Glasniki obnove

Ječa Liberty

Ko je bil Joseph Smith zaprt v Libertyju v Misuriju, je prejel pisma, ki so ga obvestila o nevarnem položaju svetih iz poslednjih dni, ki so jih na guvernerjev ukaz pregnali iz države. Prejel je bridko pismo od žene Emme. Njene besede in Josephova pisma v odgovor izražajo trpljenje obeh in njuno vero v tem težkem času v cerkveni zgodovini.

Joseph Smith in drugi so bili pozimi leta 1838–1839 zaprti v tej ječi.

Pismo Emme Smith Josephu Smithu, 7. marec 1839

Dragi mož!

Ker imam priložnost, da pošljem po prijateljici, bom poskusila pisati, vendar ne bom poskusila pisati o vseh svojih občutkih, kajti položaj, v katerem si, stene, rešetke in zapahi, deroče reke, tekoči potoki, dvigajoči se hribi, globoke doline in raztezajoče se prerije, ki naju ločijo, in krute krivice, ki so te sploh pahnile v ječo in te še držijo tam, in veliko drugih premišljevanj moje občutke zasenčijo, da jih ni moč opisati.

Če ne bi bilo zavoljo čiste vesti in neposrednega posredovanja božanske milosti, sem povsem prepričana, da nikdar ne bi zmogla prenesti prizorov trpljenja, ki sem ga prestala /…/; a še sem živa in sem pripravljena še trpeti, če je takšna volja prijaznih nebes, za tvoje dobro.

Za zdaj smo vsi dobro, razen Fredricka, ki je zelo bolan.

Mali Alexander, ki je zdaj v mojih rokah, je eden najboljših fantičev, kar si jih videl v življenju. Tako močan je, da s pomočjo stola lahko teka po vsej sobi. /…/

Nihče drug kot samo Bog ne pozna mojih misli in občutij mojega srca, ko sem zapustila našo hišo in dom in skorajda vse od tistega, kar sva posedovala, razen najinih majhnih otrok, in se odpravila na pot iz države Misuri in te pustila zaprtega v tisti samotni ječi. Toda spomin na to je več kot bi lahko prenesla človeška narava. /…/

Upam, da so pred nami boljši dnevi. /…/ Iz srca te pozdravljam,

Emma Smith

Pismo Josepha Smitha Emmi Smith, 4. april 1839

Draga – in ljubeča – žena!

V četrtek zvečer sem se usedel ravno ob sončnem zahodu, ko kukamo skozi rešetke te samotne ječe, da bi ti pisal, da bi ti pojasnil svoj položaj. Mislim, da je zdaj približno pet mesecev in šest dni, odkar sem noč in dan pod nadzorom ječarjev in znotraj sten, rešetk in škripajočih železnih vrat samotne, temne, umazane ječe. To pismo pišem s čustvi, ki jih pozna le Bog. Ko v mislih premišljujem o tej situaciji, ne pero ne jezik niti angeli ne morejo opisati ne orisati človeškemu bitju, ki ni nikdar izkusil ničesar podobnega, kaj doživljamo. /…/ Za svojo rešitev se zanašamo na roko Jehove, in nobenega drugega, in če nas ne bo rešil on, se ne bo zgodilo, o tem si lahko prepričana, kajti v tej državi je velika krvoločnost po naši krvi; ne zato, ker smo česa krivi. /…/ Moja draga Emma, neprestano mislim nate in na otroke. /…/ Rad bi videl malega Fredericka, Josepha, Julio, Alexandra, Joano in starega majorja [družinskega psa]. /…/ Od tu bi rade volje šel k tebi bosonog in gologlav in napol gol, da bi te videl, in to bi si štel v veliko zadovoljstvo in tega nikoli ne bi imel za muko. /…/ Pogumno prenašam vse zatiranje, kakor ga tudi tisti, ki so z menoj; nihče od nas se še ni prestrašil. Ne dopusti, da bi me [najini otroci] pozabili. Povej jim, da jih ima oče rad s popolno ljubeznijo in da dela po svojih najboljših močeh, da bi ušel drhali, da bi prišel k njim. /…/ Povej jim, da oče pravi, naj bodo dobri otroci in naj ubogajo svojo mamo. /…/

Tvoj,

Joseph Smith ml.

Opombe

1. »Letter from Emma Smith, 7 March 1839«, Letterbook 2, 37, josephsmithpapers.org; črkovanje, ločila in slovnična pravila posodobljena.

2. »Letter to Emma Smith, 4 April 1839«, 1–3, josephsmithpapers.org; črkovanje, ločila in slovnična pravila posodobljena.

3. Josepha in njegove družabnike so prijeli 31. oktobra 1838 in jih ponoči in podnevi močno stražili. Po predhodnem sojenju v Richmondu v Misuriju so jih 1. decembra odpeljali v ječo Liberty.