Sporočilo področnega voditelja
Poslušaj ga
»To je moj ljubljeni Sin. Poslušaj ga!’« 1 je Oče rekel Josephu Smithu v gozdu v zvezni državi New York spomladi leta 1820. To je bil začetek obnove Cerkve Jezusa Kristusa, prav takšne, kakršno je ustanovil Kristus, ko je živel tu na zemlji. Zaradi odpada, ki je nastopil kmalu po Kristusovi smrti, njegove Cerkve in polnomočja sčasoma ni bilo več in šele stoletja kasneje, leta 1820, se je začel postopek obnavljanja njegove Cerkve in obnove polnomočja za izvajanje vseh duhovniških uredb. Vse to se je zgodilo zaradi fanta, ki je iskreno molil o tem, kje naj najde resnico. Odločil se je, da bo vprašal in potem prisluhnil, in kako čudovit odgovor je prejel!
Vsak od nas je drugačen in se tega, kako ga bomo slišali, nemara lotevamo drugače, a kljub temu, da smo drugačni, smo vsi Božji otroci in ljubi nas takšne, kakršni smo, in želi, da ga slišimo. Če ga želimo slišati, se moramo potruditi. Kaj si v srcu najbolj želite? Kaj lahko naredite, da ga boste slišali?
Pred časom sem bil v Frankfurtu na zborovanju z voditelji Cerkve iz vse Evrope, kjer smo pripravljali velik dogodek, ki smo ga kasneje zaradi pandemije morali preložiti na letošnje leto. Na tem sestanku je starešina Massimo De Feo, svetovalec v področnem predsedstvu, svoje poučevanje in celoten sestanek zaključil s predvajanjem videa, z glasbenim delom z naslovom Slow down norveške pevke Sissel Kyrkjebø in zbora The Tabernacle Choir at Temple Square. To je s koncerta, ki ga je Sisslova imela z zborom The Tabernacle Choir leta 20192, a tega preprosto nisem videl ali slišal, čeprav sem tudi jaz z Norveške. Dejansko nisem bil pripravljen na to, kar sem doživel, ko je starešina de Feo začel predvajati video. Samo po nekaj sekundah izvedbe je bilo, kakor da bi Gospoda slišal tako, kot ga morda nisem slišal še nikoli. Čustva so me povsem prevzela in jokal sem kot otrok. Trudil sem se, da mi telo ne bi preveč drgetalo, in povesil pogled, da ne bi bilo očitno, da jokam, saj sem se bal, da bi s tem uničil razpoloženje vsem ostalim prisotnim. To glasbeno delo me je navdahnilo, da sem preko Odrešenika Jezusa Kristusa osebno izkusil Božjo milostljivost, ljubezen in odpuščanje, da so bile vse moje napake, ki so se v življenju prepletale z vsemi zahtevnimi izkušnjami, ki jih ponuja življenje, lahko ozdravljene in odvzete. Bežno sem začutil nebesa, okusil nebeški (celestialni) obstoj. Kasneje sem na spletu prebral nekaj komentarjev. Sledita dva: »NIKOLI ne bom pozabil trenutka, ko sem to videl prvič. Sem avtist in trpim za kronično depresijo in samomorilnimi mislimi. Zadnjih nekaj tednov pred tem koncertom je bilo zame ena sama muka in bil sem povsem izgubljen in niti približno se mi ni sanjalo, kaj naj storim. Nekaj dni pred izvedbo te pesmi sem prosil nekaj prijateljev v zboru za podporo in nudili so mi jo in ko sem zaslišal to pesem, sem se utapljal v solzah. Na koncu tunela se bo zares vselej pokazala luč. Hvala zboru Tabernacle Choir, mojim dragim prijateljem, ker so takšni junaki v mojem življenju in tako čudoviti prijatelji! Vedno vas bom imel rad!« In drugi komentar: »Tako vesel sem, da niso izrezali ploskanja. Trenutek, ko se zave stoječih ovacij približno dvajset tisoč ljudi, je čaroben.«
Dragi prijatelji, slišati Gospoda je čarobno, je nebeško (celestialno) in to se nas v srcu in duhu dotakne in nam pomaga na naši poti k njemu. Za to se je vredno boriti. Kaj lahko naredite, da ga boste pogosteje slišali?