Sporočilo področnega voditelja
Eno v Kristusu – gradimo mostove
Nedavno sem bral namišljeno zgodbo o dveh bratih, ki sta živela na sosednjih kmetijah in sta se sprla. Po tem, ko sta si desetletja delila stroje, dobrine in zemljo, je njuno sodelovanje razpadlo. Začelo se je z majhnim nesporazumom, ki se je razrasel v globoko razhajanje, jezo in tedne tišine.
Nekega jutra je tesar, ki je iskal priložnostno delo, potrkal na vrata starejšega brata. »Ali vam lahko kako pomagam?« je vprašal tesar s škatlo z orodjem pod pazduho.
Starejši brat je rekel: »Da! Poglejte tisto kmetijo na drugi strani potoka. Pripada mojemu mlajšemu bratu. Prejšnji teden je izkopal širši prehod za vodo in nazadnje oblikoval zelo širok potok med najinima kmetijama. Prosim, zgradite mi nekaj, da se nama ne bo treba gledati iz oči v oči.«
Tesar je rekel: »Mislim, da razumem situacijo. Lahko vam pomagam.« Tako se je tesar lotil dela in je ves dan meril, žagal in zabijal žeblje.
Ob sončnem zahodu se je starejši brat vrnil k potoku, ko je tesar ravno zaključil z delom. Brat ni mogel verjeti, kar je videl. Tam je stal most, ki je segal od ene strani potoka do druge. Bil je prelep! Na njegovo presenečenje je mlajši brat prišel čez most in ga pričakal s širokim nasmehom in odprtimi rokami, da bi ga objel.
»Resnično si ponižen in prijazen, brat. Po vsem, kar sem ti storil in rekel, še vedno dokazuješ, da se najinega odnosa ne da uničiti! Močno obžalujem svoje obnašanje,« mu je rekel mlajši brat in ga objel.
Obrnila sta se in videla tesarja, ki si je škatlo z orodjem posadil na ramena. »Ne, počakaj! Ostani še nekaj dni. Zate imam še veliko drugih projektov,« je rekel starejši brat.
»Z veseljem bi ostal,« je rekel tesar, »vendar moram zgraditi še veliko drugih mostov!«
Odrešenik je zgradil most, ki vodi k življenju in sreči. Preko njega najdemo upanje, vodstvo in večno življenje. On je vzor tega, kako naj skrbimo za druge z ljubeznijo in resničnim namenom. Če bomo drug drugega sprejeli z vsemi našimi edinstvenimi talenti, napakami, razlikami in navadami, bomo odprli vrata Kristusovemu povabilu, naj mu sledimo. Zaveze, ki jih sklenemo, predstavljajo mostove in prehode, ki nas povezujejo med seboj in z njim. Prečkajmo z njim posamezno in skupaj vse reke in ovire, ki nas ločujejo med sabo.
Ne glede na to, kje trenutno smo, na našo barvo kože, kulturo, zanimanja, poklic, socialni položaj, zakonski stan, izobrazbo oziroma spolno usmerjenost, smo vsi bratje in sestre. Pripadamo drug drugemu in drug drugega potrebujemo. Kristus nas vse ljubi. Vsi smo Božji otroci in vsak od nas se je odločil, da bo prišel na to zemljo. Tega ne zmoremo sami. Navkljub svojim razlikam smo lahko eno; in ker smo različni, potrebujemo drug drugega!
»Če smo resnično učenci Gospoda Jezusa Kristusa, bomo z ljubeznijo in razumevanjem vedno pomagali vsem svojim bližnjim.«1
Vsi mi, ki smo se odločili hoditi po poti učenca skupaj z odraščajočim rodom in rednimi misijonarji, sledimo temu nauku in doraščamo prerokovemu povabilu, naj zbiramo Izrael, in da smo eno v Kristusu. »Zbiranje Izraela je danes največji izziv, najpomembnejši cilj in največje delo na zemlji.«2 Zlasti smo hvaležni za energijo, vizijo in pripravljenost naših mladih, da se lotijo dela in gradijo nove mostove. Potrebujemo pomoč in spodbudo vseh. Potrebujemo vsakogar.
Da bi vedno prisluhnili Kristusovemu trkanju in odprli vrata. Da bi mu zaupali in gradili mostove, ki bodo dosegli, povezovali in ozdravili vse Božje otroke.
Kakšna moč je to, ko srca prepletata3 enotnost in medsebojna ljubezen! To je eno delo. To je Božje delo. Tako ključno je, da se povežemo in delamo v ljubezni in enotnosti.4 O tem pričujem v njegovem imenu, imenu Jezusa Kristusa, amen.