»Glasniki obnove: Zbiranje v Ohiu«, Pridi in hodi za menoj – doma in v cerkvi: Nauk in zaveze 2025 (2025)
»Zbiranje v Ohiu«, Pridi in hodi za menoj – doma in v cerkvi: 2025
Glasniki obnove
Zbiranje v Ohiu
Phebe Carter
Med številnimi svetimi, ki so se leta 1830 zbrali v Ohiu, je bila Phebe Carter. Cerkvi se je sredi svojih dvajsetih let pridružila na severovzhodu ZDA, čeprav se njena starša nista. Kasneje je takole pisala o svoji odločitvi, da se bo preselila v Ohio, zato da se bo pridružila svetim:
»Prijatelji so se čudili moji poti, kakor sem se sama, toda nekaj v meni me je spodbujalo. Materina žalost zaradi mojega odhoda od doma je bila večja, kot sem jo lahko prenesla, in če v sebi ne bi imela Duha, bi se naposled zlomila. Mati je rekla, da raje vidi, da me pokopljejo, kakor da grem takole sama v brezsrčni svet.
‘[Phoebe],’ je rekla odločno,‘ali se boš vrnila k meni, če boš spoznala, da je mormonstvo zmotno?’
Odgovorila sem: ‘Da, mama, bom.’ /…/ Moj odgovor ji je prinesel olajšanje, a ob slovesu sva bili obe zelo žalostni. Ko je prišel čas mojega odhoda, se nisem upala posloviti; zato sem za vsakega napisala poslovilno pismo in jih pustila na svoji mizi, stekla po stopnicah in skočila v kočijo. Tako sem zapustila svoj ljubi dom iz otroštva, da bi se v življenju pridružila Božjim svetim.«
Phebe je v enem od tistih poslovilnih sporočil napisala:
»Ljuba starša, zdajci bom dom svojih staršev za nekaj časa zapustila. /…/ Ne vem, za kako dolgo, vendar ne grem, ne da bi čutila hvaležnost za prijaznost, ki sem je bila deležna od otroštva do današnjega dne, toda videti je, da zdaj Božja previdnost naroča drugače, kakor doslej. Vse to izročimo v roke Božji previdnosti in bodimo hvaležni, da nam je bilo tako dolgo dovoljeno živeti skupaj v tako naklonjenih okoliščinah, kakor jih imamo, verujoč, da se bo vse dobro izteklo, če nadvse ljubimo Boga. Spoznajmo, da lahko molimo k enemu Bogu, ki bo slišal iskrene molitve vseh svojih bitij in nam dal, kar je za nas najboljše. /…/
Mati, verjamem, da je Božja volja, da grem na zahod, in prepričana sem, da je že dolgo tako. Zdaj se je pot odprla /…/; verjamem, da to dela Gospodov Duh, kar je zadosti za vse. O, ne skrbita za svojega otroka; Gospod me bo tolažil. Verjamem, da bo Gospod skrbel zame in mi dal, kar je najboljše. /…/ Grem, ker me Učitelj kliče – jasno mi je pokazal mojo dolžnost.«