njen mož. Jezusovi učenci »so se čudili, da je govoril z žensko« (Janez 4:27), Jezus pa je bolj mislil na to, kaj bi lahko postala. Učil jo je in ji dal možnost, da se spremeni, kar je naredila (gl. Janez 4:4–42).

Ko z drugimi ravnamo kot z ljudmi, kakršni so bili, namesto kot z ljudmi, kakršni lahko postanejo, jih zadržujemo. Raje odpustimo in pozabimo pretekle napake. Verjemimo, da se drugi lahko spremenijo. Spreglejmo šibkosti in izpostavimo pozitivne lastnosti, ki jih morda sami pri sebi ne morejo videti. »Odgovorni smo, da posameznike vidimo ne kakršni so, temveč kakršni lahko postanejo.«¹
Pustimo jim, da gredo s svojim tempom

Za spremembe je potreben čas. Vsi moramo »[biti] še naprej potrpežljivi, dokler ne [bomo] izpopolnjeni« (Nauk in zaveze 67:13). Jezus je bil potrpežljiv z drugimi in je še naprej učil celo tiste, ki so mu nasprotovali, pričeval je o svoji vlogi, ki mu jo je dal Oče, in odgovarjal na njihova vprašanja (gl. Matej 12:1–13; Janez 7:28–29). Z drugimi smo lahko potrpežljivi in jih spodbujamo, naj bodo potrpežljivi s sabo.
Ne vdajte se, če zapadejo na stare poti

Po Kristusovi smrti so se celo Peter in nekaj drugih apostolov vrnili k tistemu, kar jim je bilo znano (gl. Janez 21:3). Kristus je Petra opomnil, da mora hraniti njegove ovce (gl. Janez 21:15–17), in Peter je začel ponovno služiti. Vse preveč lahko se je vrniti na stare poti. Z blagim spodbujanjem in navdihnjenim pozivanjem jih lahko še naprej podpiramo, naj še naprej sledijo Odrešeniku in si mu prizadevajo postati bolj podobni.

Pustite drugim rasti

Starešina Jeffrey R. Holland iz zbora dvanajstih apostolov je povedal to zgodbo o dopuščanju drugim, da rastejo: »Nekoč so mi povedali o mladeniču, ki je bil veliko let bolj ali manj žrtev vsake potegavščine v šoli. Imel je nekaj pomanjkljivosti in vrstniki so ga brez težav dražili. Kasneje v življenju se je odselil. Sčasoma se je pridružil vojski in je tam doživel nekaj uspehov, si pridobil izobrazbo in se v glavnem rešil preteklosti. Predvsem pa je, kot jih v vojski veliko, spoznal lepoto in veličastnost Cerkve in postal dejaven ter srečen v njej.

Potem se je po številnih letih vrnil v mesto svoje mladosti. Večina njegove generacije je šla naprej, a ne vsi. Ko se je vrnil dokaj uspešen in prerojen, je bila ista stara miselnost, ki je obstajala prej, očitno še vedno tam, čakajoč na njegovo vrnitev. Za ljudi v domačem mestu je bil še vedno samo stari ‘ta in ta’. ……

Malo po malo je prizadevanje tega moškega, da bi pustil preteklost in dosegel nagrado, ki jo je Bog pripravil zanj, postopoma slabelo, dokler ni umrl v podobnih okoliščinah, v kakršnih je živel v mladosti. Res škoda, res žalostno, da je bil ponovno obkrožen s …… tistimi, ki so menili, da je njegova preteklost zanimivejša od njegove prihodnosti. Iz njegovega prijema jim je uspelo iztrgati tisto, za kar ga je Kristus prijel. Umrl je žalosten, čeprav malo tudi po lastni krivdi. «…

»Pustite ljudem, da se pokesajo. Pustite ljudem rasti. Verjemite, da se ljudje lahko spremenijo in izboljšajo.«²