Sporočilo področnega voditelja

Vera, upanje in dobrotljivost = sreča

starešina Matthieu Bennasar, Francija

področni sedemdeseteri

Noge trinožnika sreče bi morale biti spremljevalne vrline vere, upanja in dobrotljivosti iz svetih spisov. Zakaj? Verjetno zato, ker se vse osredotočajo na Jezusa Kristusa! In tudi zato, ker ima »radost, ki jo občutimo, le malo opraviti z življenjskimi okoliščinami in vse s tem, na kaj se v življenju osredotočamo.«¹ Ko se v življenju osredotočamo na Jezusa Kristusa, občutimo srečo in radost, naj se zgodi kar koli!

Svet na te tri vrline gleda kot na sanjaške, neoprijemljive in nemočne. Gospod jih vidi kot zanesljive, močne in mogočne. Kot take zagotovo niso šibke, bežne ali kratkotrajne.

Vera v svetih spisih ni brezciljno, negotovo zaupanje, da je tokrat verjetno vse v redu. Temveč je to vera v Gospoda Jezusa Kristusa,² mirna gotovost, da bo, ne glede na to, po kakšnih nevarnih morjih nemara plujemo, če plujemo z Gospodom, njegova milost vsakič zadostovala.
Podobno tudi evangelijsko upanje ni posvetno upanje, ki se osredotoča na negotove želene prihodnosti. To ni neka obupana želja, h kateri se zatečemo, ko naša najljubša športna ekipa izgubi zadnjo tekmo in prvenstvo lahko osvoji le, če njen neposredni tekmec izgubi naslednjo! Ne, evangelijsko upanje je »upanje v Kristusa«³ in se osredotoča na prejete večne obljube in na gotovost njihove prihodnje dejanskosti preko Jezusa Kristusa: Evangelijsko upanje nas torej spodbuja k nenehnim, premišljenim in učinkovitim dejanjem. To ne pomeni, da držimo pesti, ko z nobenim dejanjem ne moremo vplivati na želeni rezultat, ampak da v molitvi prekrižamo roke, zavihamo rokave in preidemo k dejanjem. Zaradi upanja v Kristusa bodo ljudje »gotov[i] in stanovitn[i], da bodo vselej delali obilo dobrih del«.⁴
Nazadnje, dobrotljivost ni abstraktna sposobnost, da bi do vsakogar občutili kozmično sprejetost, ampak »ljubezen«,⁵ in sicer »čista Kristusova ljubezen«,⁶ takšna, kakršno ima do vseh. To je dar preobrazbe, ki ga prejmemo, ko nas »[d]o obisti /…/ navdaja dobrotljivost do vseh ljudi«,⁷ za razliko od človeka, ki je rekel: »O, rad imam človeštvo! Težave imam samo z ljudmi …«

Ker se vse te kreposti osredotočajo na Kristusa in usmerjajo k dejanjem, nam v življenje prinašajo moč. Krona teh treh in vidno znamenje naše poti učenca je ljubezen.⁸ A vse tri nas vežejo k Odrešeniku in posledično skupaj kot njegove učence. To je nenazadnje takšna povezujoča veroizpoved, kakršna naj bi bila.⁹ In te vrline so tako povezane kot seme, cvet in sad iste rastline, ki predstavljajo različne stopnje rasti in moči za blagoslavljanje.

Prav nasprotno pa bi nas nasprotnik posedel na svoj stol bede, podprt z dvomom, obupom in prezirom.¹⁰ Dvom zamegli svetlobo, obup potemni obzorja, prezir prinese osamitev in osamljenost.

Ko krmarimo skozi nemirne čase sveta, previdno izberimo stol, na katerega se bomo usedli. Današnja negotovost je lahko način, kako nas Gospod prosi, naj se spustimo na kolena, verujemo vanj, mu pustimo, da nam da svetlo upanje, in ga prosimo za osebnostno izpolnitev, ko za vse prejmemo dar dobrotljivosti. Ko bomo torej postali bolj zaupljivi, manj spremenljivi, bolj nagnjeni k dejanjem, prijaznejši, potrpežljivejši, sočutnejši, manj obsojajoči in bolj razumevajoči, bomo zagotovo vedeli, kako je, če smo srečni.