Sporočilo področnega voditelja
Odrešenikovo in naše služenje
V božičnem času praznujemo Odrešenikovo rojstvo, o njem razmišljamo, ga občudujemo, častimo in premišljujemo o tem, kar je naredil za nas. Ko pa pride velika noč, se ga ponovno spomnimo, občutimo večno hvaležnost za njegovo odkupno daritev in veselo ter spoštljivo proslavljamo njegovo vstajenje.
Ko razmišljamo o posameznih dogodkih v Odrešenikovem življenju, kako se bolj poglobljeno osredotočamo na to, kar se je zgodilo med tema najsvetejšima dogodkoma, rojstvom in smrtjo? Kako iz dneva v dan proslavljamo njegovo življenje, ne da bi proslavljali samo posamična dogodka, ki sta označila začetek in konec njegovega svetega delovanja na zemlji?
V svoji pridigi Nefijcem je učil: »Veste, kaj vse morate delati /…/; kajti dela, katera ste mene videli delati, delajte tudi vi.«1
Edini pravi način, da slavimo Kristusa je, da se dan za dnem, ne samo za božič ali veliko noč, zgledujemo po njem v služenju.
Ko bolj spoznavam Kristusovo služenje in ga skušam posnemati, ugotavljam, da so trije najpomembnejši elementi njegovega služenja tile: kako je ljubil, kako je služil in kako je vztrajal.
To, da imamo druge radi, je začetek našega služenja, kot je bilo tudi začetek Odrešenikovega služenja. Prišel je, ker je nas in Očeta ljubil bolj kot sebe. Potemtakem kažemo svojo ljubezen do Odrešenika in proslavljamo njegovo služenje, če vsem Božjim otrokom služimo ljubeče, ne zato, ker smo dobili zadolžitev kot »skrbni bratje in sestre«, temveč, ker iskreno ljubimo druge, kot jih je on. Ne služimo z zadolžitvijo, temveč z ljubeznijo.
Služenje v kraljestvu je ključni element našega služenja, da utrjujemo Cerkev, izvajamo evangelijske uredbe in omogočimo vsem Božjim otrokom, da se vrnejo k njemu. Odrešenik je z duhovniškim polnomočjem neumorno služil v kraljestvu, ki ga je ustanovil, in tako pokazal, kako pomembno je služiti v cerkvi. Služenje je bistvo našega skrbnega služenja, kot je bilo srž Odrešenikovega služenja. Začel je z uredbo krsta, da bi izpolnil zavezo preko pravega polnomočja, in potem k neumornemu služenju do konca poklical svoje učence, da je bilo ustanovljeno Božje kraljestvo na Zemlji.
Vztrajanje do konca je element našega služenja, ki navsezadnje kaže našo resnično vero. Gospod ni nikoli opustil, nikoli ni odnehal, nikoli se ni umaknil ali zavrnil služenja. Seveda je celo Odrešenik imel svoje »trenutke«, ko je občutil osamljenost oziroma da so ga vsi okrog njega zapustili. Bil je skušan, vendar se je uprl. Postal je nepriljubljen, zasmehovan, žalili so ga, vendar se ni nikoli prenehal osredotočati na svojo večno poslanstvo in nikoli ni zaprosil za razrešitev od svoje svete naloge. Očetu je podal očiten dokaz svoje vere z vztrajanjem do konca. Šele potem je rekel: »Izpolnjeno je.«2
Kako mi pokažemo svojo vero, ko smo skušani, utrujeni ali zasmehovani? Ko nas v življenju pretresejo vplivi sveta, ali ko se soočamo z nevihtami bolezni ali čustvenimi oziroma posvetnimi težavami, ali bomo zaradi svoje vere ostali močni? Bomo vztrajali, kot je Odrešenik?
Predsednik Russel M. Nelson je dejal: »Zavezanost, da vztrajamo do konca, pomeni, da ne bomo prosili, naj nas razrešijo poklica služenja. To pomeni, da bomo še naprej sledili plemenitemu cilju. To pomeni, da ne bomo nikdar, nikoli, obupali nad ljubljenim, ki je zataval. In to pomeni, da bomo vedno gojili naše večne odnose, celo v težkih dneh bolezni, invalidnosti ali smrti.«3
Če bomo poskušali posnemati Odrešenikovo služenje, bomo našli moč za svoje življenje. Če bomo ljubili, služili in vztrajali, kot je on, bomo v svoje življenje pritegnili samo Odrešenikovo moč.
Ko služimo, kot je on, bodo njegovo rojstvo, smrt in vstajenje postali za nas pomembnejši. Spoznali bomo, da božič in velika noč nista enodnevni slovesnosti, temveč vsakodnevno praznovanje Odrešenikovega življenja.
Vsak dan bo za nas duhovno rojstvo, in sicer novo duhovno vstajenje, ko naš »duhovni človek« umre, da bi se rodil in ponovno živel v Kristusu.
Da bi vsak dan našega življenja, vsak dan posebej, božič praznovali tako, da bi mu sledili v svetem služenju, da bi mu bomo postali vedno bolj podobni.